Referendum o arbitražnem sporazumu je alibi za koalicijo, iskanje legitimnosti, potem ko je vse že sama odločila in zamočila, zdaj pa potrebuje nekoga, da jo potreplja po ramenu in reče, da je v redu.
Kot v Sobotni prilogi Dela dodaja Spomenka Hribar, je soliranje Boruta Pahorja razklalo volilno telo, kot ni bilo že od osamosvojitve.
"Vsi smo bili postavljeni pred izvršeno dejstvo"
Kot povzema Hribarjeva, se je Pahor najprej odločil za deklarirano blokado nekaterih poglavij Hrvaške v njenih pristopnih pogajanjih z EU, ki sta jo takrat podprli tako koalicija kot opozicija. A nato se je meritorno sam odločil, da vstop Hrvaške v EU deblokira, in je začel s hrvaško kolegico Jadranko Kosor sestavljati arbitražni sporazum - brez posvetov v koaliciji in seveda brez sodelovanja z opozicijo.
Vsi smo bili postavljeni pred izvršeno dejstvo, brez vsakega iskanja konsenza, opozarja Hribarjeva in dodaja, da do plebiscita in posledično osamosvojitve Slovenije ne bi nikoli prišlo, če bi se takratna Demosova pozicija v času pred plebiscitom obnašala tako, kot se današnja Pahorjeva.
"Zakon bi moral biti v DZ sprejet z dvotretjinsko večino"
Premierovo soliranje je po mnenju Hribarjeve določilo ves kasnejši potek dogodkov in razklalo volilno telo. Ker premier pred sprejetjem arbitražnega sporazuma ni poiskal konsenza z opozicijo, je bilo treba dobiti soglasje javnosti. A kot poudarja Hribarjeva, so kakršnikoli morebitni popravki meje stvar države in ustavna materija, zato bi moral biti zakon o arbitražnem sporazumu v DZ sprejet z dvotretjinsko večino ter brez nadlegovanja volivcev.
"Kamor seže sosedova roka, je a priori sporno ozemlje"
Strinjanje s tem, da meja ni določena, da ne vemo, kje poteka, je po njenem katastrofalno. Ob tem se sprašuje, kako lahko sploh braniš meje slovenskega ozemlja, če načelno privoliš, da so sporna tudi območja, kjer meja desetletja ni bila sporna. Kajti če jih imaš sam za sporna, to pomeni, da si se jim pripravljen tudi odpovedati. Kamor seže sosedova roka, je za slovensko politiko a priori sporno ozemlje, medtem ko Hrvaška to ozemlje odločno obravnava kot svoje, piše.
"Na stvari iz zgodovine sedaj velja spomniti"
Glede tega, kako naj Slovenija arbitražnemu tribunalu predstavi svoje argumente za pravično mejo, Hribarjeva meni, da bi morali pri utemeljitvi načela (zunanje) pravičnosti upoštevati ne le poseganja Hrvaške po našem ozemlju po 25. juniju 1991, ampak tudi to, kako si je Hrvaška že pred tem prisvajala in prisvojila ozemlje. Na te stvari iz zgodovine po njenem sedaj velja spomniti - pri utemeljevanju zahteve po pravični zadostitvi, tj. teritorialnem dostopu do odprtega morja.
"Osnovni parametri, na katerih bo temeljil memorandum, bi morali biti znani že danes"
Kot še poudarja, bi morali biti osnovni parametri, na katerih bo temeljil memorandum Slovenije za arbitražni tribunal, javnosti znani že danes. Če ne vem, kakšna dokazila bo predložil naš predstavnik v arbitražnem tribunalu, ne morem imeti zaupanja v to, da bo razsodba načelo zunanje pravičnosti dejansko upoštevala, pojasnjuje.
"Morebitnih posledic zavrnitve sporazuma se ni treba bati"
Glede morebitnih posledic zavrnitve arbitražnega sporazuma na referendumu Hribarjeva meni, da jih ne more biti, predvsem pa se jih ni treba bati. Po drugi strani bi s tem pridobili čas za dejanski premislek in ponoven začetek pogajanj o meji, ki bi morala biti končana še pred vstopom Hrvaške v EU. A kot sklene, je zadeva preresna, da bi kogarkoli nagovarjala h glasovanju proti sporazumu. Predstavila je le svoje pomisleke, vsak pa naj se odloči sam.
1
