Šef NLB Blaž Brodnjak: Koalicijska pogodba je nerealna, a izrazito me skrbi nekaj drugega

Pred volitvami ste poudarjali, da v Sloveniji potrebujemo veliko programsko koalicijo, ki bi izpeljala nujne reforme. Je aktualna koalicija to, kar ste imeli takrat v mislih?

To ni velika programska koalicija. Mi smo računali na državniško držo v smislu povezave naroda čez oba ideološka pola in volilni izid je za to ponudil verjetno težko ponovljivo zgodovinsko priložnost. Nam v gospodarstvu je načeloma vseeno, kako se nekdo vrednostno pozicionira, ker si ne moremo privoščiti biti ne t. i. levi ne desni, ampak moramo vedno biti na strani zdrave pameti. Edino, s čimer lahko konkuriramo v mednarodnem, globalnem kontekstu, je to, kar smo sposobni proizvesti oz. ponuditi na konkurenčen način. Za nas je vse zveličaven, legitimen nacionalni interes mednarodna konkurenčnost.

Smo majhno, odprto gospodarstvo in na ta način seveda primorani biti mednarodno zanimivi, če ne želimo relativno nazadovati, kar se nam je zaradi bistveno prepozne sanacije bank dogajalo v izgubljenem desetletju med 2008 in 2018. Tekmujemo z bolj priznanimi in uglednimi znamkami, kot je recimo narejeno v Švici, Nemčiji ali kje drugje, kjer se odzivajo bistveno hitreje. Znamka "narejeno v Sloveniji" je v izgradnji, je šele na poti neke prepoznavnosti, zato moramo pri isti ceni biti bistveno kakovostnejši oz. pri primerljivi kakovosti cenejši. Tekmovanje s ceno ni opcija, saj tako pozicioniranje zacementira nizke plače. Če pa želimo višje, potrebujemo višjo dodano vrednost, kar pomeni, da moramo razviti izdelke oz. storitve višje kakovostne ravni, ki pa, kot rečeno, seveda ne morejo biti cenejši.

Ves čas govorimo, da je tovrstne rešitve, izdelke in storitve mogoče zagotavljati samo, če jih ustvarjajo ljudje, ki vedo, kako se tega lotiti, ki so sami po sebi mednarodno konkurenčni, imajo redka znanja, izkušnje in sposobnosti, da jih lahko spravijo v življenje. V Sloveniji je vse večji izziv, da imamo, ko gre za tovrstne profile, absolutno povsem nesorazmerno obdavčitev dela. V Gospodarskem krogu in tudi sicer med neodvisno razmišljujočimi govorimo o izjemnem pomenu razvojne kapice, ki, kot smo razumeli, v mandatu te vlade ne bo na mizi oziroma ni aktualna. Še več, govori se celo o morebitnih spremembah Zakona o dohodnini, ki je vsaj delno razbremenil prejemke tovrstnih talentov.

Seveda smo ves čas na tapeti managerji, ki smo ob kaki priložnosti bili celo označeni kot neoliberalni kapitalistični izkoriščevalci, pa še hlapce se je omenjalo v tem kontekstu. To namiguje na razredni boj in nas je iskreno močno prizadelo ter užalostilo, a bomo še naprej ponujali roko za dialog in sodelovanje v skupno dobro. Mi namreč govorimo predvsem o tem, da nek intelektualec, inženir, razvojnik, informatik, oseba, ki se spozna na umetno inteligenco, pa seveda tudi kak dokazan manager pričakuje neto prejemke, ki so na ravneh, da ko jih soočimo s slovensko bruto bruto obdavčitvijo, v mednarodnem kontekstu postanejo povsem nesprejemljivi.

Posledično na žalost ugotavljamo, da velik del slovenskih podjetij, pa tudi multinacionalk, ki so v Sloveniji prisotne, razmišlja o premiku tovrstnih razvojnih centrov iz Slovenije. Vem, da to takoj naleti na kritičen odziv, da ni tako in da za to ni nobenega posebnega razloga, jaz pa lahko povem, da se to v realnem življenju dogaja. Iz prve roke vem tudi za primere resnih načrtov multinacionalk za odpiranje večjih razvojnih centrov v Sloveniji, ker so računali na uvedbo razvojne kapice, ki jo je napovedovala prejšnja vlada. Zdaj so ti načrti pod velikim vprašajem.

Novice Jani Prednik o potezi Fajonove: Jasno lahko odgovorim, da tega ne bi storil #video

Tudi vaša banka je razvojni center odprla v Srbiji.

NLB je z razlogom kompetenčni center za razvoj skupinskih platform preko podjetja NLB DigIT vzpostavila v Beogradu. Ker ima tam dostop do potrebnih talentov. Slovenski izobraževalni sistem v tem trenutku ne proizvaja dovolj informatikov, podatkovnih znanstvenikov in prevajalcev, talentov, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco. V Srbiji pa so s projektom "Digitalna Srbija" to uvedli v urnike osnovnih in srednjih šol ter fakultet. Vsako leto iz tega izobraževalnega sistema izide tisoče takih profilov, poleg tega je tam obdavčitev popolnoma drugačna. Ta jasna vizija in osredotočenost sta Srbijo v desetih letih pripeljali do tega, da so danes tam tovrstni razvojni in podporni centri za veliko število mednarodnih podjetij, Srbija pa v tej panogi ustvarja že več kot 12 odstotkov BDP. Morda bi te talente lahko celo pripeljali v Slovenijo, a smo soočeni s precejšnjimi birokratskimi ovirami in res ekstremno obdavčitvijo. Karikirano velikokrat rečem, da v Sloveniji očitno tudi stanovanje in vozilo, ki ga seveda tujcu moraš ponuditi, če pride na delo v Slovenijo, lahko zbolita in se upokojita, saj so tudi ti sicer povsem običajni dodatki polno obdavčeni s prispevki.

V tem kontekstu to seveda ni neko stimulativno okolje, še posebej ne za t. i. digitalne nomade. To je še posebej pomembno v kontekstu zgodovinske priložnosti, ki se je ponudila s pandemijo bolezni covid-19, s tem, ko se je v Sueškem prekopu počez postavila ladja, z izbruhom ukrajinske krize in zdaj spet z novim valom bolezni covid-19 na Kitajskem. Danes dejansko pomembni evropski industrijski obrati v različnih panogah razmišljajo o vrnitvi pomembnega dela globalnih nabavnih verig nazaj v Evropo oz. se to že zelo pospešeno odvija pred našimi očmi.

Cena je v tem obdobju relativno manj pomembna. Pomembnejša je postala predvidljivost, zanesljivost dobav in kakovost komponent. Slovenci smo pri tem res izjemno dobro pozicionirani. Pomembna slovenska podjetja, ki so prvovrstni dobavitelji, recimo nemški, francoski in italijanski industriji, so v tem trenutku deležna tako velikega obsega naročil, da jih praktično ne morejo izpolniti. To samo po sebi priča, da se ta fenomen dogaja.

Zdaj si predstavljajte, da ima recimo neko podjetje proizvodni obrat blizu ukrajinske meje, na Poljskem, Slovaškem ali Madžarskem. Ali si bodo zdaj ta  srednjeevropska proizvodna podjetja privoščila, da dodelijo naročila tja, ob zavedanju, da se konflikt morebiti lahko razširi čez meje Ukrajine, ali se bodo raje usmerjala v naš del sveta. Priče smo fenomenu, do katerega verjetno pride enkrat na sto let, zato se nam v gospodarstvu in recimo med ambiciozno razmišljujočimi Slovenci zdi izjemno pomembno, da to enkratno zgodovinsko priložnost ustrezno naslovimo. To pa seveda ne bo mogoče, če ne bomo izvedli nekaj ključnih reform.

Zdaj slišimo, da kratkoročno te niso v ospredju, da sta prioriteti energetska draginja in morebitni nov jesenski val bolezni covid-19, kar absolutno razumemo, a zgoraj omenjene stvari se dogajajo v tem trenutku. Če bomo strukturne reforme odlagali za nekaj let, bo zelo verjetno pomemben del teh priložnosti šel mimo nas.

In jih bodo izkoristile druge države.

Drugje to seveda razumejo. Zagotovo v Srbiji, vse bolj na Hrvaškem, seveda pa predvsem v državah vzhodne Evrope, zato se tudi ustrezno odzivajo. Zame je v smislu tega, kaj je mogoče doseči z jasno vizijo in osredotočenostjo, velik vzor Južna Koreja, ki je kot relativno majhna država na globalnih trgih svoje gospodarstvo uspela pozicionirati med vodilna v tako pomembnih panogah, kot so elektronika, avtomobilska industrija, gradbeništvo, ladjedelništvo, bela tehnika itd. Mi poleg jasne vizije res nujno potrebujemo razbremenitev obdavčitve dela. Morda se lahko pogovarjamo o tem, kako smiselno obremeniti premoženje, ampak ko govorimo o delu, mora biti bistveno razbremenjeno. Zakon o dohodnini preprosto ne more biti spet spremenjen tako, da bodo bolje plačani zdaj znova bolj obremenjeni. Gre namreč za profile, ki bodo ustvarili kakovostne izdelke z višjo dodano vrednostjo, ne zgolj za managerje in njihove plače.

Gre za inženirje, informatike in podobne profile, ki zahtevajo bistveno več kot šest tisoč evrov, ki se jih je nedavno izpostavilo kot neko raven, ki bi morala biti zadovoljiva, a za te ljudi temu preprosto ni tako. Oni praktično že sami postavljajo ceno. Če je potem seveda po bruto bruto obremenitvi izplačilo na račun 35 odstotkov celotnega zneska, je to povsem nestimulativno tako za zaposlenega kot za podjetje, ki si tak strošek res težko privošči.

Poleg reforme davčne obremenitve dela je nujno potrebna tudi pokojninska reforma. Sistem tak, kot je, absolutno ni vzdržen. In na drugi strani se nam dogaja, da je od desetih prodaj podjetij v zadnjem obdobju devet prodanih multinacionalkam. Mi s tem ne ustvarjamo lastne kapitalske substance. Trdim, da suverenega naroda brez slednje dolgoročno ni. Mi moramo ustvarjati slovenska podjetja, ki bodo tukaj ohranjala svoje sedeže in ki bodo imela mednarodne potenciale.

Pri tem nam lahko seveda pomaga kapitalski trg. Ves čas ponavljam, da je model lastninjenja NLB, po katerem je Republika Slovenija ohranila 25 odstotkov in eno delnico, nihče drug pa ne more imeti več kot 25 odstotkov glasovalnih pravic, lahko vzorčen model za druge velike slovenske sisteme. S tem se zagotovi, da sedeži podjetij ostajajo tukaj, da so s tem tukaj ustvarjalna delovna mesta, ki opredeljujejo strategijo, da se tukaj ustvarja dodana vrednost, da se tukaj na koncu plačujejo davki in da je seveda vedenje v kontekstu družbene odgovornosti povsem drugačno. Trajnostni vidiki razvoja so drugače naslovljeni, če so ta podjetja s srcem in možgani tukaj.

Če gredo po kapital preko javne ponudbe in ljubljanske borze, se lahko obstoječi lastnik, ki je recimo 30 let gradil to podjetje, umakne v nadzorniško ali neko strateško spremljevalno vlogo, imenuje profesionalno poslovodstvo, a pri tem še vedno ohranja neke ključne vzvode v podjetju. Slovenke in Slovenci lahko preko nakupa teh delnic vstopimo v podjetniške zgodbe o uspehu. In smo deležni potem rezultatov teh družb preko dividend, razvoja, rasti kapitalske vrednosti itd.

Denar imamo zdaj na bankah, praktično neobrestovan, kjer v razmerah visoke inflacije hitro izgublja kupno moč. Zakaj ne bi bili deležni uspeha teh podjetij in  preko dividend in rasti pač drugače plemenitili vsaj del svojega premoženja? To je tisto, kar je za nas ključno. Pokojninska reforma, ki bi uvedla tudi pokojninske sklade kot institucionalne vlagatelje.

Slovenke in Slovenci smo namreč izrazito previdni. Svoje premoženje večinoma hranimo v denarju ali nepremičninah. Obstajajo pa tudi alternativne naložbene oblike. Če uvedemo pokojninske sklade z ustreznimi davčnimi stimulacijami, razbremenimo v nekem delu pokojninsko blagajno v sistemu, v katerem je jasno, da se tisto, kar se vplačuje, sproti porabi. Ljudje napačno živijo v iluziji, da vplačujejo v nek sklad, iz katerega se bodo potem izplačevale njihove pokojnine. Ni tako, to je iluzija. Vplačani prispevki se sproti porabijo za obstoječo upokojensko generacijo. Ob tem pa tudi demografska slika ni rožnata. Kot populacija smo vse starejši in na ta način bo vse težje zagotavljati vzdržnost pokojninske blagajne in ohranjati raven obstoječih pravic.

Če nekdo plačuje okoli 20 odstotkov svojih prejemkov 35 ali 40 let, potem pričakuje pokojnino v višini 60 ali več odstotkov zadnje plače. Če potem živi še 30 ali več let, kako se ta kalkulacija izide? Pri povprečnem vplačniku se ne. Sem absolutno pristaš solidarnosti. Slovenija ima v ustavi zapisano, da je socialna država, a kljub vsemu moramo razumeti nekatere temeljne predpostavke. 25, verjetno maksimalno 30 odstotkov ljudi v svojem življenjskem ciklu dejansko neto vplačuje v javne blagajne, ostali so pa neto prejemniki pravic.

Ko se "benti" čez tiste, ki so premožnejši, se pozablja na to, da so to tisti, ki se dejansko odpovedujejo velikemu delu svojih pravic. Pokojnine so namreč navzgor omejene, neodvisno od tega, koliko se je vplačevalo v sistem. Enako velja za zdravstvene pravice. Prispevki se plačujejo neomejeno. Nekateri plačujejo toliko, da bi jim lahko desetkrat na leto zamenjali srce, pa morda 30 let nimajo nobenih zdravstvenih težav.

Na nek način je treba torej uravnotežiti obveznosti in pravice. Dokler se ne bomo o tem zavestno pogovarjali, tako dolgo pač ne bomo prišli na skupni imenovalec.

"Poleg reforme davčne obremenitve dela je nujno potrebna tudi pokojninska reforma. Sistem tak, kot je, absolutno ni vzdržen." Foto: Bojan Puhek

Katere so še druge reforme, ki jih po vašem mnenju potrebuje Slovenija?

Ob razvojni kapici, ki že sama po sebi prinese nižjo obdavčitev dela, je absolutno nujno prečistiti obstoječ sistem socialnih transferjev. Da, moramo biti solidarni in socialno državo imamo z razlogom zapisano v ustavi, a postaviti moramo jasno ločnico med pomoči potrebnimi, ker iz objektivnih razlogov ne morejo ali zmorejo, in potuho. Nihče ne more upravičeno pričakovati, da bo z nezaposljivim profilom zanj morala skrbeti država. Slednja naj zagotovi, da so na voljo učinkovite prekvalifikacije v deficitarne poklice, a naj bo striktna pri rokih in odgovornosti. Če se nekdo ni pripravljen spremeniti, ne more zahtevati podpore države.

Pokojninsko reformo sem že omenil, tista, ki je postala še posebej izrazito pomembna, pa je reforma izobraževalnega sistema. Dejansko moramo prečistiti programe v srednjem in visokem šolstvu, da bomo izobraževali večje število ljudi, ki bodo v danem trenutku zaposljivi. Saj se lahko na primer delajo desetletne projekcije in se razpisujejo mesta na šolah na način, da se samodejno prilagajamo temu.

Kot Gospodarski krog smo dali pobudo, da bi se informatiko uvedlo kot obvezni predmet v osnovne šole, pa je bil odziv z ministrstva za šolstvo, da se bo to morda zgodilo čez osem let. A takrat bo svet že drugačen. Takrat bomo morda potrebovali že druga znanja.

Novice Sandi Češko: Sam bi bil bolj oster do naših neposrednih tekmecev na volitvah #video

Kaj pa javna uprava? Potrebuje tudi ta kakšne spremembe?

Kar pričakujemo od administracije, je večja prilagodljivost in odzivnost. To bi moralo veljati za vse družbene podsisteme. Če od gospodarstva pričakujemo, da je na mednarodnem trgu konkurenčno, da ustvarja novo vrednost, da lahko plačuje davščine in s tem polni proračun, potem je tudi od ostalih družbenih podsistemov razumno pričakovati, da so učinkoviti.

Ne pa da imamo denimo Banko Slovenije, ki pod trenutnim vodstvom s povsem nerazumnimi omejitvami kreditiranja izključuje, ponižuje in žali pomemben del lastnega naroda. Vseh politikov so polna usta, kako jih skrbi za malega človeka, ampak v mojih Halozah si človek niti strehe ni mogel popraviti, ker ni dobil posojila. Ne gre za to, da bi si kupil luksuzno stanovanje v Ljubljani. To izkazuje elementarno nerazumevanje načina življenja Slovenk in Slovencev.

To je posledica tega, da se premalo pogovarjamo o tem, kakšno družbo si v Sloveniji res želimo. To, da se Banka Slovenije, finančni minister in predstavniki bank ter gospodarstva v zadnjih desetih letih na to temo sploh nismo srečali, meni pove vse. Gre za izključevanje, nepovezovanje in silosno, namesto sistemskega razmišljanja. Preko Gospodarskega kroga zdaj jasno opozarjamo na pomen stalnega dialoga ter izpostavljenih ključnih reform.

Seveda se vsi zavedamo tudi pomena zdravstvene reforme, ampak tega se jaz kot gospodarstvenik ne bi dotikal, saj vsebine ne poznam dovolj, vidim pa, da če ima denimo vsaka bolnica svojo lastno administracijo in nabavno službo, je to izrazito neučinkovito. Za to ni nobene potrebe. Zakaj v digitalni dobi nimamo centralnega digitaliziranega sistema. To so neke male stvari, ki bi v zasebnem sistemu delovale že pred desetimi leti. S tem bi se ustvarili prihranki in možnosti, da se v zdravstvu uredijo prejemki zaposlenih, nabavi opremo in potencialno skrajšajo čakalne vrste. Izkušnja iz NLB je, da smo po uvedbi centralizirane nabave v prvih dveh letih prihranili 25 odstotkov stroškov iz tega naslova. Zakaj se torej tega ne lotimo tudi v zdravstvu? Komu je v interesu, da se ohranja sedanji status?

Prioritete gospodarstva so povsem jasne. Delo mora biti stimulirano na način, da bomo tukaj zadržali oziroma sem pripeljali talente, s katerimi smo sposobni ustvariti višjo dodano vrednost. Imam izjemno slabo izkušnjo s pridobivanjem delovnih dovoljenj. Ti postopki se vlečejo izjemno dolgo.

Če v Sloveniji ni ustreznega profila, ga moraš pripeljati od zunaj. Če ne prihaja iz EU, se postopki vlečejo kot jara kača. Na poti je ogromno nekih administrativnih, povsem nerazumnih preprek, želiš pa pripeljati človeka z dokazanim življenjepisom in relevantnimi izkušnjami. S tem imamo zelo velike težave. Poleg obremenitve dela mora biti torej tudi ta administrativni del zagotavljanja talentov absolutno prečiščen, sploh v teh razmerah, ko so talenti postali res redek zaklad.

Kaj sledi, če se ne bomo lotili reform?

Če se vsega tega ne bomo lotili resno in odločno, bomo pač stagnirali oziroma ne bomo rasli s potencialno hitrostjo. Če smo iskreni, se v Sloveniji izjemno dobro živi. Zdaj bomo neko obdobje sicer soočeni z inflacijo, ampak Slovenci smo z njo znali živeti. Osnovni izziv nastopi, ko se dejansko začne pojavljati indeksacija plač, saj takrat pride do spiralnega učinka.

Ko začnete indeksirati plače z inflacijo, se potrošnja ne zmanjšuje, ampak se nadaljuje z istim tempom, s tem pa dobi inflacija še močnejši pospešek. Na neki točki bo zato potrebno z nekimi ukrepi zajeziti povpraševanje. To se bo dogajalo preko dvigovanja obrestnih mer in s tem zmanjšanja povpraševanja po posojilih in posledično nižje agregatne potrošnje.

Vprašanje je samo, na kateri točki bo prišlo do preloma. Gre v veliki meri za psihološki fenomen. Samo en primer. Leta 2013 je stečajni upravitelj poskušal prodajati stanovanja v Celovških dvorih, na katerih je imela NLB vpisane hipoteke in jih po ceni tisoč evrov za kvadratni meter ni uspel prodati, ker so ljudje pričakovali, da bodo cene nepremičnin še padale. Leta 2018 so bila ista stanovanja, torej pet let starejša in v slabšem stanju, prodana po 3.500 evrov za  kvadratni meter, v vrsti pa je bilo 35 kupcev, saj so takrat ljudje pričakovali, da bodo cene tako hitro rasle, da je skrajni čas za nakup.

Ta masovna psihoza, da cene rastejo in je zato skrajni čas za nakup, je trajala praktično do danes. Hkrati smo bili priče zgodovinsko najugodnejšim pogojem za kreditiranje in dostopnost posojil, na žalost ne vedno za večino državljanov, ampak za tiste, ki si to že tako ali tako lahko privoščijo.

Zaradi ukrepov Banke Slovenije je žal prihajalo in še prihaja do dodatnega razslojevanja v slovenskem narodu, saj se naložbeno z zgodovinsko najcenejšimi posojili kupuje drugo ali tretjo nepremičnino, o prvi pa nekdo s povprečnimi prejemki lahko samo sanja.

Dejstvo je, da bo v Ljubljani to vedno težko dostopno. Nekdo s povprečnimi prejemki v evropskih ali svetovnih prestolnicah verjetno nikoli več ne bo mogel kupiti stanovanja, zato je treba delati na naboru najemniških stanovanj. Tukaj je pomembna vloga na eni strani države in na drugi trga. Rezervacijske platforme so recimo popolnoma izkrivile trg nepremičnin. Danes v Ljubljani po normalni ceni skoraj ni mogoče dolgoročno najeti stanovanja, ker jih je 3.500 na rezervacijskih platformah za oddajo turistom. Jaz bi radikalno obdavčil tovrstne aranžmaje, da se te nepremičnine usmerijo na normalen najemniški trg. Hkrati pa morajo država in občine poskrbeti za nek javni sklad stanovanj.

"Nekoč smo imeli 158 poslovalnic, zdaj jih je 71. Imeli smo 4.200 zaposlenih, zdaj jih imamo 2.500. Za razliko od recimo našega regulatorja ali pa javnega sektorja, kjer se je število zaposlenih povečevalo, se je ves bančni sektor zaradi regulatornih in ekonomskih pritiskov ter posledične digitalizacije bistveno skrčil." Foto: Bojan Puhek

Imamo kakšen dober primer v tujini, po katerem se lahko zgledujemo?

Sam se zgledujem po dunajskem, ki je fantastičen. Tam je pravica do stanovanja osnovna pravica. Mesto ima v posesti veliko število stanovanj, do katerih lahko družine pridejo po razumni najemnini. Pri nas na žalost to ne bo šlo čez noč, ker zemljišča in projekti niso pripravljeni in teh stanovanj preprosto ni. Nekaj bi se zagotovo lahko stimuliralo, če bi se obdavčile neaktivne nepremičnine. V neki normalni obdavčitvi slednjih dejansko vidim smisel. Sicer se bo težko vzpodbudil primeren najemniški trg.

Sedanji način uporabe stanovanj hkrati mestna središča spreminja v popolnoma nezanimiva za mestno prebivalstvo, saj so okupirana s turisti in se meščanske vsebine iz mesta umikajo, cene storitev pa so postale močno pretirane. Tukaj gre torej tudi za kulturne trende, s katerimi bi se morali spoprijeti.

Do teh rešitev se da priti samo preko celovitega pogovora o tem, kakšno družbo, glavno mesto, državo, kakšne pogoje gospodarjenja in kakšen standard za svoje državljane si želimo. Ker v končni fazi imamo to svojo državo zase.

To je velik izziv, saj je vprašanje, ali delimo to, kar imamo, ali moramo najprej ustvariti več, da bomo lahko potem več tudi delili. Če želimo razdeliti več zdaj ustvarjene vrednosti, moramo nekje vzeti. Delo je že ekstremno obdavčeno, tako da tukaj ne moremo več in bi ga ravno nasprotno morali razbremeniti. Pri obremenitvi kapitala pa je treba razumeti, da smo majhno odprto gospodarstvo in da na neki točki te stvari postanejo nezanimive za tuje vlagatelje. Je pa morda potencial za določeno obdavčitev neaktivnega premoženja v širšem kontekstu.

S tem se strinjam, pri čemer ne bi obdavčil kapitalskih donosov, saj moramo absolutno vzpodbuditi kapitalski trg. Če želimo slovenske multinacionalke, moramo spodbuditi ljudi, da bodo vlagali v slovenska podjetja. Predvsem prve javne ponudbe delnic, ko podjetje pride na borzo, bi sam v celoti razbremenil obdavčitve. Do zdaj tako ali tako ni bilo večjega števila takih primerov, tako da proračun realno nič ne izgubi, lahko pa s tem spodbudimo domače delničarstvo.

Da se bistveno razbremeni obdavčitev, bi razmišljal tudi pri nagrajevanju zaposlenih z delnicami in delniškimi opcijami. S tem stimuliramo interes zaposlenih, da se bolj povezuje z interesi in rezultati podjetja. Na ta način so deležni uspeha v dobrih letih toliko bolj, ker so izplačane dividende in pa preko rasti kapitalskih deležev, ne pa toliko z nekim fiksnim obsegom pravic, s katerim je težko upravljati v težkih časih.

Enako bi glede nagrajevanja moralo veljati tudi za javni sektor. Predvsem manjka logika variabilnega nagrajevanja, da so za tiste, ki res prispevajo več in ko so rezultati res dobri, prisotne motivirajoče nagrade, ko niso, pač ne. Samodejna napredovanja, samo zato, ker je nekdo nekoliko starejši, so popolnoma destimulativna za nadpovprečno ambiciozne, delovne, ustvarjalne in podjetne. Dokler ne bo ta logika upravljanja uspešnosti in ciljnega vodenja v javnem sektorju povsem postavljena na glavo, ne bo bistveno drugače.

Še enkrat bi pa izpostavil, da morajo biti ključni predstavniki oblasti ustrezno nagrajeni. Tukaj je izvorni greh. Moramo se izogibati izjavam, da če imaš plačo v višini šest, ne potrebuješ dvanajst tisoč evrov. To je popolnoma destimulativno za najbolj podjetne, delavne in kreativne, ker lahko zaslužijo dvajset tisoč, vendar ne nujno v Sloveniji. In potem takšni odhajajo.

K nam prihajajo ljudje iz tujine predvsem za nižje kvalificirana delovna mesta, za intelektualne položaje, tudi v zdravstvu, pa zelo težko, ker raje pogledajo proti Skandinaviji in Zahodni Evropi. Nekoč smo k nam pridobili ljudi iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Severne Makedonije, danes pa Slovenijo preskočijo in pri taki obdavčitvi, taki stimulaciji v javnem sektorju in preprečevanju zasebne ponudbe pač ne pridejo več.

V Sloveniji je ves čas prisotna neka konfrontacija med javnim in zasebnim v zdravstvu, šolstvu, energetiki itd. Pa sta oba za ravnovesje v družbi nujna. Ko denimo govorimo o javnem zdravstvu, se moramo dotakniti dostopnosti storitev. Ali jih izvede zasebnik ali javna bolnišnica, načeloma ne sme biti pomembno. Ključna sta standard storitve in izvedba v razumnem roku. Enako velja za šolstvo. Tukaj smo v eni zablodi, da zasebno a priori predstavlja neke partikularne interese, bogatenje oz. ideološko pranje možganov.

Jaz trdim, da je zasebno učinkovitostni korektiv javnemu in javno solidarnostno-socialni korektiv zasebnemu. In morata sobivati, saj sta soodvisna. Če se mi vnaprej pri vsaki razpravi ideološko opredeljujemo, slej ko prej pristanemo v hosti med letoma 1940 in 1945 in potem ne zlezemo več iz nje. Pogovarjati se moramo o prihodnosti, o ciljih, o neki skupni viziji in strategiji in potem tu opredeliti, kateri so ključni elementi in družbeni podsistemi, s katerimi bomo to ustrezno naslovili. In ravno ta umirjen in na argumentih sloneč dialog je povsem odsoten.

Pri ideološkem razmejevanju na izključno eno stran političnega pola velja poudariti, da je v Sloveniji t. i. desna stran ekstremno bolj socialno oz. solidarnostno usmerjena od denimo demokratske ali laburistične stranke v ZDA oz. Veliki Britaniji. Slovenski t. i. levici se je izjemno težko pozicionirati, ker so dejansko slovenske tako imenovane desne stranke s svojimi ravnanji izrazito levičarsko nastrojene. Jaz razumem, da se je strankam nasprotnega pola zato skoraj nemogoče umestiti sredinsko, saj morajo iti s svojimi idejami ekstremno levo, da se sploh razlikujejo.

Rešitev pa je tako ali tako samo v povezovanju. Vseh skupaj nas je komaj toliko, da imamo morda za eno in četrt garnituro kakovostnega kadra in si ne moremo privoščiti vsakokratnih zamenjav celotnega aparata, ko se vsaka štiri leta nalaga dodatnih deset tisoč ljudi v javno upravo. Razreši se prejšnje, ki pa ne zapustijo teh institucij, ampak ostanejo kot kaki svetovalci, verjetno celo z isto plačo. In kaj to pomeni? Da postaja javni sektor vse manj učinkovit in sam sebi napoti, saj je ves čas prisoten nek notranji konflikt.

Gospodarski krog prosi za sestanke, a do njih ne pride. V vlogi predsednika nadzornega sveta Združenja bank, ne nujno v vlogi predsednika uprave največje banke, prosim za sestanek guvernerja Banke Slovenije, pa sestanka ni. To je izključevanje, ki mu v zgodovini ni bilo para. S tega vidika me močno skrbi. Čeprav je slovensko gospodarstvo propulzivno, prilagodljivo in odzivno, so družbeni podsistemi toliko boj togi, izključevalni in neodzivni, da se mi enostavno zdi, da se je v zadnjem obdobju vzpostavil pravi prepad med realnim, tržno usmerjenim in javnim.

Še posebej to velja za korporativno upravljanje, pri katerem je večinoma pomembno le, da so "naši", ne pa to, kaj znajo in kaj naredijo. V NLB so na vodstvenih in nadzorniških položajih ljudje iz desetih držav. To je edino podjetje v zgodovini Slovenije, ki ima pomemben delež slovenskega javnega lastništva in mednarodno zasedbo talentov. Samo v upravi smo kolegi iz štirih držav. Zato ker verjamemo in vemo, da Slovenci ne znamo vsega edini in najbolje. Seveda pa je takšne profile v Slovenijo težko pripeljati in tu zadržati ravno zaradi tako ekstremnih obdavčitev.

"V Sloveniji se moramo odločiti, ali bomo oaza utopičnega socializma ali pa bomo razumeli, da je prevladujoča družbena ureditev v svetu tržno gospodarstvo," ste dejali v intervjuju za Domovino. V katero od teh dveh smeri se vam zdi, da zavija nova vlada Roberta Goloba?

Jaz običajno malo provociram, ker želim s tem spodbuditi interes, da se pričnemo pogovarjati in da hkrati kljub vsemu poskušamo v gospodarstvu usmerjati neke aktivnosti, s katerimi bi lahko uspeli izkoristiti te zgodovinske priložnosti. Koalicijska pogodba je denimo zelo "zanimiv" dokument. Prepričani smo, da ni realen. Ko bo tak nabor želja soočen s proračunskimi omejitvami, nikakor ne bo mogel uzreti luči sveta. Kaj bo to pomenilo za zasedbo vlade, bo pokazal čas. To se bodo koalicijski partnerji morali sami pogovoriti med seboj in srčno upamo, da bo do te razjasnitve prišlo čim hitreje.

Pogrešamo vsebine, ki so povezane s povečevanjem mednarodne konkurenčnosti. Razumemo, da v izhodišču neke prioritete niso bile izpostavljene, da pa bodo slej ko prej morale priti na mizo. Tisti deli programa, ki so precej v nasprotju z neposrednimi, takojšnjimi interesi gospodarstva, upam, da ne bodo zaživeli in so bolj promocijsko kot pa delovno gradivo.

Ponovil bi le, da imamo zgodovinsko priložnost, da slovensko gospodarstvo pozicioniramo še bistveno trdneje v tem srednjeevropskem kontekstu, a za to potrebujemo nekaj teh sprememb. Če jih ne bomo izvedli, bomo pomemben del te priložnosti zamudili.

Ne bomo pa lačni. Še vedno se bo v Sloveniji dobro živelo. Z našimi vrtički in vikendicami je kakovost življenja v tako geografsko čudoviti in dostopni državi fantastična.

Je Robert Golob človek, pod katerim si lahko Slovenke in Slovenci obetamo, da bomo živeli bolje?

Dajmo mu priložnost, da nam to ponudi. Kot rečeno, osebno ne verjamem, da bo koalicijska pogodba, kot je zapisana, dejansko zaživela. Iskreno si želim, da bo ta vlada uspešna, ker bomo z njo uspešni tudi mi.

Kar mene izrazito skrbi, je to nenehno razdvajanje. Govori se, da imamo zdaj spet nek nov LDS, toda LDS je povezoval levo in desno. Imeli smo široke, programske vlade. Tega smo se nadejali, ko smo govorili o veliki programski koaliciji. Da smo sposobni razumeti, da smo različni, ampak se seveda poskušamo poenotiti glede nekih skupnih ciljev, izvesti nek družbeni dialog o tem, kakšno državo, s kakšnim standardom, s kakšnim obsegom pravic si res želimo, in potem skupaj opredelimo korake in reforme, da lahko do tega pridemo. Bojim se, da brez tega ne bo šlo. Z izključevanjem pa sploh ne. Zdaj bomo spet deležni kadrovskih menjav vsepovprek. Potem bo čez nekaj let morda prišlo do obrata in spet do menjav v vseh smereh.

A ključ je ravno v kakovosti korporativnega upravljanja, se pravi v administrativnem aparatu, ki je ključen družbeni podsistem, ki nam na koncu uokviri pogoje gospodarjenja za podjetja in kakovost bivanja za državljane. Če to opredeljujejo ljudje, ki niso mednarodno konkurenčni, dokazani na trgu, ki navsezadnje nekaterim stvarem strokovno pač niso kos, potem imamo veliko težavo. Zato že leta govorim, da bi morali biti predstavniki vlade, torej predsednik in ministri, državni sekretarji in direktorji direktoratov, plačani primerljivo, kot so plačani boljši slovenski managerji, saj upravljajo z milijardnim premoženjem. In ni vseeno, kako se to počne. Razumem, da se je kakemu nekdanjemu visokemu politiku ob teh mojih izjavah javno obračal želodec, a se me to ne dotakne. Če ponovim prispodobo iz sveta športa, z Luko smo med najboljšimi na svetu, brez njega pa se s težavo uvrščamo na prvenstva, zato moramo na ključnih igralnih položajih igrati z najboljšimi igralci, kar jih premoremo. Slednji pa seveda pričakujejo primerne prejemke. Vse ostalo predstavlja uzakonjeno negativno selekcijo talentov.

Na neki točki je vendarle treba reči bobu bob in pričakovati primerno učinkovitost. Če so plače v javnem sektorju višje in je raven varnosti zaposlitev višja, potem je seveda smiselno in razumno pričakovati tudi temu primerno učinkovitost. Tega se ni lotila nobena od vlad v zadnjem obdobju. Povečalo se je število zaposlenih v javnem sektorju, izplačevali so se visoki dodatki, bistveno višji kot v realnem sektorju, ki je moral to na trgu zaslužiti. Zdaj bomo videli, kako se bodo zadeve postavile na novo, toda nekdo bo nekoč moral ugrizniti v kislo jabolko, ki se mu reče merjenje poslovne uspešnosti s korektivnimi ukrepi v javnem sektorju.

Novice Gregor Virant: Sem naravnost zgrožen. To naznanja neke čudne čase.

Vas trenutna inflacija močno skrbi?

Veliko vprašanje je, kako trdoživa je ta inflacija. Če se prenese v povpraševanje, ki je na neki točki vzpodbujeno z indeksacijo plač, potem bomo verjetno priča dolgotrajnejšemu fenomenu. Dejansko bomo mogli računati z bistveno višjimi inflacijskimi stopnjami in preračunavati stvari drugače. Velik del tega znanja se je malo izgubil, ampak tisti, ki so odrasli v Jugoslaviji, se spomnijo, kaj je to denimo pomenilo za valutno tveganje, ko so dejansko na ulicah menjavali lokalno valuto za nemške marke praktično v istem trenutku, ko so dobili plače.

To se tokrat seveda ne bo dogajalo, ker imamo enotno evropsko valuto, bo pa verjetno prišlo v neki točki do regulacije cen, če bodo šle stvari predaleč. To bi lahko privedlo do pomanjkanja ponudbe določenih izdelkov in storitev. Na neki točki bomo verjetno morali uvesti neke vrste "reset" našega trenutnega vedenja. Ugotavljamo, da je trenutno stopnja kakovosti bivanja precej visoka. Ne glede na bistveno rast cen turističnih kapacitet čez poletje, so te v celoti zasedene, kar pomeni, da ljudje načeloma imajo denar in ga tudi trošijo. Dokler se to vrti in je vezano potencialno tudi na prilagajanje prejemkov, je lahko ta fenomen trdovratnejši.

Dvig obrestnih mer evropske centralne banke je po našem prepričanju prepozen. Ta ista institucija praktično še danes napaja sistem z likvidnostjo, ki že dolgo ni več potrebna in že dolgo deluje kot likvidnostna past in moralni hazard. Bomo videli, ali bo uspela s temi nekimi manjšimi ukrepi hitro poseči v spremembo vedenja ljudi. Če ne bo prišlo do zmanjšanja povpraševanja, potem tudi inflacije ne bomo mogli obrzdati.

Zmerna inflacija pa je normalna in zaželena, navsezadnje je dvoodstotno ECB več let skušala doseči in ji kljub preplavljanju trgov z likvidnostjo to ni uspevalo. Dve- do triodstotna inflacija omogoča neke normalne razmere za rast in normalno gibanje prihrankov. Negativne obrestne mere so nekaj povsem neobičajnega in nenormalnega. Zgodovinski eksperiment, ki smo mu bili priča dolgih sedem let. Zdaj se vračamo postopoma v neko običajno okolje. Ali bomo priča inflaciji od dveh do treh ali od petih do osmih oz. prehodno morda celo več odstotkov, pa bo pokazal čas.

"Poglejte, jaz sem izjemen optimist. Glede na to, kako se globalne karte znova delijo in kako je Slovenija geostrateško ter mentalno pozicionirana, ko gre za gospodarstvo, imamo izjemen štartni položaj. Ta 'pole position' preprosto moramo ubraniti, zato pa apeliramo na ostale družbene podsisteme, da spustimo ročno zavoro in to priložnost v celoti izkoristimo." Foto: Bojan Puhek

Kaj ta dvig obrestnih mer s strani Evropske centralne banke in rast Euriborja pomeni za Slovence, ki že imajo najeta posojila, in za tiste, ki se želijo na novo zadolžiti?

Za tiste, ki imajo posojila z referenčno obrestno mero Euribor, pomeni, da se bo vrednost Euriborja prilagodila. V zadnjih dveh letih ugotavljamo, da je večina novih posojil v NLB sklenjena s fiksno obrestno mero. Takšnih je več kot 90 odstotkov. Za te stranke se ne bo spremenilo nič. Še vedno se lahko tudi danes sklepajo posli s fiksno obrestno mero. Ta je zdaj nekoliko višja kot pred pol leta, ampak še vedno lahko ljudje na ta način omejijo višino obroka in se izognejo špekulaciji, kaj se bo zgodilo z Euriborjem.

Bodo pa posojila seveda dražja, pri čemer se moramo zavedati, da so bila v zadnjih letih daleč najcenejša v zgodovini in na nenormalnih ravneh. Plačati manj kot dva odstotka letnih obresti za 30-letno posojilo, pa vemo, da je bil samo Euribor leta 2009 na višini petih odstotkov, je bila unikatna zgodovinska priložnost. Hvala bogu za tiste, ki so jo izkoristili, ostali pa se postopoma vračamo v izkustveno gledano bolj običajne razmere.

Moramo se torej pripraviti, da bomo v prihodnje vseeno živeli nekoliko težje?

Ne bi rekel, da bomo živeli težje, bomo pa morali prilagoditi naše vedenje in življenjski slog. Vsakemu obdobju, recimo temu hedonizma, sledi obdobje nekega "reseta". To, da smo za deset evrov z letalom potovali v London, ni normalno, če se mene vpraša, ker me več stane vožnja z avtomobilom iz Ljubljane do Haloz. Take stvari je treba vrniti v neko ravnovesje. Ne more več vsakdo globalno potovati po izjemno nizkih cenah, že zaradi trajnostnih vidikov to ni več sprejemljivo. S tem se ustvarjajo velike emisije. Globalno potrošništvo za planet samo po sebi ni dobro. Že zaradi tega se mi zdi smotrno in koristno, da se stvari postavijo v neko novo ravnovesje, da bomo razumeli, da si lahko privoščimo stvari, ampak lokalne, sezonske in kakovostne, ne da hrano vozimo iz Južne Amerike. Ta bo nekoliko dražja, ampak je bomo uživali manj, s tem pa bomo tudi bolj zdravo živeli.

Konec tedna sem se recimo peljal iz Haloz in sem se zavestno, ker vozim priključni hibrid, ob izključno električnem napajanju po avtocesti vozil 90 kilometrov na uro. Ne morem vam povedati, kakšne pantomime, zvočnih signalov in še marsičesa drugega sem bi deležen na vsej poti. Ampak rešitev je ravno v tem. Z bistvenim znižanjem hitrosti radikalno zmanjšamo porabo. Pri hitrosti sto kilometrov na uro je poraba goriva 40 odstotkov nižja kot pri 150 kilometrih na uro. Navaditi se bomo morali, da pozimi prostorov ne bomo več greli čez 20 in jih poleti ne hladili pod 25 stopinj. Če to izvedemo, bomo spet prihranili za 30 ali 40 odstotkov energije, namenjene klimatizaciji bivalnih in pisarniških prostorov. S tem se bomo delno prilagodili višjim cenam, delno pa bodo seveda zrastle tudi plače, kar se tudi že dogaja, a tu moramo biti racionalni, saj bomo sicer inflacijo le še pospeševali in bo pristanek kasneje veliko trši.

Vsi moramo pričeti živeti drugače. Sprememba se začne pri vsakem posamezniku. Dokler ne bomo vsi kot posamezniki ravnali drugače, se tudi na kolektivni ravni zadeve ne bodo bistveno spremenile. Inflacijski pritisk in energetska draginja mogoče prihajata ravno ob pravem času kot neke vrste streznitvena klofuta. Recimo, da tudi uživamo manj mesa, se odpovemu kajenju in tistih nekaj minut raje namenimo sprehodu ali vzponu po stopnicah itd.

Tukaj se torej strinjate s predlogom Roberta Goloba, ki je rekel nekaj podobnega?

Jaz trdim, da se moramo vsi spremeniti, tako pri prehranjevalnih kot gibalnih navadah in predvsem porabi energije. Mi lahko takoj nehamo hladiti prostore pod 25 stopinj in jih greti nad 20. Pač snamemo suknjič ali oblečemo pulover. Takoj prenehamo voziti hitreje kot sto kilometrov na uro. Ko je dovolj svetlobe oz. ni nikogar v prostoru, tudi dosvetljevanje na elektriko ni potrebno, ali pač? Ni treba čakati deset let, dokler ne zgradimo drugega bloka jedrske elektrarne, da bomo imeli na ta način obnovljiv vir energije. Spremembe se morajo začeti takoj in predvsem pri potrošnji energije, hrane ter potovanjih po svetu. Če imamo ta del Evrope, ki je prečudovit, zakaj potovati na Maldive?

Dejansko mora priti do trajne spremembe našega vedenja in prava, skupna sprememba bo nastopila takrat, ko bo dosežena kritična masa v družbi, ko bomo to dejansko prevzeli kot novo normo, kot novo paradigmo, kot nov način življenja, ne ko bodo meni trobili, mahali in ogrožali mene in sebe z vožnjo deset centimetrov za odbijačem, kar se zdaj dogaja na cesti.

Jaz od tega pač ne odstopam in stoično prenašam ta nadlegovanja. Naporno je biti ambasador in zagovornik teh stvari, ampak nekdo pač mora biti med prvimi in več kot nas bo, hitreje se bo ta nujno potrebna sprememba zgodila.

Lani je sicer Skupina NLB imela rekorden dobiček v višini 236,4 milijona evrov. Nekoč smo NLB povezovali predvsem s tajkunskimi krediti, ki smo jih morali poplačati davkoplačevalci, danes pa govorimo o rekordnih dobičkih. Kaj se je spremenilo, kako je prišlo do tega obrata?

NLB je v smislu korporativnega upravljanja danes sodobna banka, ki je povsem primerljiva z najboljšimi v srednji Evropi. Bančništva sem se učil pred 22 leti v eni od avstrijskih skupin, kjer so mi prvi teden govorili izključno o posojanju na podlagi denarnega toka, ki je porok za poplačilo posojil, ne pa na podlagi zastavljenega premoženja. V NLB je torej prišlo predvsem do spremembe paradigme pri samem posojanju denarja. Zdaj vedno presojamo upnikovo sposobnost odplačila posojila in se ne naslanjamo na pričakovane vrednosti delnic, nepremičnin, deležev v podjetjih, terjatev in tako naprej. Izhajamo dejansko iz denarnega toka, ki je po naši presoji dovolj predvidljiv in zanesljiv, da bo posojilojemalec posojilo lahko vrnil.

To je preprosto higiena bančništva. Tako poslujemo praktično zadnjih deset let. To je bil glavni razlog, da se je banka očistila, znova postala zdravo donosna in je na poti popolnega povračila prejete državne pomoči. Če govorimo o višini te donosnosti, pa moramo razumeti, da pomemben delež rezultata NLB prihaja iz trgov izven Slovenije. V šestih državah smo med tremi največjimi bankami. Hkrati je treba razumeti, da dobičkonosnost izključno v Sloveniji ni tako zelo visoka zaradi zelo dolgega obdobja negativnih obrestnih mer, vse večjih regulatornih zahtev, zadnjih letih pa tudi neutemeljenega prepovedovanja osnovne dejavnosti, kar je banko prisiljevalo v radikalno zniževanje stroškov. Poleg tega je pomemben del rezultata prispevalo sproščanje rezervacij zaradi boljšega stanja gospodarstva od pričakovanega, kar ni ponovljivo na daljši rok.

Nekoč smo imeli 158 poslovalnic, zdaj jih je 71. Imeli smo 4.200 zaposlenih, zdaj jih imamo 2.500. Za razliko od recimo našega regulatorja ali pa javnega sektorja, kjer se je število zaposlenih povečevalo, se je ves bančni sektor zaradi regulatornih in ekonomskih pritiskov ter posledične digitalizacije bistveno skrčil. Imeli smo čez 30 bank, danes jih je dobrih deset, srednjeročno jih bo morda šest.

To pomeni obsežno prilagajanje števila zaposlenih in infrastrukture ter vlaganja v digitalno transformacijo, da smo lahko strankam na voljo 24 ur na dan. Preko mobilnih telefonov lahko z nami sklepajo vse posle in ni potrebna več pot v poslovalnico, kjer želimo biti njihov svetovalec za upravljanje premoženja, ne pa več izvajalec rutinskih transakcij. Ker smo izvajali te ukrepe v smeri učinkovitosti poslovanja in higienične odločitve pri posojanju, so se rezultati vrnili. Trdim, da so tudi vzdržni in da ni nobene nevarnosti, da bi bilo treba NLB znova reševati.

Nasprotno, izjemno smo ponosni, da smo bili letos marca mi tisti, ki smo praktično čez noč pomagali stabilizirati bančni sistem, ko je kar naenkrat prišlo do položaja, ko bi lahko Sberbank banka v Sloveniji končala v likvidaciji, če se ne bi pojavil kupec. V nekaj delovnih urah smo uspeli posredovati zavezujočo ponudbo in prvi dan, ko so se poslovalnice odprle, povsem stabilizirati poslovanje same banke in hkrati celotnega slovenskega bančnega sistema. Nekoč smo torej potrebovali reševanje, danes pa smo del rešitve.

NLB je danes profesionalno upravljana, kapitalsko trdna, izjemno likvidna in sistemsko razmišljujoča ter delujoča institucija. Verjamem, da je zato tudi zanimiva za vlaganje in izjemno bom vesel, ko bomo Slovenke in Slovenci skupaj, ne le preko deleža države, večji lastniki NLB, kot so recimo hrvaške državljanke in državljani preko svojih pokojninskih skladov. To pa bomo, ko bomo razumeli, da imeti lastno državo in suverenost pomeni tudi razmišljati domoljubno in razumeti korporativno upravljanje na način, da tukaj ni klientelizma in nepotizma, ampak da so na ključnih položajih v slovenskih podjetjih in družbenih podsistemih najizkušenejši in mednarodno konkurenčni Slovenke in Slovenci oz. tudi najboljši talenti iz tujine.

Kako pomembna je bila pri vsem tem privatizacija banke?

Ključna. S tem so se dejansko sprostili vsi potenciali. Do takrat smo namreč imeli velike omejitve. Morali smo prenehati izvajati dejavnosti lizinga in faktoringa ter se umakniti z nekaterih trgov. S privatizacijo in z izpolnjeno zadnjo zavezo Evropski komisiji o prodaji zavarovalne družbe Vita smo dejansko prišli v položaj, da smo bili znova primerljivi z ostalimi konkurenti in smo lahko zadihali s polnimi pljuči.

Praktično takoj po tem smo se že lotili nakupa tretje največje banke v Srbiji in s tem okrepili svoj položaj na trgu, ki je najhitreje rastoč in največji v regiji. Do takrat smo bili v Srbiji prisotni z 1,5-odstotnim tržnim deležem, danes smo z 12-odstotnim. To je bil absolutno ključen korak. Hkrati pa smo se bili recimo že sposobni odločno odzvati ter s tem stabilizirati slovenski bančni sistem ob prevzemu nekdanje Sberbank banke oziroma sedanje N Banke. 

Zdaj smo suvereno in razvojno razmišljujoče ter delujoče podjetje, ki proaktivno naslavlja priložnosti. Z Družbo NLB Lease&Go smo znova uvedli lizing storitve v Sloveniji, zdaj pričenjamo tudi v Severni Makedoniji in Srbiji. Ponovno izvajamo tudi odkupe terjatev. Pomembno je, da pridobivamo tržne deleže v vseh segmentih, storitvah in na vseh trgih našega delovanja. V Sloveniji smo zgolj pri stanovanjskih posojilih od začetka leta 2021 do konca 1. četrtletja 2022 povečali svoj tržni delež za 2,5 odstotne točke, kar pomeni da smo v povprečju očitno konkurenčni in da nas stranke sprejemajo kot nekoga z zanimivo ponudbo. Lansko leto smo bili nagrajeni kot oglaševalec leta, delnica leta, t. i. Net Promoter Score (NPS) je po dolgih letih postal zdravo pozitiven, kar pomeni, da nas je vse več strank pripravljenih aktivno priporočiti drugim, skladno z raziskavami pa smo ponovno tudi najuglednejša banka v državi. Poleg tega smo kot prvi v regiji pristopili k načelom Združenih narodov o odgovornem bančništvu (UNPRB) in na prvem Dnevu investitorjev NLB Skupine pred dobrim mesecem v Beogradu tudi k t. i. Net Zero Banking Alliance pobudi, s čimer smo se uvrstili med sto najpomembnejših globalnih institucij, ki zaveze iz pariškega sporazuma jemljemo skrajno resno.

"Ta masovna psihoza, da cene rastejo in je zato skrajni čas za nakup nepremičnine, je trajala praktično do danes." Foto: Bojan Puhek

Je ta način, kako recimo v Srbiji vlagajo v razvoj IT-kadrov, lahko napoved, da bi nas balkanske države, kot je Srbija, lahko nekega dne začele prehitevati tudi na gospodarskem področju?

Razlika je vendarle še zelo velika. Slovenski BDP je bil v absolutnem znesku leta 2020 praktično na isti ravni kot srbski. To pomeni, da smo mi bistveno bolj razvita družba. Res je, da se tam hitro premikajo in so stopnje rasti visoke, a v zadnjem obdobju tudi Slovenija dosega zelo visoko rast. Verjamem, da se bomo še hitreje približevali povprečju EU, če bodo dobave plina stabilne in ne bo nekih večjih pretresov glede embargov in podobno. V tem primeru bomo mi rastli bistveno hitreje kot jedro EU in se s tem odločno približevali povprečju. Zdaj smo že na 90 odstotkih in veliko priložnost imamo, da se ponovno pozicioniramo kot zvezda in vzor med novejšimi članicami. Bodo sicer nekatere države v regiji morda rastle še hitreje, a kar nekaj let, če ne desetletij bo trajalo, da nas bodo ujeli. V Sloveniji se še vedno dobro živi in ni razloga, da se ne bi še bolje.

Torej smo lahko optimistični?

Poglejte, jaz sem izjemen optimist. Glede na to, kako se globalne karte znova delijo in kako je Slovenija geostrateško ter mentalno pozicionirana, ko gre za gospodarstvo, imamo izjemen štartni položaj. Ta pole position preprosto moramo ubraniti, zato pa apeliramo na ostale družbene podsisteme, da spustimo ročno zavoro in to priložnost v celoti izkoristimo. Dajmo, za božjo voljo, zdaj sprejeti te ključne reforme. Seveda so prisotna tveganja in take spremembe so vedno naporne, a čas je za odločnost in pogum. Sprejmimo odločitve, ki nas bodo na drugi strani prisilile, da preoblikujemo sistem ter se še močneje odbijemo.

Če razvojna kapica pomeni, da je nekaj manj vplačil v proračunu, se pa na drugi strani lahko izvedejo ukrepi za povečanje učinkovitosti v javnem sektorju. Saj se tudi odhodke iz proračuna lahko zmanjšuje. Vsi vemo, da se v gospodarstvu danes išče več kot 20 tisoč ljudi, mi pa smo jih v javni upravi zaposlili deset tisoč v zadnjih štirih letih. Zakaj jih nismo preusmerili v gospodarstvo? O tem govorimo.

Priložnost je izjemna. Verjamem, da jo bomo delno v vsakem primeru znali izkoristiti, lahko pa bi jo še bistveno bolje. Na ta način lahko ustvarimo še več dodane vrednosti, ki pa se ne bo prelila samo v plače managerjev, ampak v splošno blagostanje in povečanje tudi obsega socialnega standarda, dostopnosti do zdravstvenega sistema in boljše oskrbe starostnikov ter standarda upokojencev. Ker si bomo to lahko privoščili.

Če moramo že pri praktično polni zaposlenosti skoraj milijardo in pol vsako leto v pokojninsko blagajno plačevati iz proračuna, ob hkratnem staranju prebivalstva pa ne povečujemo števila dobro plačanih delovnih mest, imamo velik strukturni izziv, ki ga je nujno potrebno nasloviti. Verjamem, da ga slej ko prej bomo. Ali v naslednjih šestih mesecih ali štirih oz. osmih letih, pa ne vem. Mi bomo pač vztrajali pri svojih sporočilih in pričakovanjih ter še naprej upali, da bodo nekoč padla na plodna tla. Ko se Slovenci povežemo in zasledujemo isti cilj, smo namreč dokazano zelo težko premagljivi. Skrajni čas je, da ponovno sedemo za isto mizo, damo ideologijo na stran, pozabimo na zamere in gremo naprej v skupne zmage. Tako kot vsaki do zdaj tudi tej vladi ponujamo roko, strast in energijo, da našo domovino skupaj vrnemo na položaj, ki ga je že imela in si ga zasluži. Srčno upam, da bo to sprejeto konstruktivno in od tam naprej bo vse mogoče.