Sreda, 24. 1. 2018, 11.02
6 let, 10 mesecev
Izjemna arheološka odkritja na razstavi Srednjeveška Ljubljana
Nova odkritja premikajo začetke srednjeveške Ljubljane v čas okoli leta 1000.
Kdaj je nastajala srednjeveška Ljubljana in kakšno je bilo življenje na njenih ulicah? Katere so bile prve obrti v mestu? Kdo je vladal mestu treh trgov, ki ga je obzidje združilo v eno srednjeveško mesto, nad katerim se je vzpenjal grič z grajsko utrdbo? Od kod sploh ime Ljubljana? Kateri cerkveni redovi so bili najvplivnejši in kdo vse je vladal mestu? Kako je mogoče, da mestnega obzidja niso načeli niti siloviti turški vpadi? Je bil srednji vek res tako temačen, kot si predstavljamo danes?
Odgovore najdete na razstavi Srednjeveška Ljubljana, ki je v Mestnem muzeju Ljubljana odprta do maja 2018!
Železen meč iz sredine 11. stoletja. Na zgornjem delu rezila je napis INNOMINEDOMINI (INOMI(S)M+). Meču je religiozno konotacijo dajala oblika križa, s posvetitvijo (consecratio ensis) pa je bil skupaj z nosilcem simbolno spremenjen v božje orožje, zavezano obrambi šibkih in Cerkve.
Srednjeveška Ljubljana
Po propadu Emone se je zdesetkano prebivalstvo zateklo na okoliške hribe (refugije), proč od mest in poti. Čeprav tudi v teh nemirnih časih življenje v Ljubljanski kotlini očitno ni popolnoma zamrlo, je naslednja intenzivnejša poselitev tega prostora vezana šele na nastanek srednjeveške naselbine. Ta se je od sredine 11. stoletja razvijala v okviru ljubljanskega zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov, pod gričem, na katerem je v tem času nastajala tudi prva srednjeveška utrdba.
Ljubljana je bila s svojim gradom že v 11. stoletju najpomembnejša naselbina v Ljubljanski kotlini.
V nasprotju z Emono je bilo glavno jedro srednjeveške poselitve, podobno kot pred prihodom Rimljanov, ponovno locirano na naravno dobro zavarovanem predelu med desnim bregom Ljubljanice in Grajskim gričem. Skozi ta del Ljubljane, ki je, če sklepamo po imenu Stari trg, tudi prvi dobil pravico do tedenskega sejma (status trga), je prek spodnjega mostu tekla v tem času najpomembnejša prometna povezava med Koroško in Dolenjsko. Pomembno prometno vlogo je imela v tem času tudi plovna Ljubljanica, s katero je bil zaradi pristanišča na njenem levem bregu tesno povezan drugi mestni predel Ljubljane – Novi trg. Tudi ta je bil po zaslugi ostankov vzhodnega emonskega obrambnega zidu dobro zavarovan brez posebnih utrdbenih objektov. Tretji del Ljubljane – Mestni trg oziroma Mesto – je bil očitno ustanovljen načrtno in premišljeno. Na Grajskem griču je verjetno v tem času zrasla tudi nova srednjeveška trdnjava, ki je z dvema priključkoma mestnega obzidja končala obrambni sistem Mesta. V prvi polovici 13. stoletja je namreč Ljubljana dobila mestne pravice in s tem poleg sejemskih pravic tudi mestno obzidje. Po letu 1335 je Ljubljana s Kranjsko prešla v neposredno upravo Habsburžanov.
Izvor imena Ljubljana
Izvor imena Ljubljana ni pojasnjen. Obstaja več razlag in hipotez. Po eni od razlag ime izhaja iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), po drugi pa naj bi kraj dobil ime po reki, ki so jo Slovani prvotno imenovali Ljubíja. Zanimiva je hipoteza, da ime izhaja iz osebnega imena Ljubovid – ta naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere se je razvila Ljubljana.
Tudi za nemško obliko imena Laibach – tako se je v nemščini imenovala tudi Ljubljanica – obstajajo različna mnenja. Najbolj uveljavljeno je tisto, ki pravi, da izhaja iz besede Labach. V starejši bavarščini naj bi ta beseda označevala močvirnat svet. Ime dobro ustreza barju, skozi katero si je utrla pot reka, ki bi lahko dala ime kraju ob njej.
Obiščite muzej in spoznajte 500-letni razvoj srednjeveške Ljubljane.
Najstarejša omemba Ljubljane v pisnih virih
Srednjeveška Ljubljana – nanaša se na čas med letoma 1112 in 1125 – je bila v zapisih prvič omenjena leta 1161 v Ogleju. Listino (pergament), na kateri so zapisana imena umrlih dobrotnikov, ki so s posestjo ali dohodki obdarovali stolni kapitelj oglejske cerkve, hrani Kapiteljski arhiv v Vidmu. Na seznamu je med dobrotniki omenjen Rudolf, odvetnik oglejske cerkve, ki je oglejskim kanonikom med letoma 1112 in 1125 podaril dvajset kmetij v bližini Ljubljanskega gradu – iuxta castrum Leibach. Rudolf, s to listino prvi dokumentirani lastnik Ljubljanskega gradu, je pripadal visokoplemiški rodbini svobodnih gospodov, ki je izvirala iz Bavarske.
Faksimile listine iz leta 1146, kjer se omenja Wodolricus de Luwigana (Ulrik iz Ljubljane). Ime Ljubljane je zapisano v slovensko-romanski obliki Luwigana.
Krojaška ulica razkrila dobro razvito usnjarsko in čevljarsko delavnico
Na razstavi Srednjeveška Ljubljana posebej izstopajo najdbe s Krojaške ulice.
Ljudje že tisočletja izkoriščamo možnosti predelave živalskih kož. Usnje je tanek material, ki ga zaznamujejo vzdržljivost, odpornost proti mehanskim poškodbam, dobra toplotna izolativnost, odpornost proti vetru in vodi ter prožnost. V srednjem veku so iz usnja izdelovali široko paleto izdelkov – obuvala, rokavice, pasove, vprežno opremo za živali, sedla in jermenje, posode za prenos tekočin, torbe, vojaško opremo in še bi lahko naštevali. Strojarstvo je bilo pomembna gospodarska panoga, ki je izkoriščala lahko dostopnost živalskih kož. Surove kože so bile obdelane z dolgotrajnim procesom strojenja, ki je lahko trajal tudi leto dni. Iz časa srednjega veka so na Krojaški ulici našli telečje, kozje in ovčje usnje, ki so ga obdelali z gašenim apnom in galunom ter strojili z rastlinskimi strojili. Izdelava čevljev je bila obrt specializiranih delavnic, popravila pa so opravljali tudi doma. Glede na oblikovno določljive kose usnja lahko sklepamo, da so na Krojaški ulici izdelovali predvsem čevlje, podobne usnjenim nogavicam, brez trdih podplatov. Izdelovali so jih na preprost način, na podplat so prišili zgornji del čevlja in ga obrnili od znotraj navzven ter s tem skrili šive. Med usnjenimi najdbami prevladujejo odrezki usnja, ki so nastajali ob izdelavi in popravilu čevljev, našli so tudi večje število podplatov, nekoliko manj je zgornjih in drugih delov čevljev. Med maloštevilnimi kosi usnja, ki jih ne moremo pripisati izdelavi čevljev, izstopa kos, sešit z usnjeno vrvico, ki je edini primer šiva z ohranjenim vezivom.
V usnjarskih in čevljarskih veščinah se odrasli in otroci lahko preizkušajo v posebej opremljeni srednjeveški delavnici.
Zgodba o vitezu
Vitezi so bili v srednjem veku večinoma pripadniki nižjega plemstva. Služili so fevdalnemu gospodu ter v zameno za plačilo (lahko tudi zemljo) zanj opravljali vojaško službo in druge naloge. Bili so poklicni vojaki, nepogrešljiv del njihove bojne opreme pa je bil v tistem času primerno dresiran konj.
Gotovo najzanimivejši poudarek z razstave je zgodba o vitezu, ki je bil pokopan na Njegoševi ulici, pri cerkvi sv. Petra. Najdba dveh pozlačenih ostrog v grobu, ki je bil odkrit med arheološkimi izkopavanji leta 2011, opozarja na visok družbeni položaj pokojnika.
Zlat novec iz vitezovega groba, najden na Njegoševi ulici, kovan leta 1559 v Kremnitzu. V 16. stoletju bi z njim lahko kupili konja.
Ob vitezu je bil najden zlat novec, dukat, kovan leta 1559 v Kremnitzu (v eni od kovnic cesarja Ferdinanda I.). Poimenovanje dukat verjetno prihaja iz latinske besede ducatus (vojvodstvo). Novci so bili kovani po vzoru beneških cekinov iz 13. stoletja, ime dukat pa se je kmalu uveljavilo za zlate kovance iz različnih kovnic. Beneški dukat je bil razširjen po vsem svetu in velja za najstabilnejšo valuto vseh časov.
V grobu so bili najdeni tudi ostanki oblačila, v katerem je bil pokojnik položen k zadnjemu počitku. Analize so pokazale, da je bila tkanina izdelana iz svile v rdečkastem in oranžnem odtenku. Fine svilene niti so bile tkane v pleteni vezavi, gostote 45 x 60 niti na kvadratni centimeter. Na poseben način je bila izdelana bordura oblačila: okoli svilene preje (verjetno rumene barve) so ovili pozlačen srebrni trak širine 0,5 centimetra. Antropološka analiza skeleta je pokazala, da je bil pokojnik moškega spola, v času smrti star od 30 do 34 let, visok približno 165 centimetrov.
Patološke spremembe kažejo na napredovano bolezen zob, ki je povzročila njihovo izpadanje. Močno prizadeta je tudi kost, predvsem zgornja čeljustnica, na kateri so opazni sledovi ognojkov in kroničnega vnetja. Omeniti velja tudi patološke spremembe na vretencih in križnici, ki bi jih lahko pripisali mehanskim obremenitvam (ježa na konju). Spremembe, ki so lahko povezane s kroničnim vnetjem, kažejo tudi kosti na nogah. Vnetje v ustni votlini se je s krvjo lahko razširilo na druge dele telesa, kar je bilo morda usodno za našega viteza.
Vitezi iz različnih viteških redov obstajajo tudi v sodobnem svetu. Njihovo prvotno poslanstvo, ki se je oblikovalo v srednjem veku ter je bilo povezano z vojaško službo in zemljiškim gospodom, je z zatonom fevdalizma počasi zamrlo. Vitezi so izgubili bogate zaščitnike, njihovo usodo pa je dokončno zapečatil izum smodnika in z njim začetek uporabe strelnega orožja.
Zgodba o vitezu je ena najzanimivejših na razstavi.
Razstavo Srednjeveška Ljubljana, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled še do 2. maja 2018, spremlja bogat razstavni program za odrasle, družine in šole ter vrtce.
Želim izvedeti več o razstavi in programu.
Vitez Jurij in šuštar Bruno sta glavna protagonista programa za otroke in družine Skok v srednji vek.
