Sobota, 5. 2. 2022, 13.04
2 leti, 9 mesecev
Pogovor z gradbeno inženirko Julijo Gruden
Slovenka, ki je odigrala pomembno vlogo pri gradnji svetovne razstave EXPO v Dubaju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,12
2
Pri gradnji svetovne razstave EXPO v Dubaju je sodelovala tudi slovenska inženirka Julija Gruden.
Znanje? Trdo delo? Želja po učenju, sposobnost organizacije? Sreča? Ali kombinacija vsega? Vse to je slovensko gradbeno inženirko Julijo Gruden pripeljalo do številnih poklicnih priložnosti in izzivov v Dubaju. Svoj delež je prispevala tudi h gradnji svetovne razstave EXPO v Dubaju, kjer je bila vodja gradbišča, posvečenega tematiki mobilnosti, kjer je delalo več kot 10.000 ljudi. Prvega februarja so od odprtja minili trije meseci.
Pred slovenskim paviljonom v Dubaju.
Julija Gruden se je za gradbeništvo navdušila v drugem letniku Gimnazije Želimlje, ko je med poletnimi počitnicami našla delo v podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo fasadnih sistemov.
"Začela sem v pisarni, kmalu pa nadaljevala na terenu, pri fasaderjih. Takrat sem bila prvič na gradbišču in takoj me je pritegnilo," se spominja prvega stika z zdajšnjo poklicno potjo. "Delo je namreč izredno zanimivo in dinamično. Ves čas je treba iskati raznorazne tehnične rešitve glede na stanje na terenu, poleg tega lahko po koncu slehernega delovnega dne vidiš rezultate svojega dela."
Že od nekdaj so jo zanimali izzivi in v gradbeništvu jih nikakor in zlepa ne zmanjka. "Všeč mi je, ko nekaj, kar se mi sprva zdi težko, poskusim in strah premagam ali pa osvojim novo znanje ali veščino. To je res dober občutek," pripoveduje. "V gradbeništvu je vedno nekaj novega, vedno je pred teboj nek nov izziv. Večkrat se mi zdi, da nekaj ne bo možno, pa potem vseeno najdemo rešitev."
Ravno to je je tudi pripeljalo do tega, da se je odločila za vpis na ljubljansko fakulteto za gradbeništvo in geodezijo. Pravi, da se ji poleg pridobljenega znanja izredno pomembno zdi tudi to, da so študente naučili, kako se učiti, kako iskati rešitve na terenu in kje pobrskati za podatki, ko je pred teboj nekaj povsem novega.
"Nikoli si namreč nisem mislila, da se bo tudi po opravljeni fakulteti treba toliko učiti, a se je, zato ker je razvoj v gradbeništvu izredno hiter. Krasen primer hitrega razvoja in potrebe po konstantnem učenju je bil denimo projekt EXPO. Tam se je vsaka država udeleženka želela izkazati z najboljšimi in najbolj zanimivimi rešitvami. To je hkrat pomenilo, da so uporabljali zares inovativne tehnologije, zato je bilo že na tem projektu ogromno dodatnega učenja. Imam srečo, da so v Dubaju, kjer živim, strokovnjaki z vsega sveta in se imam priložnost učiti od najboljših," pravi Julija Gruden, s katero smo se pogovarjali preko sodobnih elektronskih kanalov, ki so v času epidemije novega koronavirusa postali naš vsakdan.
Julija Gruden s sodelavcem pred iranskim paviljonom septembra lani.
V Dubaj ste se preselili leta 2015. Odkod sploh želja po tem, da bi se preizkusili ravno tam?
Želja je zorela postopoma. Pritegnilo me je to, da so v zadnjih letih v Dubaju nastajali izjemni gradbeni projekti.
V študijskih letih sem po televiziji in internetu spremljala, kako so na primer gradili najvišjo stolpnico na svetu, Burj Khalifo, največje nakupovalno središče, otok v obliki palme,... Gre za res ekstremne projekte. Za palmo so denimo rekli, da je osmo čudo sveta.
Skratka vse to se mi je zdelo res neverjetno, nisem pa takrat niti pomislila na to, da bi lahko postala del takšnih projektov.
Vaša pot v Emiratih se je začela z enomesečno prakso. Kako ste prišli do te priložnosti?
V zadnjem letniku fakultete smo se pogovarjali o možnosti praks v tujini, kar me je seveda zanimalo. Prakso sem dobila preko študentske organizacije IAESTE. Šlo je za enomesečno prakso v podjetju iz Šardže, sosednjega emirata. Tam se prav tako ogromno gradi, življenje pa je cenejše kot v Dubaju.
Ko sem leta 2015 odletela v Emirate še nisem vedela da bom tam tudi ostala. Službo sem imela zagotovljeno za en mesec, začetna viza pa je bila veljavna tri mesece.
Na gradbišču otoka Deira Islands.
Že po nekaj tednih sem dobila ponudbo za nedoločen čas od istega podjetja, kasneje pa so sledili še dugi projekti in razne zanimive priložnosti, tako da so leta v Dubaju minila kot bi mignil.
Je pa zanimivo, da nisem vedela, v kaj se spuščam. V opisu prakse, je pisalo samo, da gre za podjetje, ki se ukvarja z nizkimi gradnjami. Mislila sem, da bomo delali na celini in da bomo na primer gradili ceste, mostove ali kanalizacijo, kar me je prav tako zanimalo. Že prvi dan se je izkazalo, da bom prakso opravljala na novem dubajskem otoku Deira Islands. Povsem sem bila šokirana. Kar nisem mogla verjeti, da imam tako srečo.
Kakšno delo so vam zaupali za začetek?
Bila sem t.i. operativni inženir, ki nadzoruje in planira delo na terenu. Začeli smo s kompaktiranjem terena na umetnem otoku, kar pomeni, da smo pesek, ki je bil že nasut, utrjevali in na njem zgradili kanalizacijo in ceste.
Ogromno je bilo kopanja, vlivanja betona za jaške in polaganja cevi.
Med testiranjem udarnega kladiva.
Tudi dimenzije so bile impozantne. Otok “B” (eden od štirih) na katerem sem delala, je velik približno 5x2 kilometra. Delo je potekalo tako, da smo se zjutraj dobili z delavci in delovodji in splanirali delo, čez dan pa spremljali, če je napredek ustrezen, načrtovali naslednje korake in zanje priskrbeli vsa potrebna dovoljenja. Vsako gradbišče v Dubaju ima svoje interne nadzornike, ki pregledajo vsak korak opravljenega dela.
Vse to je bilo zame povsem novo in sem se morala hitro znajti. Ob delu in v prostem času sem se naučila marsikaj. Pozneje sem delala tudi za podjetje, ki se ukvarja z visokimi gradnjami, kjer sem prav tako pridobila ogromno znanja. V Dubaju je projektov z visokimi gradnjami ogromno. Že prvi projekt je bil zame neverjeten. Gradili smo štiri stolpnice hkrati.
Ste se z delodajalci pogovarjali o tem, zakaj so želeli, ravno vas? Navsezadnje ste ravno končali fakulteto, stari ste bili manj kot 30 let. Katere kvalitete oz. veščine so izpostavili?
Morda to, da sem bila organizirana. Pri prvem projektu sem jim že v prvem tednu pomagala urediti potrebno dokumentacijo za takratni projekt in bili so zelo navdušeni, saj so pred tem imeli precejšen kaos. Všeč jim je bilo tudi to, da sem za vsako delo na terenu pisala poročilo o napredku na gradbišču za investitorja.
Sodelovali ste tudi pri največjem gradbenem projektu zadnjih let, gradnji Expa, kjer ste bili kot vodja gradbišča zadolženi za gradnjo dela, ki je bil posvečen mobilnosti (ti. Mobility). Kako ste prišli do take priložnosti?
To je bila zame res sanjska služba. Že dobro leto pred začetkom gradnje sem se prijavila na razpis na njihovi spletni strani, kamor se je prijavil marsikateri inženir v Dubaju, zato si od tega nisem kaj dosti obetala.
Ruski paviljon.
Leta 2019, ko so se začeli graditi paviljoni posameznih držav, so me poklicali kar sami. Našli so me preko Linkedina. Skoraj bi me kap! Rekruter mi je pojasnil, da iščejo koordinatorje za gradbišča na Expu in vprašal, če bi me delo zanimalo.
Povedal je še, da bo postopek izbiranja precej dolg in da so kontaktirali ogromno kandidatov. Seveda me je delo zanimalo, to je bila izjemna priložnost. Sledila sta dva meseca razgovorov z različnimi ljudmi in že to je bilo zame izredno vznemirljivo. Moja prednost je bila v tem, da sem v preteklosti že sodelovala z ministrstvom za zunanje zadeve, ko sem pomagala pri prenovi slovenske ambasade v Abu Dabiju, kajti v sklopu Expa je bilo takega sodelovanja kar precej.
Kaj jih je zanimalo na razgovorih?
Večinoma so jih zanimale moje izkušnje. Poleg tehničnega dela so me spraševali še vse mogoče, tudi to, kako se znajdem pod pritiskom in kako bi organizirala svoj čas, če bi vodila veliko število projektov. To smo debatirali ob velikem načrtu Expa, ki sem ga takrat videla prvič in me je čisto navdušil. Kaj takega sem prej videla samo v kakšnih dokumentarcih o mega projektih.
Kakšno delo ste opravljali?
Delo se je kopičilo postopoma. Najprej sem bila koordinatorica zahodnega dela gradbišča za del mobilnosti, kjer so se gradnje paviljonov šele začenjale. Tako sem bila na projektih posameznih držav prisotna vse od začetka.
Sprva smo parcele predali državam, zagotovili da je urejena vsa potrebna dokumentacija in bili nato vključeni v vse faze gradnje. Z izvajalci in nadzorniki posameznih paviljonov smo imeli redne sestanke za kontrolo napredka na gradbišču, saj smo morali zagotoviti, da so vsi projekti zaključeni pred otvoritvijo. Pomagali smo jim tudi z logistiko, saj smo imeli dostave izrednih tovorov skoraj vsak dan.
Poleg dela na gradbišču je bilo ogromno sestankov s predstavniki ministrstev.
Srbski paviljon.
Na mojem delu gradbišča je na začetku delalo več sto ljudi, na koncu, ko sem bila vodja cone Mobilnost, pa več kot deset tisoč. Številka je naraščala postopoma. Cona je vključevala pavilijone Avstralije, Rusije, Francije, Južne Koreje, Angole, Tajske, Belgije, Irana, Peruja, Finske in še mnoge druge.
Voditi več kot deset tisoč ljudi ni mačji kašelj. Ste kdaj dvomili vase?
Seveda, vsak dan. Neprestano je bilo treba razmišljati o tem, kako bomo rešili to in ono, planirati določene zadeve in slediti časovnim rokom. Za vsem tem je bilo veliko tuhtanja in premlevanja.
Omenili ste, da je za delo na Expu vladalo ogromno zanimanje. Veste, zakaj so izbrali prav vas?
Morda je odločalo to, da sem že nekaj let izkušenj nabrala prav v Dubaju, delala tako na visokih kot nizkih gradnjah ter moje preteklo delo z državnimi ustanovami. Na Expu je šlo za kombinacijo vsega tega.
Kateri del gradbenega procesa vam je najljubši?
Najbolj pri srcu mi je delo na terenu, kjer preživim približno polovico svojega delovnega časa. Sicer pa mi je pri mojem delu všeč vse, od planiranja do gradnje. Od temeljev, pa vse do zaključka. Všeč mi je tudi to, da vsak dan vidiš nove spremembe.
Zanimivo je tudi to, da med vožnjo po Dubaju, lahko že marsikje rečem, da smo zgradili to in ono. Dubaj se je v letih odkar sem tu res precej spremenil. Ko sem leta 2015 pripotovala sem, sem brala, da je 20 odstotkov vseh žerjavov na svetu stacioniranih prav v Dubaju, kar pomeni, da se je res ogromno gradilo.
Tudi država se spreminja. Trudijo se, da bi postali še bolj prijetni za tujce in da bi bilo bivanje tukaj čim bolj podobno drugim svetovnim prestolnicam.
Ne samo, da se je povsem spremenila oblika Dubaja, tudi delavniki so se skrajšali (javni sektor je z letom 2022 prešel na delovnik štirih dni in pol, pričakuje se, da bo to veljalo tudi za zasebni sektor), vikendi pa so se iz petka in sobote prestavili na soboto in nedeljo, tako kot je to v večini držav.
Je kaj kar v Dubaju pogrešate, razen družine in prijateljev?
Razen tega, kar ste že omenili, torej mojih najbližjih, niti ne pogrešam ničesar, tukaj se prav tako najde vse. Res je, da sem sprva malce iskala kruh, ki bi bil čim bolj podoben kruhu, ki smo ga vajeni v Sloveniji, a sem tudi to našla. Tudi narava, morje in zelenje, mi zdaj več pomeni, saj sem veliko časa preživela v mestnih središčih ali v puščavi. Lepo se je pripeljati na Brnik in že iz letala opazovati slovenske gozdove.
Si predstavljate, da bi v Dubaju ostali za vedno?
Težko rečem, raje si zastavljam kratkoročnejše cilje. Tukaj bom, dokler mi bo to ustrezalo.
2