Petek, 29. 3. 2019, 17.03
5 let, 8 mesecev
Intervju z direktorjem Instituta Jožef Stefan
"Stotinam nadarjenih smo zaprli vrata, ker zanje ni bilo sredstev" #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,18
5
Doktor Jadran Lenarčič že 14 let vodi daleč največje raziskovalno središče v državi, ki tako v znanosti kot tudi v kulturnem smislu daleč presega slovenske meje. Na Institutu Jožef Stefan je pod njegovim okriljem približno 990 zaposlenih. Ta teden je bil zanj prazničen. V času tradicionalnih Dnevov Jožefa Stefana so praznovali 70-letnico delovanja.
Je član nekaj uredniških odborov mednarodnih znanstvenih časopisov ter programskih odborov številnih znanstvenih konferenc. Je pobudnik in predsednik serije znanstvenih simpozijev Advances in Robot Kinematics. Poleg raziskovalnega in pedagoškega dela se je udejstvoval v vrsti razvojnih projektov za gospodarstvo. (vir.)
Institut Jožef Stefan so v sedmih desetletjih zaznamovali številni prebojni dosežki. Skoraj ni področja, kjer ne bi bili najboljši na svetu.
Da, tako se reče, ampak dejstvo je, da obstaja tako močna selekcija na inštitutu, da področje, ki ni uspešno v svetovnem merilu, ne obstaja oziroma ni zanj mogoče, da se razvija. So pa kriteriji uspešnosti lahko zelo različni – lahko si zelo dober v sodelovanju pri evropskih projektih, lahko imaš zelo dobre znanstvene publikacije in prispevke, lahko imaš zelo dobre aplikacije. Inštitut je tako širok, da če nisi vsaj na enem od teh področij vrhunski, te ni. Prej ali slej z njega izgineš.
Sodelujete s številnimi inštituti in univerzami v Evropi, pa tudi v Združenih državah Amerike, na Japonskem in v Južni Koreji. Institut je vse leta močno vpet v mednarodno okolje.
Absolutno. Mi smo sicer slovenski inštitut, ampak v resnici smo mednarodni.
Koliko projektov vodite v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki?
Samo iz paketa Evropske komisije v tem trenutku izvajamo več kot 150 evropskih projektov. To je, če bi se primerjali z nekim podobnim inštitutom te velikosti v Evropi, približno tri do štirikrat več projektov, segamo v sam evropski vrh, kar zadeva obseg evropskih projektov.
Po nekih ocenah, ki jih izvaja Evropska komisija, če bi to podelili na velikost inštituta, bi rekel, da smo morda celo prvi v Evropi. Natančnega podatka nimam, smo pa pri vrhu, kar zadeva evropsko sodelovanje.
Obseg projektov, pri katerih inštitut, sodeluje je ogromen. Trenutno jih imajo v teku okoli 600.
Po nekih merilih Evropske komisije naj bi bili celo med 50 najbolj iskanimi raziskovalnimi institucijami v Evropi?
European Science Ranking je agencija, ki vsako leto po določenih kriterijih poda oceno o tem, kateri inštituti so najbolj iskani v evropskih projektih. Ta številka se iz leta v leto spreminja. Lani, na primer, smo bili na 53. mestu. Ampak ta številka vključuje vse univerze, agencije in inštitute.
Na mestih pred nami se pojavljajo inštituti z več kot 30 tisoč zaposlenimi. Mi smo na tem seznamu daleč najmanjši. Se pravi, če bi upoštevali razmerje glede na število zaposlenih, bi bili mi verjetno prvi.
Obseg naših evropskih projektov je ogromen, če pa vključimo vse mednarodne projekte, jih imamo trenutno v teku okoli 600, mednje spadajo tudi manjši projekti, pa bilateralni projekti. Po moji oceni je vsaj 80 odstotkov naših aktivnosti vezanih na mednarodno sodelovanje.
Številni uspehi Instituta Jožef Stefan so pripomogli k razvoju družbe na sploh. Kateri so tisti, ki so po vašem mnenju pustili največji pečat?
Najbolj znani so, recimo, prvi industrijski roboti v Gorenju, nato smo sodelovali tudi z drugimi podjetji. Pri nas je bil vzpostavljen prvi internet, pri nas smo dolgo časa imeli vzpostavljeno prvo spletno stran. To je, kar zadeva informatiko.
Naši raziskovalki sta odkrili tekoči kristal, ki bi bil tudi magneten. Lahko omenimo tudi mikrolaserje, ki smo jih prvič naredili na našem inštitutu, pozneje so jih na Univerzi v Harvardu vgradili v živo celico.
Na inštitutu so bili prvi, ki so imeli vzpostavljen internet.
Na področju kvantne fizike lahko omenimo najhitrejši računalniški pomnilnik. Če govorimo o podjetju Domel, je velik del njihovih tehnologij, ki so povezane s testiranji motorjev, nastal pri nas.
Sodelujemo tudi s podjetjem Kolektor, imamo vrhunsko plazemsko tehnologijo. Številna podjetja z nami sodelujejo že desetletja. Včasih je bilo tega več, a sta potem prišli dve krizi: prva je bila osamosvojitvena, druga pa gospodarska.
Letošnje praznovanje ste posvetili mladim in njihovi prihodnosti ...
Nedavno me je nekdo vprašal, ali je res, da je današnja mladina manj motivirana, kot smo bili mi, ko smo bili mladi. In sem rekel: ne, ni, je bolj motivirana, več zna, bolj je zagreta, bolj je mednarodna in odprta, nobenih težav nima z mejo. Tisti, ki pridejo k nam, so izjemno pametni in sposobni.
Zato sem se odločil, da ne bomo ponavljali te svoje zgodovine in ne bomo gledali črno-belih fotografij iz preteklosti, ampak bomo to obletnico posvetili mladini, ki je bila v preteklih sedmih, osmih letih najbolj prizadeta pri krčenju sredstev za znanost.
Vrata smo zaprli na stotine najbolj nadarjenim Slovenkam in Slovencem. Na ustanovo niso imeli vstopa, ker zanje ni bilo sredstev. In zato jim posvečamo to obletnico, da se zavedajo, da delamo prihodnost za njih, ne za nas.
Premier Marjan Šarec je na sredini slavnostni akademiji dal vedeti, da je bila za veliko vaših težav kriva tudi politika. Da pa ima trenutna vlada posluh za znanost, raziskave in razvoj. Vas to pomirja, računate na večjo finančno pomoč?
Moramo biti korektni. Finančne težave so bile posledica gospodarske krize in načina vodenja naše države. Osebno sem do tega kritičen, ker smo bili priča računovodskemu načinu vodenja države. Gre za neupoštevanje vsebin, gre za računanje, in to delajo računovodje. Tega ne delajo vlade. Računovodje naj seštevajo števila, vlade pa naj vodijo vsebinsko.
Lenarčič pravi, da sta pretekla in sedanja vlada sicer namenili nekaj več sredstev v znanost in tehnologijo.
Na žalost se je Slovenija spustila v nevsebinsko vodenje države, kjer smo samo šteli denar in ugotovili, da ga nimamo dovolj. To je tako, kot če bi kmet ugotovil, da nima denarja za seme, potem pa ne bi več sejal.
Če ne sejemo, ne bomo nikoli nič dosegli. Računovodje naj izračunajo, ampak mi moramo tvegati in vlagati v seme, in to so naši mladi. In mi smo svojim mladim razpolovili sredstva med letoma 2011 in 2012. Največ ljudi z našega inštituta odide v industrijo in tega pritoka ljudi ni več.
Šele v zadnjih dveh letih je vlada dala na voljo več denarja. Če pogledamo širšo sliko, to Slovenijo ne stane skoraj nič. Leta 1999 je Slovenija namenila 0,62 odstotka BDP za znanost in tehnologijo. Danes pa okoli 0,4 odstotka BDP.
Vse preostale države pa namenjajo znanosti in tehnologiji veliko več sredstev, ker je to edina prihodnost njihovega naroda, to je zgodovinski dogodek. Pretekla in sedanja vlada sicer namenjata nekaj več, a mi moramo priti do soglasja, da ne glede na politično usmerjenost vlade moramo vlagati v znanje.
Češka, recimo, nas je leta 2014 prehitela v vseh ekonomskih kazalnikih. In če mi nimamo dovolj znanja, da bi ustvarili dodatno vrednost, potem nimamo denarja za razvoj, kar pomeni, če karikiram, da bomo kar naprej izdelovali zamaške.
Nato pa bodo prišli neki Tajvanci, ki bodo naredili še cenejše zamaške, pa je zgodba končana. Kot narod se ustreliš v koleno. Moramo vlagati v znanje, pa ne le v inštitut, na vsa področja. Če si vedno sledilec, potem ves čas izgubljaš. Drugi gredo naprej, ti pa le slediš.
Verjamete, da je prihodnost mladih robotizirana. Področju ste posvetili štiri desetletja raziskav.
V robotiki sem skoraj natančno 40 let. Ko sem maja leta 1979 prišel na inštitut, so mi rekli, da zdaj delam v robotiki, ampak takrat robotike ni bilo, samo govorilo se je o njej. Takrat sem začel iskati literaturo in ni obstajala niti knjiga o tej temi. V angleščini je bila prva knjiga objavljena šele leta 1980. Zdaj pa je knjig o tej temi ogromno, tudi s kolegi smo jih napisali več.
Robotika je zelo zanimivo področje in tudi v sredo smo imeli na proslavi enega izmed pionirjev robotike. Sam sem bil prijatelj skoraj vseh pionirjev robotike, nekateri med njimi so žal že pokojni.
5