Šola brez stresa ne obstaja

Z današnjim dnem so skozi šolska vrata prvič spet stopili učenci in dijaki. Vznemirjenju po poletnih počitnicah se neredko pridružita tudi stres in živčnost. A ne le pri otrocih, pogosto so jima – zaradi ponovnega vstopa naraščaja v šolske klopi – še bolj podvrženi starši.

Preveč pozornosti privede do nepotrebne napetosti Razširjeno prepričanje je, da je odhod otroka v šolo nekakšna travma, na kar precej vplivajo ravno starši, pravi psihologinja Zdenka Zalokar Divjak.

"Starši bi lahko s svojo naravnanostjo velikokrat preprečili otrokove stiske. Napaka staršev je, da prehodu otrok v šolo namenijo preveliko pozornosti. Otrokom se zato zdi nenavadno, zakaj se o tem toliko govori, dobijo občutek, da jih čaka nekaj strašnega."

A v resnici gre za sestavni del življenja, podobno je z nekaterimi drugimi položaji, dodaja Zalokar Divjakova.

Obsedeni s filozofijo "samo ne stresa" Podobno razlaga tudi Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole Prule, češ, da je pri nas še vedno povsem po nepotrebnem prisotna filozofija: "samo, da ne bi bilo stresa".

"Napetost ob začetku šolskega leta, tudi pri starših, je nekaj običajnega, to so pričakovanja, čustveno stanje, ki nastane vedno, ko se začne nekaj novega. Stres je lahko pozitivna stvar in da ga občutimo, je povsem pravilno, saj smo pred novim začetkom v pričakovanju, kaj bo."

Naj gre za službo ali šolo, vedno so posredi pritiski, vprašanje je le, kako z njimi ravnati. "Bolj ko delaš, več ko delaš, manj je stresa. Pri nas pa smo usmerjeni tako, da mora biti vse fino, gladko, lepo, brez kakšnih težav, kot včasih v socializmu. Ampak stres je povsem naraven pojav v naši psihi, tudi jaz kot ravnatelj ga doživljam."

Čim manj "visenja za vratom" Ravnateljica ljubljanske Gimnazije Vič Alenka Krapež staršem novopečenih gimnazijcev svetuje, naj svojim otrokom zaupajo, z njimi pa vzdržujejo čim boljšo komunikacijo.

"Ne bodite preveč vsiljivi, ne izpustite jih, kakor da so povsem odrasli, pa tudi – bognedaj – ne visite jim za vratom, kot se rado zgodi. To niso več majhni otroci, so že skoraj odrasli. Mladostniki kar dobro vedo, kaj je prav, kaj narobe, želijo biti samostojni. Je pa res, da je, kot pravijo, zaupanje dobro, nadzor pa še boljši, a starši ne smejo biti vsiljivi."

Dogaja se, da so starši zaradi odhoda otrok v šolo pod večjo napetostjo kot otroci sami. "To je odvisno od tega, kakšne izkušnje imajo sami. Nekateri že vnaprej mislijo, da se bo otrokom v šoli zgodila krivica, da bo odslej hudo, ker se bodo morali učiti. To je za otroke stresno, zato je, jasno, še slabše. Če imajo starši pozitiven odnos do šole, bodo to prenesli tudi na otroke in ti bodo temu primerno v šoli tudi ravnali," pravi Merc. Starši in šola z roko v roki Tudi Krapeževa opaža, da se pogosto zgodi, da starši – vede ali nevede – na otroke prenašajo breme živčnosti. A ima ob današnjem prvem šolskem dnevu kljub temu z naraščajem le dobre izkušnje.

"Ko sem danes opazovala naše novopečene gimnazijce, se mi je zdelo, da so sproščeni, bili so nasmejani. To pomeni, vsaj za te, s katerimi imam opravka, da starši vse prej povedano že vedo in otroku zaupajo. A starši morajo zaupati tudi šoli. Predvidevam, da so starši izbrali šolo, ki ji zaupajo svojega otroka in mu bo pomagala odrasti. Tukaj moramo stopiti skupaj starši in šola."

Starši preveč urejajo stvari svojih otrok Ravnatelj prulske šole staršem svetuje, naj otroke v šoli pustijo pri miru.

"Starši moramo ukiniti mit o tem, da se je treba z otrokom nenehno ukvarjati. Preveč urejamo njihove stvari," k temu dodaja Zalokar Divjakova. Doma je drugače, pravi Merc. "Naj naredijo svoje domače naloge, to pomeni šolske naloge, in tisto, kar jih čaka med gospodinjskimi opravili. Otroci morajo nekaj delati. Tako bodo srečni, zadovoljni pa bodo tudi starši."