Sobota, 1. 7. 2023, 11.00
1 leto, 4 mesece
Poglejte, kako bi dokončali Plečnikovo mojstrovino #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,49
Prenova Baragovega semenišča naj bi stala skoraj 50 milijonov evrov.
Ocenjevalna komisija je za najboljšo rešitev za prenovo poslopja Baragovega semenišča izbrala delo skupine arhitektov Mateja Vozliča, Denisa Hitreca, Tadeja Urha, Anje Rudof in Zale Babič. Avtorica najboljše krajinske zasnove je Urška Kristina Škerl.
Javno naročilo za arhitekturni natečaj, ki ga je ljubljanska občina pripravila v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS), je bilo objavljeno v začetku decembra lani, rok za oddajo ponudb se je iztekel 18. maja. Na natečaj je prispelo devet rešitev.
Kot je v poročilu zapisala ocenjevalna komisija, ki ji je predsedoval arhitekt in nekdanji ljubljanski podžupan Janez Koželj, zmagovalni predlog odlikuje jasna zasnova dopolnitve Baragovega semenišča. "Prizidana stavba se v gabaritu nasloni na prvotno Plečnikovo zasnovo, vendar v povsem novi, sodobni govorici. Podolgovat stavbni volumen, ki naglaša vhod v Mladinsko gledališče z novega vzhodnega trga, pa ne preglasi nedokončanega obroča Plečnikovega semenišča, ampak mu da večjo veljavo," so navedli.
Kavarna v medetaži in ozeljenjen atrij
Zmagovalna rešitev nadaljuje krožno zasnovo semenišča do treh četrtin, kar po mnenju komisije ustvarja vtis neskončnosti obodnega obroča. Ob oboku je prislonjeno podolgovato severno krilo pročelja gledališča v obliki vitkega kvadra, ki se v razmerjih celotne vzhodne fasade podreja krožnemu volumnu semenišča.
Arhitekturna rešitev predvideva tudi kavarno v medetaži ter ozelenjen atrij in garažo, prek katere bo mogoče neposredno dostopati do različnih delov stavbe. Vsi deli programa so dosegljivi skozi krožno zasnovo starega in novega Baragovega semenišča. Pionirski dom bo pridobil nove prostore v dveh etažah, kjer se posamezni prostori povežejo med seboj za potrebe večjih učilnic ali vadbenih sob. Pred vhodom v gledališče pa je med drugim predviden nov trg. Parkovna ureditev, ki obkroža Baragovo semenišče, naj bi se prek podaljška Valjhunove ulice razširila do Navja.
Naložba naj bi znašala skoraj 50 milijonov evrov
Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom bosta z izborom najboljše arhitekturne, urbanistične in krajinsko-arhitekturne zasnove tako dobila dodatne prostore. Za to območje se sicer pripravlja tudi občinski podrobni prostorski načrt, ki vključuje Gospodarsko razstavišče in zemljišče ob Linhartovi, namenjeno hotelski in mešani, pretežno stanovanjski dejavnosti.
"Investicija bo za to območje pomenila možnost vzpostavitve živahnega mladinskega kulturnega središča, odprtega in dostopnega vsem," po navedbah Dela izhaja iz poročila o namenu investicije v tem delu Ljubljane. Ocena investicije po mnenju arhitektov sicer znaša 48,6 milijona evrov (brez DDV).
Baragovo semenišče je ime dobilo po misijonarju Frideriku Baragi, ki je deloval v Ameriki med Indijanci. V nadnacionalnem smislu predstavlja Baragovo semenišče pomemben simbol, ki povezuje Slovence in slovenske izseljence v ZDA, ki so sodelovali tudi s sofinanciranjem. Stavbo so začeli graditi leta 1938. Plečnikova zamisel semeniške zgradbe je po svoji obliki izjemna, saj je arhitekt poskušal na svoj izviren način v njej združiti rimska motiva Koloseja in Angelskega gradu.
V obodu obsežne valjaste stavbe je v štirih nadstropjih načrtoval sobe za semeniščnike, v prečnem, orientiranem povezovalnem traktu pa prostore za skupno rabo, kot so predavalnice, kinodvorana in kapela.
Obliko semenišča so najverjetneje pogojevali načrtovana avenija na severu, ki bi se zalomila točno na lokaciji semenišča, ter obstoj zgodovinsko, arhitekturno in na splošno kulturno pomembnih grajenih struktur, to je kasneje porušene cerkve sv. Krištofa s prizidkom na zahodnem robu in arkad na vzhodnem robu nekdanjega mestnega pokopališča.
Bogoslovci naj bi se v kolobarni del stavbe vselili v začetku študijskega leta 1941/42, vendar je vselitev onemogočila vojna. Med vojno je bila kljub nedokončanosti stavba v uporabi. Prepuščena je bila Zavodu sv. Stanislava, postala je domovanje brezdomnih družin ter dijakov in profesorjev, ki so jih Nemci pregnali iz Šentvida pri Ljubljani, okoli 60 sob pa je bilo brezplačno oddanih v najem železničarjem in njihovim družinam. Do začetka vojne leta 1941 je bil zgrajen le valjasti del stavbe do dveh tretjin. Realiziran je bil samo del krožnega tlorisa, medtem ko trakt ob Linhartovi cesti nikoli ni bil realiziran, je mogoče prebrati v obsežnem zgodovinskem pregledu, vključenem v natečajno nalogo.
