Metka Prezelj

Torek,
25. 6. 2019,
4.05

Osveženo pred

5 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

22

Natisni članek

Natisni članek

Triglav dan državnosti osamosvojitev Slovenije osamosvojitev Slovenija zastava Naj planinska koča pohodništvo Janez Brojan

Torek, 25. 6. 2019, 4.05

5 let, 4 mesece

Dan državnosti

Tajna misija na Triglav: posnetki dogodka, ki je povezal Slovenijo #video

Metka Prezelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

22

Gorski reševalec Janez Brojan je februarja 1991 prejel telefonski klic. Prosili so ga, da bi prevzel izobešanje zastave na vrhu Triglava, in sicer v strogi tajnosti. Kaj se v resnici dogaja, ni smel povedati niti 20 kolegom, ki so šli tistega dne z njim na vrh pod pretvezo, da gre za vajo gorskega reševanja. Na deset metrov dolgi drog so obesili šestmetrsko zastavo, ki je bila tedaj še brez grba, in prižgali bakle. Zgodovinske posnetke s helikopterja so predvajali na dan proslave, a Brojan je naredil svoj film. Tega so do danes videli le redki, mi pa ga ekskluzivno objavljamo v celoti.

Na dan proslave je moralo biti vse že posneto in pripravljeno, zato so morali zastavo na Triglavu postaviti in posneti že veliko prej. Najbolj pomembno je bilo vreme, saj je bil od njega odvisen uspeh misije. Ob prvem telefonskem klicu Brojan niti ni dobro pomislil, kaj vse bo to potegnilo za seboj. "Ni problema, če marsikaj naredimo, bomo pa še to," je bil njegov odgovor.

Ko so se slišali drugič in tretjič, je bilo podrobnosti že malo več. Pozneje so se slišali enkrat na dva tedna, ko se je junij bližal, so se klici zgostili na vsak dan, pozneje pa so se slišali že večkrat na dan, je povedal Brojan. "Bili so neučakani, a dobiti takšno vreme, da bo za vse dobro, ni bilo najlažje," se klicev spominja Brojan.

Na vrhu Triglava je močno pihalo, a helikopterju je uspelo dostaviti vso ekipo in vso opremo. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana) | Foto: Na vrhu Triglava je močno pihalo, a helikopterju je uspelo dostaviti vso ekipo in vso opremo. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana) Vreme je moralo omogočati letenje helikopterja

"Skupaj sem moral zbrati 20 fantov, a jim nisem smel povedati, za kaj gre. Preprosto sem jim dejal, da bomo imeli vaje. Največ nas je bilo z naše postaje Gorske reševalne službe (GRS) v Mojstrani, nekaj pa iz sosednjih postaj, da ne bi bilo kakšne zamere. Na koncu so me vsak dan klicali, ali bomo danes lahko šli gor, in vedno sem jim razložil, da moramo počakati na pravo vreme. To je moralo biti takšno, da je helikopter lahko letel, ker je moral pripeljati robo in narediti svoje, mi pa tudi," pravi Brojan.

"Tisto dopoldne, 12. junija, smo bili vsi v službah. Že od jutra sem pogledoval ven in poslušal vremenska poročila, a se najbolj zanašal na to, kar sem videl sam. Ob desetih sem videl, da je vreme še vedno ugodno, in enostavno rekel: 'Nič, pa poskusimo.' Najprej sem vse poklical, ob dveh popoldne smo bili dogovorjeni na nogometnem igrišču in heliodromu. Takrat je večina že malo slutila, da bo nekaj posebnega, uradno pa sem še vedno vedel le jaz, saj sem se držal tega, da mora biti akcija v strogi tajnosti," se spominja Brojan.

Slovenija, slovenska zastava
Novice Ob dnevu državnosti številne čestitke voditeljev držav

"Še najbolj sem se opiral na to, kar sem videl, saj vremenoslovci še danes ne vedo, kaj se dogaja pri nas. Smo gorata dežela, kjer so na petdesetih kilometrih mogoče tri vrste vremena," pove Janez Brojan. | Foto: Metka Prezelj "Še najbolj sem se opiral na to, kar sem videl, saj vremenoslovci še danes ne vedo, kaj se dogaja pri nas. Smo gorata dežela, kjer so na petdesetih kilometrih mogoče tri vrste vremena," pove Janez Brojan. Foto: Metka Prezelj

Na vrhu Triglava je bilo okoli tri metre snega

Na vrhu Triglava se je naredila prava snežna kupola, saj je bilo takrat na njem okoli tri metre snega. To je toliko, da je popolnoma prekril Aljažev stolp in so za silo odkopali le vrh, da se je videlo, kje je.

"Helikopter je na Triglav poletel večkrat, treba nas je bilo spraviti gor in poskrbeti za varnost. K sreči je bilo kar nekaj fantov reševalcev letalcev in so poznali delo s helikopterjem, tako da smo varno spravili gor vso robo. Samo drog, ki smo ga na Triglavu sestavili, je bil dolg okoli deset metrov, zastava pa okoli šest metrov," se spominja Brojan. 

S še dvema prijateljema je šel na Triglav prvi. Namestili so ograjo, da ne bi kdo zdrsnil z vrha. Helikopter je na Kredarico odpeljal tudi smuči, saj so naslednji dan odsmučali v dolino.

12. junija je snežna kupola prekrivala Triglav. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana) | Foto: 12. junija je snežna kupola prekrivala Triglav. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana)

Zastava je na Triglav prispela zadnji hip

Brojan je bil letalec-reševalec že od leta 1977, pozneje pa tudi inštruktor letalskega reševanja, zato je dobro poznal pilota helikopterja, Jožeta Brodarja. "Dobro smo se poznali in pri teh stvareh je najbolj pomembno, koliko veš o drugem, da veš, koliko je kdo sposoben, in mu lahko zaupaš," pravi Brodnik.

Ob petih popoldne je bilo zaradi dnevne svetlobe predvideno dnevno snemanje, ob devetih zvečer pa smo imeli še nočno snemanje.

"Vsakič, ko so stvari pripeljali gor, smo bili na trnih in spraševali, ali je kdo pripeljal zastavo. Ta je prišla naravnost iz Ljubljane, a v tem času, ko nas je bilo nekaj že na vrhu, je še ni bilo v Mojstrani. K sreči je nato zastava res prišla z zadnjo dostavo," je Brojan povedal, kako si je oddahnil, ko jo je zagledal.

Senca, ki jo je ob sončnem zahodu na dolino risal Triglav. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana) | Foto: Senca, ki jo je ob sončnem zahodu na dolino risal Triglav. (Foto: zajem iz filma Janeza Brojana) "Bakle, ki smo jih dobili, se na Triglavu ne bi niti prižgale"

Ob zastavi so bile tudi bakle. Prepričan je bil, da bodo dobili normalne bakle, ki jih bodo lahko tudi uporabili za nočno snemanje, kot je bilo predvideno, a to ni bilo tako, bile so neuporabne.

"Ko pa sem odprl škatlo, so bile v njej tiste bakle, ki jih uporabljajo otroci, ko gredo z njimi zvečer po cesti. Zaradi močnega vetra na Triglavu ne bi nikoli gorele, niti prižgale se ne bi. Veter je pihal tako močno, da sta morala drog z zastavo ves čas dva močno držati, in to kljub temu, da je bil zasajen dva metra globoko. Zastavo je hotelo kar potrgati," se v dogodek vživi Brojan.

"Na srečo sem tega dne pri prevozih na vrh tudi malo goljufal in prepeljal še velik nahrbtnik z uniformami JLA in desetimi litri nafte. To namreč ni bilo mišljeno za tisti dan, za snemanje, temveč za kresno noč, na večer proslave, ko smo šli gor prišli peš in iz vsega tega zakurili kres. To blago smo nato natrgali na trakove, jih namočili v nafto in naredili bakle, ki so vidne na posnetkih in fotografijah. To smo naredili na vrhu in k sreči smo imeli do nočnega snemanja ravno dovolj časa. Če tega ne bi imeli, bakel ne bi bilo, tako pa nam je vse uspelo," se smeji Brojan, ki je danes hvaležen svoji iznajdljivosti, saj so posnetki z baklami spektakularni prav zaradi njega.

Na Kredarici so si oddahnili in proslavili uspešen podvig

Ko so se po večernem snemanju spustili do Kredarice, kjer so pozneje tudi prespali, so uspeh svoje misije proslavili. "Dobro smo se počutili, da smo lahko nekaj pripomogli k temu, da je bila osamosvojitev še bolj posebna," pove Brojan.

Kot pravi, je bila pri njem evforija še najmanj prisotna, saj so bile z dogodkom povezane določene skrbi. "Kar nekako se mi je kamen odvalil od srca, ker je šlo vse dobro. Takrat sem se bolj ukvarjal z izvedbo in tem, da bo vse v redu. Toliko sem imel vsega v glavi, da se takrat še nisem mogel sprostiti. Zdi se mi, da je vse to za nami prišlo pozneje. Nihče si ni mislil, da bo to postalo tako odmevno," je dejal Brojan.

Video: Kako se sončnega zahoda in dogajanja spominja Janez Brojan

Združil posnetke treh dogodkov in ustvaril film

A uradni posnetki, ki jih je predvajala televizija, niso bili edini, ki so nastali tistega dne. Ker Brojan s seboj povsod nosi kamero, je tudi takrat posnel vse, tako s tal kot iz helikopterja, in prav vsakič, ko so to naredili. V film je združil postavitev zastave za snemanje z baklami 12. junija, kar so predvajali med proslavo, kres in zastavo na večer proslave in nato ob deseti obletnici dogodka, leta 2001, ko je imela zastava že slovenski grb. Na osamosvojitvi je bila zastava še brez grba, saj se še ni vedelo, kakšni simboli se bodo uporabljali, ob desetletnici pa je bilo vse prav, pove Brojan.

Ko se predvaja posnetek njegovega filma, pove, da šest prijateljev od vseh, ki so na posnetku skupaj z njim, ni več med nami.

"Snemam sicer že od 70. leta, ko sem snemal še na film. Pri meni je tako, da brez kamere ne grem nikamor. Tako pomembna je kot čevlji, bos pa ne moreš hoditi," se smeji Janez in odpre svoj prenosnik s fotografijo Triglava za ozadje. Na vprašanje, kolikokrat je že bil na Triglavu, pove, da velikokrat, a za lastno veselje malokrat.

Proslavo so mu doma posneli, da si jo je ogledal pozneje

Doma so proslavo posneli in si jo je lahko ogledal pozneje. "Tisto prelivanje posnetka proslave v Ljubljani, to, kako je s stolpnice padal ogenj in posnetki z vrha Triglava skupaj so bili enkratni. Moraš biti zraven, če želiš to doživeti. Če bi bili prisotni še na proslavi, bi bila to pika na i, tako pa so nas ob 25-letnici povabili v Državni zbor in tam smo pogledali tudi moj film," je povedal Brojan. Kot pravi, od tistega dne posnetka, vsaj v celoti, verjetno ni videl še nihče.

Skoraj vsi udeleženci postavitve zastave na Triglavu so bili v slovenski teritorialni obrambi. Takoj za snemanjem, ki je bilo 12. junija, so morali v roke prijeti orožje in iti na teren. A srečo imajo, da pri njih ni bilo nobenega strela vse do Brnika, pravi Brojan. Vse, ki so bili na njihovem terenu na nasprotni strani, jim je uspelo prepričati, da so se mirno predali.

Proslave ob osamosvojitvi niso gledali, saj so na ta dan na Triglavu zakurili kres. Opolnoči, ko so z vrha prišli na praznovanje Vaške noči v Dovje, so še vedno lahko videli, kako gori. | Foto: Metka Prezelj Proslave ob osamosvojitvi niso gledali, saj so na ta dan na Triglavu zakurili kres. Opolnoči, ko so z vrha prišli na praznovanje Vaške noči v Dovje, so še vedno lahko videli, kako gori. Foto: Metka Prezelj

Dogodkov se še danes spominja, kot bi se zgodili včeraj

Občutkov ob postavljanju zastave in ob snemanju s prijatelji se Brojan spominja, kot bi se to zgodilo včeraj. Zelo se mu je vtisnil v spomin sončni zahod tistega dne, saj je bila senca Triglava vidna po vsej dolini. A čeprav ima na dogodke zelo lepe spomine, meni, da so danes okoliščine precej drugačne.

Ko primerja današnje in tedanje čase, meni, da so se imeli tisti, ki so večji del svojega življenjskega obdobja preživeli v Jugoslaviji, bolje takrat. "Vsak je imel službo, tudi hišo sem si lahko naredil normalno. Če si bil priden, si bil tudi spoštovan in za to nagrajen. Pa nam trenutno ni nič slabega, a če pogledam okrog, se mi zdi, da je veliko več revščine, kot je je bilo takrat. Tisti, ki je imel takrat službo, je dobro shajal, danes to ni nujno," meni Brojan in dodaja, da bi lahko bila naša država v veliko boljšem položaju, če politiki ne bi skrbeli zgolj za svoje žepe in lastne interese. Tudi sicer težko spremlja politiko in televizijo običajno vklopi po poročilih prav zato, da se izogne slabim novicam.

Še vedno aktivno sodeluje pri gorski reševalni službi

Z gorskim reševanjem se danes 73-letni Brojan ukvarja že od 14. leta in še ni prenehal, pravi. Trenutno ima že kakšno leto težave s hrbtenico, zaradi katerih pri GRS pomaga predvsem pri stvareh, ki ne zahtevajo večjega fizičnega napora, a vse do lani je bil aktivni gorski reševalec.

Do lani je bil Janez Brojan prvi slovenski gorski reševalec, ki je prejel mednarodno priznanje za solidarnost v gorah Targa de Argento. | Foto: Metka Prezelj Do lani je bil Janez Brojan prvi slovenski gorski reševalec, ki je prejel mednarodno priznanje za solidarnost v gorah Targa de Argento. Foto: Metka Prezelj V vsem tem času do danes meni, da je največja sprememba in hkrati tudi največja težava v gorskem reševanju to, da so včasih hodili v hribe predvsem dobro pripravljeni planinci, danes pa hočejo na te poti tudi turisti, delno je tudi zaradi tega več nesreč, kot jih je bilo.

"V gore hodijo nepripravljeni in nepoučeni, je pa, odkar ima vsak s seboj mobilni telefon, več tudi klicev na pomoč, ko se ljudje izgubijo in jih nato nepoškodovane pripeljejo v dolino. V primeru, da ne bi imeli mobilnih telefonov, Brojan meni, da bi se jih od teh, ki jim sicer nič ni, vsaj nekaj bolj potrudilo poiskati pot, po drugi strani pa bi marsikdo po vsej verjetnosti lahko brez mobilnega telefona tudi bolj nastradal.

Odkar je Slovenija samostojna, je za gorske reševalce bolje poskrbljeno

Velika razlika je tudi to, da se danes pri nas dobi vso mogočo vrhunsko planinsko opremo. Včasih tega ni bilo in so morali opremo kupovati čez mejo, na meji pa plačevati carino zanjo. "Tudi odkar je Slovenija samostojna, so gorski reševalci opremljeni stoodstotno. Od takrat smo priznana javna služba in vsi reševalci so primerno opremljeni – vsi imamo vso zaščitno in tehnično opremo, ki jo potrebujemo tako za dnevno, nočno reševanje, za reševanje v slabem vremenu ali snegu. Prav tako so vse postaje opremljene s transportnimi sredstvi, to je danes veliko bolje, kot je bilo prej," pove Brojan.

Trenutno se še ni zgodilo, da bi bilo za reševanje na razpolago premalo ljudi. Težava, ki se pojavlja v zadnjih letih, je ta, da številna podjetja nimajo posluha za to, ko mora pri njih zaposleni gorski reševalec na teren. Gre predvsem za zasebnike, za manjša podjetja, kjer je lahko delo moteno, če človeka ni, na primer v proizvodnji ali podobno. Včasih je bilo za to več posluha, saj so bili tudi skoraj vsi reševalci zaposleni v velikih podjetjih.

Brojan je prepričan, da bi profesionalizacija gorske reševalne službe vplivala na znižanje varnosti. | Foto: Metka Prezelj Brojan je prepričan, da bi profesionalizacija gorske reševalne službe vplivala na znižanje varnosti. Foto: Metka Prezelj

Močno proti profesionalizaciji gorske reševalne službe

Brojan je eden od tistih, ki so strogo proti profesionalizaciji gorske službe, h kateri se nekateri nagibajo. Prepričan je, da se bo to odrazilo v zmanjšanju varnosti. "Takrat, ko bo to profesionalno, ne bo nihče več gledal na to, kako bo kaj naredil. Poznalo se bo na varnosti, saj bo vsak gledal le še na to, kako bo zaslužil, ne pa tudi, kaj bo naredil. Dokler nekaj delaš z veseljem in v svoje zadovoljstvo, je to nekaj čisto drugega, kakor če ti to pomeni obvezo," meni Brojan.

Brojan je bil od leta 1974 do 2004 načelnik Gorske reševalne službe v Mojstrani, ki je bila po številu nesreč in po zahtevnosti terena dolgo ena izmed najbolj izpostavljenih. Leta 1987 je postal reševalec-letalec, od leta 1991 pa je tudi inštruktor letalskega reševanja. Vse, kar je počel sam, je počel iz ljubezni in s srcem, nikoli za denar ali za nagrado. Teh je sicer v svoji karieri prejel kar precej.

Za svoj velik in neprecenljiv prispevek h gorskemu reševanju je prejel najvišja priznanja GRS in Planinske zveze Slovenije – nazadnje leta 2017 njihovo svečano listino za predano in neutrudno prostovoljno delo. Prejel je tudi medaljo za hrabrost, bronasti in zlati znak Civilne zaščite, postal je častni občan občine Kranjska Gora ter prejel njen bronasti grb. Do lani je bil tudi prvi slovenski gorski reševalec, ki je prejel mednarodno priznanje za solidarnost v gorah targa de argento, Civilna zaščita pa mu je leta 2012 za življenjsko delo podelila kipec civilne zaščite, njihovo najvišje priznanje.

Janez Brojan ima v svoji dnevni sobi obešena priznanja, ki so se tudi pri njem dolgo časa skrivala po predalih. Danes od vseh uspehov izpostavlja to, da je v življenju nekaj dosegel, svojo družino in vsa rešena življenja. | Foto: Metka Prezelj Janez Brojan ima v svoji dnevni sobi obešena priznanja, ki so se tudi pri njem dolgo časa skrivala po predalih. Danes od vseh uspehov izpostavlja to, da je v življenju nekaj dosegel, svojo družino in vsa rešena življenja. Foto: Metka Prezelj V več kot 800 reševanjih tako lepi kot zelo težki spomini

V vsej svoji karieri je doživel že marsikaj. V 56 letih aktivnega gorskega reševanja ima za seboj že več kot okoli 800 reševanj, od katerih jih je več kot polovico tudi vodil.

"Več kot 500 nesreč se letno zgodi v Sloveniji. Pred 30 leti jih je bilo od 250 do 300. Dokler so v hribe hodili samo planinci, so se nesreče ravno tako dogajale, a jih je bilo manj, manj je bilo obiskov v hribih. Takrat je bila oprema slabša, zato danes to ne more biti vzrok, a danes v hribe hodijo turisti, ljudje hodijo tudi po nemarkiranih poteh in pristopih na vrhove, nekaj je pa tudi klicev, ko se ljudi nepoškodovane pripelje nazaj v dolino," pravi Brojan. Kot pravi, so bili rešeni večinoma zelo hvaležni za posredovanje.

"Nekoč smo pozimi rešili očeta in sina, ki sta pri sestopu s Kredarice zgrešila pot in ostala na 2.200 metrih nadmorske višine. Sin je bil takrat star okoli sedem let in po 20 letih je postal gorski reševalec. Kar nekaj let je bil tudi letalec reševalec," pove Brojan.

Veliko spominov še danes nosi s seboj in med njimi so bili tudi trenutki, ko mu je bilo zelo težko. Ko pomisli nanje, je bilo zanj zagotovo najtežje, ko se je leta 1997 med usposabljanjem s helikopterjem na Okrešlju smrtno ponesrečilo pet njegovih kolegov. Vseh pet so morali nato spraviti tudi v dolino. "To je bil res hud udarec. Tako za nas, saj so bili to naši dobri prijatelji, tudi družinski prijatelji, kot tudi za vso slovensko gorsko reševalno službo," se spominja Brojan. Ta nesreča je vodila do popolne preureditve vse dokumentacije v povezavi z usposabljanji, ki do tedaj ni bila na primerni ravni.

Največji uspeh: to, da je nekaj dosegel, družina in vsa rešena življenja

Brojanovo uspešno vodenje GRS v Mojstrani je gorsko reševalno službo pripeljalo na raven alpinistično najbolj razvitih držav Evrope. Izdal je tudi letalski priročnik za reševalce letalce, ki ga sproti dopolnjuje z novostmi.

Kot izjemen alpinist je preplezal številne stene, ki za najtežje veljajo tudi v svetovnem merilu. Ne le v Sloveniji, tudi v Evropi, v Himalaji.

A kljub vsem priznanjem in drugim uspehom med največje svoje uspehe šteje to, da je v življenju nekaj dosegel, da je ustvaril družino, da ima dve pridni, zagnani hčerki in štiri vnuke, pove z nasmehom. Zadovoljen je, da je lahko skupaj s prijatelji rešil še in še ponesrečenih ljudi in jih vrnil nazaj v življenje. Če bo le mogoče, bo nadaljeval, saj je to njegovo poslanstvo, gore pa so njegova največja ljubezen.

25. junija praznujemo dan državnosti. Pred 28 leti, 25. junija 1991, je namreč tedanja skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji ter ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti. Sedemnajstega junija se je začela osamosvojitvena vojna, ki je trajala do 6. julija.
Osrednja slovesnost ob dnevu državnosti
Novice Pahor: V prihodnosti bomo lažje ukrepali, ker smo suvereni in imamo državo #foto #video