Petek, 7. 10. 2022, 9.13
1 leto, 6 mesecev
Svoboda za Zorana Jankoviča ali Milana Brgleza?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,30
37
Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman je na ljubljanskega župana Zorana Jankovića in predsednika vlade in stranke Gibanja Svoboda Roberta Goloba naslovil že drugo pismo. Pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti in brez lektorskih popravkov.
Nenavadno je, da gibanje Svoboda podpira dva kandidata za pomembna položaja, ki imata nasprotujoča si stališča do pravice vseh mrtvih do groba in spomina. Zoran Jankovič kot favorit Svobode za župana MO Ljubljana to pravico vsem v titoizmu tabuiranim žrtvam zanika, Milan Brglez pa je kot predsednik DZ poudaril: "Nam, danes živečim državljankam in državljanom Slovenije, ni treba žrtvovati ničesar, da bi smeli pokopati svoje mrtve. To moramo storiti čim prej, saj bomo le tako vsaj simbolično zaključili to temno poglavje naše zgodovine."
Katero stališče podpira Gibanje Svoboda oz. Vlada RS?
Naj še enkrat ilustriram, kaj za Slovenijo pomeni odločitev za Jankoviča in njegovo politiko Ljubljane brez grobov in spomenikov "izdajalcem". In njegovo politiko, da se v Ljubljani pokopavajo samo "Ljubljančani".
Janez Vreček je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Živel je na Gledališki ulici 14 v Ljubljani. Leta 1942 je hudo obolel s trajnimi posledicami. Zato so ga leta 1943, ko je hotel oditi v partizane, zavrnili kot nesposobnega. Ker sta tako njegov oče Franc kot on sodelovala s partizanskim gibanjem, so od Janeza v protikomunistični Katoliški akciji zahtevali, da gre ali k domobrancem ali ga bodo poslali v Nemčijo. Zaradi obolelosti so ga dodelili v pisarno delovne čete, živel pa je doma. Ko so se domobranci začeli pripravljati na odhod, je v začetku maja 1945 pobegnil k svoji stari materi. 11. maja se je na poziv oblasti javil in bil odpeljan v koncentracijsko taborišče v Šentvidu.
Oče Franc je takoj začel pisati oblastem pisma s podatki o svojem in sinovem sodelovanju s partizanskim gibanjem in njegovi bolezni. Obupani oče je pisal, spraševal in pojasnjeval politični policiji, "krajevnemu terenskemu tožilcu", visoki komunistični funkcionarki Vidi Tomšič …
Odgovora pa ni bilo.
Potem je neznanec družini poslal listek, da je Janez umrl v Šentvidu julija 1945.
Janez Vreček je umrl v koncentracijskem taborišču v Šentvidu 5. julija 1945, po navedbah "komande tab. vojnih ujetnikov" oz. pomočnika sanitetnega referenta Zajca zaradi "paralysis cordis". Kot nam pove knjiga pokopov na vojaškem pokopališču v Šentvidu, je bil pokopan še isti dan v grob 8/II skupaj z Vinkom Tavčarjem, "civilnim ujetnikom" iz Čabrač.
Toda "jankoviči", če tako imenujemo ideološke očete Zorana Jankoviča, Vrečkovi družini niso povedali, kjer je grob.
"Jankoviči" so mislili, da lahko zaukažejo življenje v laži. Da lahko izbrišejo grobišče v Kucji dolini, domobransko pokopališče na Orlovem vrhu, vojaško pokopališče v Šentvidu …
Da lahko s svojimi lažmi, mitomanijo, polresnicami, potvorbami ukazujejo življenju, da lahko pobegnejo resnici. Toda titoistična civilna religija (sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil), titoistični aparthajd za mrtve in žive, komunistični ateistični pokop ipd. so pojavi, ki so v demokratičnem svetu obsojeni kot totalitarne zablode in stranpoti.
Nasproti tem zablodam je eno temeljnih načel tranzicijske pravičnosti, da ima vsaka smrtna žrtve pravico do groba in spomina. Posebej tiste, ki jih je tako umoril kot tabuiral nedemokratični, represivni in totalitarni titoizem.
Tako kot svoj spomin in grob, svojo resnico zasluži Janez Vreček, jo zasluži še 61 pokopanih na vojaškem pokopališču v Šentvidu. Med njimi je 36 Nemcev, 7 Italijanov, 6 Slovencev, 4 Hrvatje, dva Bosanca, dva Črnogorca, en verjetno en Srb in dva neznanca.
Vlogo za prekop Janeza Vrečka v družinski grob na Žalah je poslal Ivo Piry. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč že nekaj časa načrtuje izkop tega pokopališča. Sprejela je sklep, da se v program za leto 2023 izkop izvrši in se k sodelovanju povabi države naslednice, od koder so prihajale žrtve: Nemčijo, Italijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Srbijo.
V tem primeru je spet nekaj vprašanj za "jankoviče" in Jankoviča, pa tudi za Gibanje Svoboda in Vlado Republike Slovenije.
Če je pojem "izdajalec" pri "jankovičih" zlorabljen predvsem za spodbujanje kulturnega boja (državljanske vojne) med Slovenci, kam šteje Jankovič protikomunistične formacije drugod po nekdanji Jugoslaviji. Ali so v Šentvidu pokopani Hrvati, Črnogorci, Bosanci, Srb tudi "izdajalci", ki nimajo pravice do groba in spomina?
Pojem "izdajalci" nekako ne zajema okupatorjev. Kam torej v Jankovičevi prepovedi groba in spomina sodijo okupatorji?
Če ne drugače, se zaplete pri Jankovičevem zatrjevanju, da so v Ljubljani lahko pokopani le "Ljubljančani". Okupatorji Nemci in Italijani niso Ljubljančani. Ali torej Jankovič pravi, da ne smejo biti pokopani v Ljubljani?
Ta spraševanja nas pripeljejo do enostavnega vprašanja: ali je podpora Jankoviču zanikanje pravnih predpisov Republike Slovenije (Zakon o vojnih grobiščih, Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev) in zanikanje mednarodnih sporazumov, ki jih je glede vojnih grobov z državami naslednicami, ki imajo svoje mrtve pokopane v Sloveniji, sklenila Republika Slovenija?
37