Poročila razkrivajo: Kako "bogate" gredo stranke na volitve

SMC, ki je leta 2014 zmagala na parlamentarnih volitvah z rekordnim številom mandatov, je v zadnjih letih na račun tega dobro napolnila svojo blagajno. Ob koncu lanskega leta je imela na računu kar 744 tisoč evrov denarnih sredstev.

S polno malho se na prihajajoče volitve podajajo tudi v DeSUS, kjer so v lanskem letu poslovali z visokim presežkom prihodkov nad odhodki. Konec lanskega leta pa so imeli na računih več kot 600 tisoč evrov.

Po uradnih podatkih gre slabše dvema strankama, ki spadata med najstarejše na slovenskem političnem parketu. SDS je imela ob koncu leta za nekaj manj kot 300 tisoč evrov dolga in dobrih 200 tisočakov na računu. SD je imela medtem nekaj več kot 50 tisoč evrov na računu in za več kot 400 tisoč evrov dolga, večino do Delavske hranilnice, preostalo pa do neimenovanih drugih pravnih oseb.

V SDS so se sicer prejšnji teden pohvalili, da so z donacijami fizičnih oseb, ki so jih začeli zbirati po fiasku s posojili, zbrali že skoraj 90 tisoč evrov.

Kazen zaradi spornega posojila Dijane Đuđić

V Sloveniji do nedavnega ni bilo politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev zakonodaje, ki ureja njihovo financiranje. Letos pa je računsko sodišče vložilo kar dva obdolžilna predloga, in sicer proti SDS in SD.

Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča Foto: Bojan Puhek V primeru SDS sta bili sporni dve lanski posojili. Prvo je bilo 450 tisoč evrov vredno posojilo, ki ga je SDS decembra lani najela pri bosanski državljanki Dijani Đuđić. Po tem, ko je zgodba izbruhnila v javnosti in je postalo jasno, da so v SDS kršili zakonodajo, so prvi obrok najetega posojila (150 tisoč evrov) po lastnih besedah vrnili. SDS si je 60 tisoč evrov že avgusta izposodila tudi pri podjetju Nova obzorja, katerega 44,2-odstotni solastnik je prav SDS.

Zakon o političnih strankah namreč dovoljeno višino posojila pri fizični osebi omejuje na desetkratnik povprečne mesečne plače. V drugem primeru je bilo sporno, da si je SDS izposodila denar od podjetja, medtem ko zakon dovoljuje financiranje le pri pravnih osebah, ki so banke ali posojilnice.

V primeru SD je bilo nezakonito financiranje stranke Solidarnost. Z njo so sklenili dogovor o skupnem nastopu na volitvah. Vendar ni šlo za skupno listo obeh strank, temveč je SD vložila samostojno kandidaturo. Zato Solidarnost ni bila upravičena do sredstev iz državnega proračuna in jih je morala vrniti.

Nizke donacije in članarine, razen pri SDS in SD

V strankarskih blagajnah se precej pozna tudi to, da podjetja od januarja 2014 ne smejo več financirati političnih strank.

Večina parlamentarnih strank namreč s članarinami in prispevki podpornikov financira zgolj manjši del svojega delovanja. Še v najboljšem položaju sta zaradi največjega števila članov in simpatizerjev SDS in SD, medtem ko v DeSUS prejmejo bornih nekaj tisoč evrov donacij.

Dijana Đuđić Foto: Planet TV

Pri iskanju obvodnih virov financiranja jim ne manjka idej. Nekatere med njimi, tudi novonastale, neposredno ali prek povezanih oseb izdajajo medije, ki pridobivajo oglaševalske prihodke tudi od državnih podjetij. Neuradno je mogoče slišati, da bo računsko sodišče ravno temu področju v prihodnosti namenilo veliko pozornosti, saj naj bi se prek tega v Slovenijo prek obvodov prelivala velika finančna sredstva, tudi iz tujine.

Spomnimo, da je bilo pred volitvami 2008 s stranko SDS povezano izdajanje najmanj dveh brezplačnih medijev, njihovo financiranje pa je preiskovala tudi parlamentarna preiskovalna komisija.

SMC za Majo Makovec Brenčič več kot 100 tisočakov

Nekatere stranke so morale ugrizniti v kislo jabolko s financiranjem svojih kandidatov na lanskih predsedniških volitvah.

Med njimi izstopa stranka SMC, ki je za kampanjo svoje kandidatke Maje Makovec Brenčič, sicer ministrice za izobraževanje, znanost in šport, porabila več kot 100 tisoč evrov. To se ji ni obrestovalo, saj je njihova kandidatka osvojila dobrih 13 tisoč glasov. Vsak glas jih je torej stal skoraj osem evrov.

Maja Makovec Brenčič Foto: Ana Kovač Pomemben del stroškov kampanje, kar okoli 24 tisoč evrov, je pomenilo plačilo storitev agencije Arih. Ta je domala ves mandat svetovala predsedniku vlade Miru Cerarju. V SMC so prek agencije Arih plačevali tudi storitve izraelskega strokovnjaka za trženje Asafa Eisina, kar so nam potrdili marca lani. Stranka stroškov, ki jih je porabila za svetovanje, posebej ne razkriva, v lanskem letu je imela sicer za skupno 963 tisoč evrov stroškov storitev.

Predsedniška kampanja se je zagotovo zelo splačala Marjanu Šarcu, zanjo je porabil nekaj več kot 50 tisoč evrov. Zaradi dobrega rezultata bo večino tega dobil povrnjenega, hkrati pa si je med kampanjo zgradil prepoznavnost za letošnje parlamentarne volitve. Trenutno ga namreč vse ankete uvrščajo na mesto zmagovalca.

Druge stranke so za svoje kandidate, ki so dobili več glasov, porabile bistveno manj denarja, in sicer največ 50 tisoč evrov. Vendarle so ti stroški neprimerno nižji kot pred desetletjem, ko so za predsedniške kampanje porabili tudi po pol milijona evrov, na primer leta 2007, ko sta se spopadla Danilo Türk in Lojze Peterle.