Četrtek, 2. 5. 2019, 17.35
5 let, 6 mesecev
Vodje znajo strašiti, ne pa navduševati in motivirati #intervju #video
O negaciji mnenja drugega v tukajšnjem političnem prostoru, cinizmu kot orodju za degradacijo, pesimizmu in drugih čustvih ter načinih delovanja, ki smo jim priča, smo spregovorili s strokovnjakom za javno nastopanje in komunikacijo Leonom Magdalencem.
Leon Magdalenc že dolgo deluje na področju komunikacij, začel je kot medijski človek. Že kot študent je v zlatih osemdesetih, kot jim pravi sam, delala kot kritik, glasbeni in kulturni urednik ter profesionalni novinar na Radiu Študent. Leta 1989 je na takratni TV Ljubljana soustanovil Studio Ljubljana - oddaja je na sporedu še danes pod naslovom Studio City - in ga vodil skupaj z Bojano Leskovar. Področje komuniciranja je še razširil s svojim delom kot direktor PR-projektov na agenciji Pristop, kreativni direktor agencije Publicis Virgo in direktor v agenciji za direktni marketing Indirekt.
Od leta 1992 vodi treninge javnega nastopanja, izobražuje na področju komunikacijskih, prodajnih in prezentacijskih veščin. Predava in vodi tudi delavnice o motiviranju, vodenju in timskem delu. Od leta 2002 je direktor in solastnik agencije Nastop plus, pod okriljem katere razširja svoje znanje. Je tudi soavtor prvega slovenskega priročnika o javnem nastopanja z naslovom ABC javnega nastopanja, podpisal pa se je tudi pod številne druge zapise o televiziji, radiu, medijskih nastopih in različnih komunikacijskih tematik.
Za svojih 60 let je pred kratkim izdal tudi knjigo svojih kolumn, komentarjev in skic svoje komunikacijske teorije. Naslovil jo je 60/100, saj je v njej 100 besedil za 60 let. Na zadnji strani je iz črk svojega imena zapisal kratko zgodbo o sebi, svojem odnosu do življenja in sveta. Vsaka od črk imena je začetek ključne besede: Lenoba, Energija/emocija, Optimizem in Norost/nič.
Nor v njegovem primeru pomeni zavračanje povprečnosti, kot je zapisal, je vse, kar šteje v življenju, prava mera. Ravnotežje. Zanima ga kvaliteta, ne kvantiteta.
Za svojih 60 let se je Leon Magdalenc podpisal pod knjigo izbora svojih kolumn, dodanih komentarjev in skic o svoji komunikacijski teoriji. Knjiga 60/100 - 100 tekstov za 60 let skozi različne ravni popelje skozi tukajšnji družbeni čas in prostor.
Lenoba je sinonim za odnos do življenja, ste iz svojih črk imena začeli zgodbo o sebi na platnici svoje knjige. Lenobo lahko razumemo kot kritiko obdobju, v katerem smo se znašli pod zapovedjo nenehnega dela, produktivnosti in aktivnosti.
Gre za tri stvari. Ena je ta, ki ste jo omenili. Ob bombardiranju z zahtevami po čim več narediti, čim več ustvariti in doseči čim več presežne vrednosti, ki mu posledično sledi izgorelost, je včasih treba narediti obrat stran in vse skupaj redefinirati. Vprašati se je treba, ali ni ena od ključnih stvari tudi v preobrazbi pojma lenobe.
Z lenobo imamo problem, saj jo razumemo kot nekaj manj vrednega, sam pa jo jemljem kot definicijo svobode, proste izbire, v čemer se sicer lahko ujameš v paradoks. Po eni strani poudarjam, kako je treba izstopiti iz neoliberalističnih obrazcev, ki spodbujajo nenehno produktivnost, po drugi strani pa je prav svobodna izbira eden od temeljev tega sistema.
Tretje, kar je še povezano z vprašanjem lenobe, je izjava, če se prav spomnim, filmske zvezde Ave Gardner. Rekla je, da je njena temeljna človekova pravica biti lena, kar sem sam večkrat parafraziral. Ne gre za to, da bi se s tem ponašal, uporabljam pa pojem lenobe, ko predstavljam sebe. Ko govorim o črki L kot začetnici svojega imena. Lahko bi seveda rekel tudi lojalen, ljubezniv itd., a zdelo se mi je, da je tudi na tej ravni treba narediti neko razliko in presenetiti.
Pisanje zahteva veliko samodisciplino.
Pri knjigi je tako kot pri vsakem kreativnem procesu. Začne se pri ideji, sledi oblikovanje strukture in vsebine, vse skupaj pa se konča z vprašanjem, ali je to to. Verjamem, da katerokoli pisanje ni nikoli le stvar navdiha, temveč predvsem discipline in jasnih vsebinskih ter časovnih okvirov. Da ne bo pomote, ne zanikam pomena navdiha, a to je le iztočnica.
"Vsako mnenje šteje, sicer ne v smislu strokovnosti, temveč v kontekstu komunikacije. Cilj bi moral biti, da se iz dialoga nekaj razvije, vendar ne kot obramba, temveč kot sinteza. A v našem prostoru ljudje mislijo, da bolj ko si agresiven do drugega, boljši si."
Kot strokovnjak za javno komuniciranje poudarjate, da brez čustev ni nič, a v slovenskem javnem prostoru - v politiki, medijih in družbenih omrežij - smo pogosto priča zelo destruktivnim emocijam.
Pri tem je treba ločiti strast in žaljivost ter uničevanje sogovornika. S prvim merim na strast do tega, kar želiš povedati, ob tem pa pokazati, da ti ni vseeno, vendar ne za vsako ceno. To, kar doživljamo predvsem v političnem prostoru, pa je čista negacija drugega mnenja. Govorimo o perspektivi, ko drugo mnenje sploh ne obstaja, temveč le moje. Zato, da posameznik ubrani svoje, je pripravljen zastaviti vse, tudi višino glasu in agresijo.
Sam sem popolno nasprotnega prepričanja, saj vsako mnenje šteje, sicer ne v smislu strokovnosti, temveč v kontekstu komunikacije. Cilj bi moral biti, da se iz dialoga tudi nekaj razvije, vendar ne kot obramba, temveč kot sinteza. A v našem prostoru ljudje mislijo, da bolj ko si agresiven do drugega, boljši si.
Kako pa vidite mesto cinizma v javnem prostoru, ki smo mu bili lahko pred kratkim priča tudi ob protestih mladih za podnebno pravičnost? Cinizmu lahko sledimo tudi kot obrambnemu mehanizmu ob odsotnosti idej, utemeljenih argumentov in mogoče celo znanja. Nekakšno orodje za degradacijo drugega.
Proti cinizmu samemu na sebi nimam nič, moti me takrat, ko drugega razvrednoti, ga postavi v položaj manj vrednega ali ga naredi celo nevrednega občestva oz. skupnosti, v kateri živimo. Moti me torej cinizem, ki določeno skupino ali posameznika postavi v podrejeni položaj.
Sicer pa so cinizmi lahko nastavki za dobre zgodbe, domislice in obrate, ko nekdo izjavi nekaj, kar postavlja na glavo določene paradigme, ustaljena mišljenja in stereotipe.
Kaj pa problem pokroviteljstva?
Veliko ljudi si v tem prostoru jemlje položaj božjega, razsoja o vsem. V smislu, kaj je prav in kaj narobe, kaj je perspektivno in kaj ni. Moje načelno stališče je, da je seveda veliko stvari le simbolnih in nimajo realne moči. A svet se vrti ravno okoli simbolov, znakov, ne okoli velikih vsebinskih vprašanj.
Zato je pomemben vsak simbol oz. znak, in če vsakega od teh že takoj spravimo v relativnost, kot družba ne moremo narediti nobenega premika. Moj nasvet je vedno korak za korakom. En simbol, en znak, ena gesta, ena manifestacija … Razumljivo je, da so nekatere izpraznjene in same sebi namen, a ne glede na to je vsako treba jemati resno.
"Največja nevarnost, ki se je zgodila naši družbi, je točno to, da enako upošteva strokovnjaka kot laika. Znašli smo se v položaju, v katerem vsi vse vemo, kar je problematično."
Dejali ste, da vsako mnenje šteje, a v digitalnem prostoru ima vsak mnenje o vsem, tudi o tistem, česar ne pozna, to pa je lahko žaljivo in nestrpno.
Najhuje je, da se o strokovnih temah in posameznih zadevah vsakdo izreka. A sam govorim o medosebni komunikaciji in vprašanje je, ali se znamo poslušati.
Kar zadeva upoštevanje mnenj na različnih digitalnih platformah ali celo v klasičnih mediji, pa je moj odgovor, da ne more biti v imenu uravnoteženosti vsak akter v medijskem prostoru. Če je posameznik nestrpen, je nestrpen in ni utemeljeno, da dobi svoj prostor na primer v televizijski oddaji.
Največja nevarnost, ki se je zgodila naši družbi, je točno to, da enako upoštevamo strokovnjaka kot laika. Znašli smo se v položaju, v katerem vsi vse vemo, kar je problematično.
Komuniciramo vsi, vsak dan, tako kot na primer pišemo, pa to ne še pomeni, da znamo dobro pisati ali komunicirati.
Šokirali so me podatki, koliko je funkcionalno nepismenih ljudi v Sloveniji. Rekel bi, da je približno enako število ljudi, ki se ne znajo resnično pogovarjati. A to je problem, ki se vleče od šole naprej. V takšnem položaju se znajdemo ob šolskem sistemu, ki te sili le k ponavljanju, ne k argumentaciji.
V komunikaciji je pomembno zagovarjanje in utemeljevanje, brez vnaprejšnjih sodb. Pomembna sta razmislek posameznika in njegovo argumentiranje, kar pa lahko spremlja govor o občutkih, asociacijah … In prav s tem vstopimo v polje ustvarjalnosti, ki jo vedno zagovarjam. Tudi v komunikaciji moraš biti kreativen, kar pomeni oblikovati nekaj novega. Ponavljanje tujih besed in navajanje citatov je vrtenje v zaprtem krogu.
O pomenu vodje, ki zna navduševati in motivirati
V tem kontekstu pa trčimo ob vprašanje odpiranja prostora za vrednost posameznika in spodbujanje njegove pristnosti.
Ne mislim, da si kdorkoli želi biti podoben drugemu. Vsak si prizadeva za svojo pristnost, kar je ključen koncept pri komuniciranju. Ne bodi odličen, bodi pa pristen. V ponavljanju, o čemer sem prej govoril, se kaže želja po odličnosti. Čim bolj verno ponoviti neko vsebino in jo izpiliti. Pristnost pa pomeni, da mogoče nekaj manjka, da morda kaj ni čisto natančno in da so v čem morda kakšne pomanjkljivosti, a je vse skupaj izvirno.
Kako pa vidite vlogo samokritičnosti in samorefleksije v družbenem prostoru?
Zagovarjam stališče, da pretirana samokritičnost vodi v blokado. Ob tem trčimo tudi ob koncept strahu, negotovosti in ostajanja v coni udobja, da se ne bi morda zgodilo nekaj, zaradi česar bi morali priznati napako, se opravičiti ali kaj vzeti nazaj.
Imamo pa v našem prostoru problem s samorefleksijo, in to predvsem v politiki, kjer v vsakem trenutku vlada prepričanje, da delajo nekaj izjemnega. Preteklosti ni in vse, kar se dogaja v danem trenutku, je grandiozna arhitektura politične skupnosti. Mi smo tisti na vrhu, ki vse to povezujemo, je mogoče spremljati dojemanje akterjev v političnem prostoru.
S samorefleksijo imamo v politiki velik problem. Najbolj me preseneča to, kako hitro je nekdo, ki je bil še včeraj anonimen, danes tisti, ki razsoja o vsem. A dragi moji, čisto nič se ni spremenilo, govorimo o isti osebi, le da je spremenila funkcijo. V Sloveniji mnogi mislijo, da s funkcijo dobijo tudi vse veščine, ki naj bi ji pripadle.
Kdo vas v javnih nastopih najbolj prepriča?
Župniki. Imajo občinstvo, ki ga ni treba prepričevati, le v smislu, da od njega kaj dobijo. Ne hodim v cerkev, vendar poznam veliko primerov prakse tudi v svetovnem merilu in lahko upravičeno rečem, da so v tem pogledu genialni.
Zelo natančno so naučeni pojočega načina govora med obredom.
Pri tem gre za drugo zgodbo: komunikacija je ritem in melodija, ki te lahko prestavi v drugačno stanje duha. Glas župnika med obredi lahko deluje ravno na ta način, je kot neka mantra, ki te lahko pelje v drugo dimenzijo.
Kar zadeva vprašanje, kdo je dober govorec, se je treba zavedati, da vsi to postanejo šele z veliko vaje. Vsi veliki sodobni retoriki so imeli oz. imajo za sabo armado ljudi, ki jih je tega naučila. Pa naj bo to Bill Clinton, Steve Jobs, Zoran Janković … Edini, za katerega pravijo, da v našem prostoru nikoli ni imel nobenega strokovnjaka za javno nastopanje, je Borut Pahor. A zavedati se je treba, da je dobro govorništvo kot šport - pet odstotkov je talenta, 15 odstotkov je povezanih z umom in psihično kondicijo, 80 odstotkov pa predstavlja delo.
"S samorefleksijo imamo v politiki velik problem. Najbolj me preseneča to, kako hitro je nekdo, ki je bil še včeraj anonimen, danes tisti, ki razsoja o vsem. A dragi moji, čisto nič se ni spremenilo, govorimo o isti osebi, le da je spremenila funkcijo. V Sloveniji mnogi mislijo, da s funkcijo dobijo tudi vse veščine, ki naj bi ji pripadle."
Med športniki vas je s svojimi javni nastopi navdušil pokojni smučar Rok Petrovič.
Rok Petrovič je bil prvi športnik v Sloveniji, ki je obrnil na glavo obrazce govorjenja o športu. Pri nas imamo še vedno težavo s športniki. Slišimo jih reči, aaa, vse bom dala od sebe in aaa, ni se izšlo. Petrovič pa je bil prvi, ki je govoril o idealnem zavoju, ne o rezultatu.
V tistem času je bil nacionalni junak Bojan Križaj, ki je bil simpatičen, vendar ni nikoli izustil, kakšne zapomljive misli. Na olimpijskih igrah je pozabil še na prisego.
Je po Roku Petroviču med sodobnimi športniki kakšen, ki se z njim v tem pogledu lahko kosa?
Všeč mi je Rajmond Debevec, ki strelja že celo večnost. Nekateri bi rekli, da to sploh ni šport. Meni so bili vedno všeč tisti posamezniki, ki so pobalinski, na primer Peter Vilfan. Pustimo, kaj je on zdaj, o njem govorim kot o športniku, ki mora ustvariti svojo znamko. To lahko narediš le, če si drugačen, pa naj gre za pobalinstvo, prijaznost, ustrežljivost, nasmejanost ali jezo. Težava športnikov je, da pogosto nimajo vnaprej pripravljenega scenarija in ne razmislijo, kaj bodo povedali. Ko sem delal s športniki, sem jih poskušal pripeljati do tega, vendar ni zanimanja.
Vprašati bi morali Luko Dončića, ali so ga učili, kako naj javno govori, saj je predstavnik ene od najpomembnejših športnih znamk v ZDA.
V knjigi pišete tudi o izhodiščih, kako se lotiti pripovedovanja zgodbe o sebi. Danes so zgodbe tiste, ki prodajajo, in živimo v času, ko je samopromocija precej pomembna.
V tem prehajamo k moji filozofiji življenja. Obstajata le dve besedi: morati in hoteti. Če te ves čas spremlja beseda moram in ti vse predstavlja breme, je kakovost življenja precej slaba. Če pa živiš skozi perspektivo želim, je veliko lažje.
Enako velja tudi za komuniciranje, kjer je to prav tako pomembna izhodiščna točka. Osnovno vprašanje je torej, ali moram govoriti, nastopati in stopiti pred kamero ali to hočem. Želim povedati svoje stališče, razgrniti in izmenjati svoje ideje? To je zelo preprosto, a ključno.
Leon Magdalenc: "Vsi smo skladišče zgodb"
Pri javnem izražanju svojih stališč in idej se srečujemo tudi z vprašanjem samovrednotenja, torej zaupanja posameznika vase, da njegove misli in dojemanja štejejo oz. so tehtna za širši prostor.
Vsi imamo kaj dobrega povedati. Vsi smo skladišče zgodb, pa naj bodo intimne, povzete, ponovljene, lahko povezane s hobiji ali pa tem, kar počnemo. Vse to so zgodbe, le odločiti se moramo, da jih povemo na način, da so drugemu zanimive.
Kako na javno nastopanje vpliva širši družbeno-kulturni kontekst? Živimo v okolju, kjer je ena od vrednot skromnost, kar lahko nekoliko spodnaša vidik izstopanja.
Sam nimam nič proti skromnosti, pravim celo, kako pomembno je, da se ne bahamo. Skromnost kot opozicijo bahavosti velikokrat primerjam z golfom.
Golf te nauči dveh stvar. Prva je, da se ne ponašaj, da ga znaš igrati, ker že jutri ne boš imel pojma, kar je tudi najkrajša šala o golfu. Ključno je, da si skromen, vendar ne, da se podcenjuješ in da se vate naseli strah, da boš naredil nekaj narobe. Problem je, ker so ljudje velikokrat raje tiho, da ne bi kaj narobe rekli in se morali nato posipati s pepelom ali da jih ne bi kdo narobe razumel. Na ta način pa se znajdemo v družbi molčečih.
Obrnemo lahko tudi naokoli: odlična ideja, ki je ne znamo ustrezno predstaviti, se razblini.
Kot je rekel Martin Luther King: če vizije ne predstaviš, ostaja pri sanjah, ki so stvar osebnega.
Filozofija življenja Leona Magdalenca: "Obstajata le dve besedi: morati in hoteti. Če te ves čas spremlja beseda moram in ti vse predstavlja breme, je kakovost življenja precej slaba. Če pa živiš skozi perspektivo želim, je veliko lažje."
Ste ljubitelj urbanega, kako v tem pogledu vidite Ljubljano?
Za Ljubljano bi skoraj lahko rekel, da je najlepše mesto na svetu, a bom verjetno s tem požel salvo nasprotovanj. Vendar, pazite, zakaj to trdim. Urbano mora biti obvladljivo, pa naj bo to peš ali s kolesom. Razmišljanje o tem, da bom za prihod na želeno točko porabil uro in pol, me ne zanima. V tem primeru raje živim v neurbanem okolju. V uri in pol sem lahko na smučišču ali na morju.
Drugo, kar mi je všeč v Ljubljani, je varnost. Seveda so ekscesi, a to so izjemne situacije. Ljudje si želimo varnosti, saj smo le na ta način lahko sproščeni in uživamo.
V Ljubljani mi je všeč tudi to, da urbanost s seboj prinese vse, kar zadeva množično kulturo. Sam sem od nekdaj v tovrstnih praksah, pa naj bo to glasba, film ali kaj drugega. Na tej ravni je v Ljubljani dovolj dobra in raznolika ponudba. Sam namreč nisem za zlati abonma.
Ena od vaših delovnih postaj je bil tudi Radio Študent, ki letos praznuje 50 let in kjer ste bili kot študent v vlogi kritika, glasbenega in kulturnega urednika ter novinarja, in to v zlatih 80. letih, kot pravite.
80. leta so bila boj za demokracijo. Ne za osamosvojitev, to je bila posledica. Slovenija je bila najbolj demokratičen in raznolik prostor od preostalega jugoslovanskega območja in odcepitev je bila tako edina rešitev. Skozi alternativne medije in kulturne prakse, med njimi na primer gibanje NSK, punk in novi val, je bil tukajšnji družbeni kontekst eden najbolj propulzivnih, živih in radikalnih v Evropi. K nam so se hodili učit, kako se na terenu delajo spremembe. Radio Študent je bil v tem pogledu takrat vodilni, Mladina mu je počasi sledila in ga v določenem pogledu sčasoma prehitela, Tribuna pa je capljala za obema. Obstajal je tudi Kmečki glas in Vinko Vasle je bil takrat alternativec.
Najverjetneje se bomo vsi, ki smo živeli z Radiem Študent, na njem delali in ga poslušali, strinjali s tem, da so bila to zlata leta. Ne glede na to, da danes velikokrat dobim izpuščaje, ko poslušam radijske napovedovalce, je Radio Študent še vedno moja prva izbira.
"Vsaka komunikacija, predstavitev in govor ima enake etape kot kuhanje. Začne se z idejo, sledi izbira pravih sestavin, nato priprava po določenem zaporedju in na koncu mora tisti, ki jed navdušeno okuša, reči, da česa takšnega še ni jedel."
O 80. letih tisti, ki jih nismo neposredno doživeli, slišimo in beremo, kako družbeno ter kulturno živo in angažirano obdobje je bilo to.
Obžaluje jih lahko vsak, ki jih ni doživel. Danes se sicer dogaja kopico stvari, a za nič ne moremo reči, da je to tisto, kar premika družbeno resničnost. Sami smo v 80. letih resnično verjeli, da premikamo meje, koncepte in ideologijo. Na Radiu Študent smo si v tistem obdobju upali reči, kar si ni nihče, in sicer: "Partija, spokaj se z oblasti."
Ankete javnega mnenja so "fake news", ste zapisali. Pri statistikah namreč ne poznamo ozadja, zakaj je nekdo odgovarjal, kot je. Ste merili na to?
Sem res to zapisal (smeh, op. p.)? Človek velikokrat kaj zapiše, čez čas pa lahko ugotovi, da morda ni imel čisto prav. To je ta samorefleksija, ki jo je treba izvajati. Reči si je treba: v redu, takrat sem tako mislil, vendar zdaj mislim nekoliko drugače. Kar zadeva ankete, sicer ne mislim drugače.
Naj citiram Igorja Ariha, ki je velikokrat rekel, da so ankete kot parfumi. Lepo dišijo, a jih ne moreš spiti. Pri anketah je ključno, da začnejo vsi v njih verjeti, ne glede na to, ali so obrazci pravi ali niso, ali je kritična masa pravilno zajeta ali ni in ali so vprašanja pravilno postavljena. Vse to so večne razprave, a težava je v tem, da se začne nekdo obnašati na podlagi teh rezultatov. Češ, imam dobro podporo in lahko naredim, kar želim. Ali pa enačba: toliko in toliko ljudi me podpira, kar pomeni, da delam dobro. Problem anketni vprašalnikov je, da gre za hipne stvari in da v ozadju ni globlje analize odgovorov. To je kot hitra prehrana in tako jih moramo tudi jemati. Hitro jih konzumiramo, hitro pozabimo, ostane pa slab občutek. Enako, kot je z novicami.
Uporabili ste primerjavo s hrano. Tudi v knjigi komunikacijo pogosto primerjate s kuhanjem.
Vsaka komunikacija, predstavitev in govor ima enake etape kot kuhanje. Začne se z idejo, sledi izbira pravih sestavin, nato priprava po določenem zaporedju in na koncu mora tisti, ki jed navdušeno okuša, reči, da česa takšnega še ni jedel.
Kaj vam pomeni kulinarika?
Iz hrane ne delam religioznega obreda, kar se danes lahko dogaja, vendar menim, da je treba, tako kot to velja za druge stvari v življenju, čim več stvari poskusiti, ne pa se že vnaprej opredeljevati proti nečemu. Poskusi in naredi, potem boš imel mnenje. A naša družba je prepredena z vnaprejšnjimi sodbami in stereotipi.
"Preveč je črnogledosti in premalo veselja. Ni želja vsakega biti srečen? Pri nas imam velikokrat občutek, da kar tekmujemo, kdo bo drugemu pokazal, da je bolj nesrečen."
V kontekstu sodobnega tempa dela se veliko govori o izgorelosti. Sami pokažete na drug zorni kot tegob našega časa, ki so povezane z dolgočasjem (boreout).
Ne zanikam problema izgorelosti, vendar menim, da je največji problem, če ne čutimo pripadnosti. To dobro poznajo velika podjetja, ki delajo vse za to, da se njihovi zaposleni ne bi počutili izrinjeni.
Pomembno je, da se posameznik počuti del nečesa in da je ob tem tudi odločevalec, ne le izvrševalec. Prav za to gre pri boreoutu - ljudje se dolgočasijo in ne odhajajo služit kruha z veseljem, temveč s cmokom v grlu.
Zagovarjam stališče, da je treba koncept dolgočasja, občutka, da se ne počutim koristnega, obrniti v drugo smer. To občutje se mi zdi eno najhujših in s tem se ukvarjajo ljudje, ki odhajajo v pokoj in izgubljajo določene funkcije. Ne znajdejo se v novem položaju, ker se ne počutijo koristne.
Kaj pa vprašanje vodenja? Poudarjate pomembno veščino prepoznavanja in dajanja vrednosti potencialom vsakega posameznika, ki je del ekipe.
Težava je v tem, da vodje ne znajo navduševati in motivirati. Znajo delegirati, znajo strašiti in pretiti, ne znajo pa pritegniti. Vsi veliki ljudje, ki so vodili podjetja, so morali najprej imeti to, čemur nekateri rečejo karizma, drugi pa empatija in sposobnost navduševanja.
Če nimaš empatije in si neprestano hierarhično nedostopen, težko vodiš skupino ljudi. Seveda jo vodiš, vendar temu sledi upor, spremlja te strah, da te bodo zamenjali. Vodenje ni nič drugega kot dobra komunikacija. Ali znaš povezati vse dele v ekipi, tako vertikalno kot horizontalno? To počneš s komunikacijo.
In ne z avtokratskostjo?
To pa zagotovo ne. Obstajajo hierarhični sistemi, ki ne morejo delovati drugače kot na tak način. To je vojska. A na žalost si je v tem prostoru veliko ljudi želelo imeti podjetja, ki delujejo kot vojska.
Kako doživljate družbeno vzdušje v Sloveniji?
Preveč je črnogledosti in premalo veselja. Ni želja vsakega biti srečen? Pri nas imam velikokrat občutek, da kar tekmujemo, kdo bo drugemu pokazal, da je bolj nesrečen, kdo je tisti, ki se mu dogaja krivica. S tem konceptom smo obremenjeni, kar izkorišča tudi politika. Na ta način pa se neprestano srečujemo s krivico za nazaj, krivico v tem trenutku in krivico, ki se nam bo zgodila jutri. Na ta način ne moremo narediti nobenega preboja.
Preberite še:
2