Slovenski James Bond, ki je Hitlerja spravil na rob živčnega zloma

V slovenske kinodvorane je prišel zadnji film o britanskem vohunu Jamesu Bondu – Spectre. Bond je plod domišljije britanskega pisatelja Iana Fleminga, ki je agenta 007 izoblikoval na podlagi lastne osebnosti in osebnosti agentov britanske obveščevalne službe, ki jih je spoznal med drugo svetovno vojno.

Avstrijski častnik in Maistrov borec Z britansko obveščevalno službo je med drugo svetovno vojno sodeloval tudi Slovenec Vladimir Vauhnik, ki pa ga Fleming ni poznal. Kljub temu lahko ugotovimo, da so bile nekatere lastnosti, ki jih je Fleming pripisal Bondu, značilne tudi za Vauhnika.

Vauhnik, rojen leta 1896 v Svetinjah pri Ormožu, je bil najprej častnik nekdanje avstroogrske vojske in je sodeloval v prvi svetovni vojni. Ob koncu vojne je padel v italijansko ujetništvo, a je pobegnil in se pridružil generalu Rudolfu Maistru v bojih za Koroško.

Vojni ataše in agent Vauhnik v nacistični Nemčiji Pozneje je vstopil v vojsko novoustanovljene jugoslovanske države in se hitro vzpenjal. Bil je inteligenten, hitro se je naučil jezikov, znal je presojati pomembnost informacij in je bil kot tak ustvarjen za delo v obveščevalni službi. Leta 1937 ga je jugoslovanska vlada kot vojnega atašeja poslala v nacistično Nemčijo, ki se je pripravljala na vojno.

Vsaka bondijada ima tudi svojega negativca. In glavni negativec za Vauhnika je bil nemški nacistični diktator Adolf Hitler. Najbolj pa je Vauhnik meril moči s svojim glavnim protiigralcem na nemški strani, Walterjem Schellenbergom.

Vohunski labirinti esesovskega častnika Schellenberg je bil esesovski častnik in eden od vodij nemških tajnih služb. Po razpustitvi vojaške protiobveščevalne službe (Abwehrdienst) je bil vodja vseh nemških tajnih služb. Po vojni je bil eden od obtoženih na znamenitem nürnberškem procesu, a je dobil dokaj milo, nekajletno zaporno kazen.

Leta 1950 so ga zaradi bolezni izpustili iz zapora. Preselil se je v Italijo, kjer je marca 1952 umrl zaradi raka. Pred smrtjo je napisal svojo knjigo spominov Das Labyrinth (sl. Labirint), v kateri je celo poglavje namenil tudi enemu od svojih glavnih nasprotnikov, Slovencu Vauhniku.

Schellenberg: Do podatkov s pomočjo seksa V poglavju, ki ga je naslovil Gesellschaftsspionage (sl. Družabna špijonaža), je opisal, kako je Hitler pobesnel, ko so ga seznanili, da je Vauhnik prišel do najbolj tajnih nemških podatkov in jih pošiljal v Beograd.

Kot piše Schellenberg, je Vauhnik občutljive informacije nabiral tako, da se je zapletal z nemškimi damami, ki so imeli stike v visokih krogih. Takšna je bila Inge, sestra nekega nemškega generala. Uglajena, finančno neodvisna ženska, ki se je družila z industrialci in visokimi častniki.

Vauhnik in Verin svobodni zakon Drugi Vauhnikov vir informacij je bila Nemka z imenom Vera, žena nekega inženirja, ki pa ji je dovoljeval svobodno življenje. Zdelo se je, da se mož ne razburja zaradi tesnega prijateljstva med Vero in Vauhnikom, je zapisal Schellenberg.

Tretji ženski vir informacij pa je bila Jutta, hči lastnika berlinske restavracije. Vanjo so prihajali številni pomembni gosti oziroma gosti, ki so imeli veliko informacij. Številne so prišle tudi na Juttino uho.

Gestapovsko prisluškovanje in zasledovanje Kot piše Schellenberg, naj bi bila Vauhnik in Jutta zaljubljena. To naj bi izvedeli s pomočjo prisluškovanja njegovemu telefonu. Vauhnika so nemški agentje vedno zasledovali, a si je izmislil pretkano taktiko, da se jih je otresel.

Med sprehodom, pri katerem so mu sledili gestapovci, je vstopil v neko stavbo, kjer je srečal moškega, podobnega njemu. Namesto da bi gestapovci zasledovali Vauhnika, so nato zasledovali tega moškega. Šele po treh dneh zasledovanja so Nemci spoznali zmoto.

Vauhnikova Nevidna fronta Schellenbergova knjiga spominov je izšla leta 1956, ko je bil Vauhnik že mrtev, zato ni mogel odgovoriti na zapisane besede nemškega šefa tajnih služb. V svojih spominih Nevidna fronta (knjiga je izšla leta 1965 v Buenos Airesu) namreč Vauhnik "družabne špijonaže" ne omenja.

Omeni le, da je to taktiko predlagal jugoslovanskemu študentu v Berlinu, ki je nato zapeljal osamljeno Nemko, saj je bil njen mož mornariški častnik in veliko zdoma. S pomočjo te Nemke je študent pridobival informacije in jih sporočal Vauhniku.

Gestapo aretira in muči Vauhnika Vauhnik v knjigi ne pove točno, kako je prišel do najbolj tajnih nemških podatkov (med drugim do načrta napada Nemčije na Sovjetsko zvezo ter nemškega napada na Jugoslavijo), le da naj bi bil njegov vir zelo blizu Hitlerju – omenja ga kot nemškega prijatelja, protinacista.

Po napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 je Schellenberg dal v dveh urah aretirati vse jugoslovanske agente v Nemčiji, tudi Vauhnika. Tega so zaprli v podzemno ječo v Berlinu in ga zasliševali. Ko so ga po štirih mesecih izpustili, je Vauhnik odšel na Hrvaško, od tam pa v Slovenijo, v okupirano Ljubljano, ki je bila takrat del italijanske Ljubljanske pokrajine.

Ljubljana kot središče zahodne obveščevalne mreže Ljubljana je imela z obveščevalnega vidika zelo strateško lego že pred drugo svetovno vojno. Bila je v bližini Nemčije (Avstrijo je namreč Hitlerjeva Nemčija priključila leta 1938) in Italije. Britanci so tako pred vojno v Ljubljani odprli konzulat, ki je imel seveda tudi obveščevalne naloge.

Po napadu na Jugoslavijo so se Britanci umaknili. A je Ljubljana kmalu postala središče srednjeevropske vohunske mreže, imenovane Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki jo je zgradil Vauhnik, in je sodelovala z britansko obveščevalno službo.

Lovke ljubljanskega vohunskega podzemlja Kot piše Vauhnik v svojih spominih, je bil v središču Ljubljane lepo urejen podzemni prostor, ki je bil opremljen z najsodobnejšimi pripomočki obveščevalnih služb in je imel pomembno vlogo pri zmagi zaveznikov. Bil je vozlišče zahodnih obveščevalnih služb v srednji Evropi.

Za BBZ je na vrhuncu med letoma 1942 in 1943 delalo 60 stalnih sodelavcev. Vauhnikovi viri so bili med drugim tako Prekmurci in Prleki, ki so delali na nemški železnici in mu sporočali informacije o transportih, kot neka mlada Štajerka, ki so jo Nemci odvlekli v München, tam pa je nato začela delati kot služkinja v hotelu, kjer so se nahajali pomembni nemški častniki.

Vauhnik: Ne seks, alkohol je odpiral nemška usta Če Schellenberg piše, da je bila v Berlinu glavna Vauhnikova metoda zbiranja informacij zapeljevanje žensk, pa je Vauhnik v svojih spominih kot eno od glavnih metod zbiranja informacij od nemških vojakov in častnikov omenil alkohol. BBZ je tako nabavljal velike količine alkoholnih pijač, saj so se Nemcem, ko so bili pijani, jeziki odvezali in so izblebetali tudi zaupne podatke.

Junija 1944 so Nemci odkrili zagrebško središče Vauhnikove mreže, zato je pobegnil iz Ljubljane. Nemci so ga zaman iskali, Vauhnik je bil na varnem v nevtralni Švici. Leta 1948 je Vauhnik, ki je bil odločen protikomunist in nasprotnik Titove Jugoslavije, odšel v Argentino, kjer je delal kot skromni pisarniški delavec v neki tovarni.

Parkinsonova bolezen – posledica mučenja Vauhnik, ki je zaradi mučenja v berlinskem zaporu zbolel za Parkinsonovo boleznijo, je po neuspeli zdravniški operaciji umrl marca 1955. Zdaj je pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah.

Za številne agente med drugo svetovno vojno je bilo značilno, da so bili dvojni, celo trojni agenti. Tak je bil na primer tudi jugoslovanski agent Dušan Popov, ki je za jugoslovansko obveščevalno službo delal pod kodnim imenom Duško, nato je navidezno začel sodelovati z Nemci, ki so mu nadeli tajno ime Iwan, v resnici pa je delal za Britance pod kodnim imenom Tricycle.

Vauhnik kot dvojni, trojni agent? Tudi v knjigi Slovenski špijoni in SOE, ki jo je napisala zgodovinarka Jera Vodušek Starič, je omenjen podatek, da naj bi Vauhnik delal za jugoslovansko tajno službo O, za britansko obveščevalno službo IS in po nalogu IS tudi z Nemci.

Schellenberg pa v svojih spominih omenja, da je Vauhnik po ujetništvu delal za njih v Italiji (verjetno je mišljena Ljubljanska pokrajina, op. p.) in da je bil zaradi svojega odličnega znanja italijanščine zelo koristen. Vauhnikovi sodelavci zanikajo Schellenbergove navedbe Ker je Vauhnik umrl leta 1955, Schellenbergovi spomini pa so izšli leta 1956, ne vemo, kaj bi nato porekel najbolj znani slovenski obveščevalec. So pa Vauhnikovi sodelavci Schellenbergovim spominom oporekali verodostojnost.