Padalec z Jahorine: Uspelo mi je še pomigati s prsti

Tri mesece pozneje se 28-letni medicinski tehnik iz Malečnika pri Mariboru ne želi ozirati nazaj. V hipotetičnih vprašanjih 'Kaj bi bilo, če bi bilo' ne vidi nobenega smisla. "Vse moči je treba usmeriti v prihodnost. Brez pomena se je ozirati nazaj," pravi.

S Simonom smo se pogovarjali v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, kjer se med šesttedenskim zdravljenjem znova postavlja na noge. Z nožnima protezama želi od tam odkorakati čim bolj samostojno. "Če bi bilo po moje, bi domov odšel s pomočjo palice."

Dvajsetega januarja ste po treh mesecih znova stopili na noge. Resda s pomočjo nožnih protez, pa vseeno. Kaj si obetate od rehabilitacije v rehabilitacijskem centru Soča?

Če bi bilo po moje, bi domov odšel s pomočjo palice, ne z berglama. Terapevti pravijo, da mogoče je, ne obljubljajo pa, da se bo to tudi zgodilo. Trenutno je rehabilitacija moja prioritetna naloga. Da čim več potegnem iz te Soče in čim bolj samostojno odkorakam od tu.

Kaj vam omogočajo osnovne proteze?

Dovoljujejo mi neke osnovne dejavnosti, zatika pa se zunaj na terenu, predvsem na nesimetričnem. Tudi sama hoja z njimi je precej nesimetrična. Elektronske proteze so povsem druga pesem. Elektronika meri hitrost hoje in glede na to spušča oziroma zapira koleno. Kakor hitro se premika ena noga, ji sledi tudi druga. Ne hodi pa sama, kot to mislijo nekateri.

Govorite o tipu elektronske proteze, za katero vaši prijatelji in sorodniki organizirajo tudi zbiranje odpadnih zamaškov?

Da, to je ta "ta fensi". Ena proteza stane okrog 36.000 evrov, obstaja pa še bolj izpopolnjena različica za 60 tisočakov.

Ste računali, koliko zamaškov bo treba zbrati?

Raje ne računajmo preveč (smeh).

Tistega usodnega 30. oktobra lani ste z jadralnim padalom pristali na pobočju planote Jahorine. Ali so domačini vedeli za minsko polje na planini? Menda ni bilo nobenih opozorilnih tabel …

Niso, niti tamkajšnji padalci, s katerimi smo govorili dan prej. Tudi oni so tam leteli, vendar s to razliko, da so leteli v dolino, mi pa smo zaradi neugodne termike pristali na bregu. Nespametno se nam je zdelo, da letimo v dolino in nato porabimo uro za vožnjo nazaj. Pač se ni izšlo …

Ko ste stopili na odskočno mino in se je zgodila vsa ta tragedija, ste nadvse trezno odreagirali.

Kolikor se je dalo. Nobene panike ni bilo. Bolj je bila prisotna jeza. Na začetku sem bil vsekakor tudi šokiran, saj česa takega ne bi nikoli pričakoval. Predvidel bi vse scenarije, le tega ne. Da, moral sem odreagirati. To je bila edina možnost. Verjamem, da se, če si ne bi napravil Esmarchove preveze in se obrnil v avtotransfuzijski položaj, ne bi izšlo. Že zdaj je šlo skozi prste. Če bi reševalci prišli pol ure pozneje, me ne bi pobrali več živega. Noge so se mi z mišicami držale le še pri gležnjih. Imel sem hude krvavitve, na helikopter smo čakali tri ure … Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi čudno, kako mi je to sploh uspelo.

Mi, laiki, ne bi tako odreagirali …

Ker izhajam iz zdravstvenega "foha", so mi to vseskozi vcepljali v glavo. Če bi me prebudili sredi noči, bi vedel, kaj moram storiti. Pa saj to niti ni neko posebno znanje. Ima ga že vsak, ki je delal tečaj iz prve pomoči, ko je opravljal vozniški izpit. Nisem pa izvedel nekega hudega zdravniškega manevra, nisem si amputiral noge ali kaj podobnega.

Kako oddaljeni so bili med nesrečo vaši bratranci in prijatelj?

Da, prvi je bil nekje od 30 do 40 metrov višje od mene.

Verjetno so od šoka obstali na mestu.

Saj je prav, da so. Lahko bi bilo še več žrtev. Imel sem srečo, da me je rešil nahrbtnik, ostali mogoče ne bi imeli več te sreče. Hvala bogu, da so bili tako pametni. Do mene jim zagotovo ne bi uspelo priti. Že samo deminerji so potrebovali celo uro, da so očistili teren in prišli do mene. V predelu pol metra širine in 100 metrov dolžine so odstranili nekje od osem do deset min. Res je bilo pravo minsko polje. Za sabo so vlekli trak, s katerim so označili očiščeno pot in me po tej tudi odnesli.

Ampak, kaj ni na Jahorini smučišče?

Smučišče je na drugi strani.

In kaj se zgodi, če se gredo smučarji turno smuko?

Tega ne bi nikomur priporočal. Čeprav je verjetno lažje, ker sneg mine prekrije in ni direktnega pritiska nanje in vsaj malo zaščiti vse skupaj.

Zakaj ste morali na helikopterski prevoz čakati tri ure?

Srbski helikopter ni smel vzleteti. Srbi imajo za reševanje vojaški helikopter, ta pa brez dodatne birokracije ne sme leteti v Bosno. To pa menda traja nekaj dni. Prek veleposlaništva so potem uredili reševanje. Prišla sta dva Avstrijca in dvignila ostale fante, mene ne. Helikopter se mi je dvakrat približal in obakrat odletel brez mene. Odločili so se za reševanje na zemlji. Če zdaj pogledam nazaj … verjetno so se bali, da bi ob spustu nosila lahko sprožilo mino, kar bi pomenilo novo nevarnost zame in reševalca, morda celo za helikopter. Imeli so 25-metrsko vrv za reševanje, za reševanje z minskih polj bi morala biti dolga vsaj 50 metrov. Čudno je bilo na trenutke. Dolgo sem čakal.

Ste bili medtem pri zavesti?

Da. Zavest sem izgubil šele, ko so me s kraja poškodbe prinesli do rešilnega avtomobila. Takrat sem padel v hemoragični šok, čutil sem mrzlico, videl bele pikice, še pol ure, pa ne bi zdržal. Dali so mi adrenalin, me z rešilnim avtomobilom pripeljali do helikopterja in nato s helikopterjem do kliničnega centra v Koševem. Tam sem prišel nazaj k zavesti. V živo se spomnim, da mi je zdravnik rekel, naj pomigam s prsti, in mi je to celo uspelo. Mogoče le za slab centimeter, pa vseeno. Zato sem do zadnjega verjel, da mi bo noge uspelo obdržati. Da bo šlo skozi šivankino uho. Pa ni šlo.

Kako ste sprejeli novico o amputaciji nog?

Čez tri dni sem se zbudil iz umetne kome in ob 3. uri zjutraj gnjavil sestro, naj mi pove, kaj je z mano. Ko je odgovorila, da mi mora to povedati zdravnik, sem vedel, da to ne pomeni nič dobrega. A noge sem še vedno čutil. To je tisti fantomski občutek, ki pa nič ne pomeni. Sestra mi je po treh urah odkrila rjuho. Tisti pogled ni bil lep. Če zdaj potegnem črto, je bil ta pogled hujši od vsega skupaj. To, da me je mina razstrelila, da sem tri ure čakal na helikopter, vsa ta bolečina … nič se ne more primerjati s tem pogledom. Ko vidiš, da si brez nog. Ampak "jebi ga". Kaj naj zdaj? Vse moči je treba usmeriti v prihodnost. Brez pomena se je ozirati nazaj.

Se ne sprašujete, kaj bi bilo, če bi bilo?

Nikoli. Že na začetku sem se vprašal: Ali bo to kaj spremenilo? Ne bo. Izgubljat energijo za to, ponavljati vprašanja, na katera ni odgovora, nima smisla. Vso energijo potrebujem za trening.

Imate v Soči tudi psihološko pomoč?

Imam, psihologinjo, a pomoči za zdaj ne potrebujem.

Vaš urnik v Soči je natrpan vsaj do 15. ure, ob torkih do večera. Kdaj najdete čas zase?

Pestro je, a se najde čas. Včeraj (pogovor je potekal v četrtek) sem bil še ob 6. uri zvečer pri protetiku, kjer testiram kolena. Se pa najde tudi čas za knjigo in računalnik.

V Soči boste šest tednov na rehabilitaciji. Kakšni so vaši kratkoročni načrti?

Najprej si želim končati zdravljenje v Soči, potem pa se čim hitreje vrniti v službo in nadaljevati življenje. Rad bi, da bi bilo podobno tistemu, ki sem ga imel pred nesrečo.

Menda preurejate hišo, ki vam bo omogočila lažje gibanje?

To ureja moja deklica. Ona ima za to največ zaslug. Vsa čast ji! Res se trudi. Vse oči so uperjene vame, vem pa, da je tudi njej zagotovo silno težko. Če se postavim v njeno vlogo, je verjetno mučno zanjo.

Sta že dolgo skupaj?

Da, celo večnost, poznava se še iz srednje šole. Oba sva zaposlena na psihiatriji na mariborskem kliničnem centru.

Če se vrneva k padalstvu, še eni vaši ljubezni. Kako je z nezgodnim zavarovanjem pri adrenalinskih športih, kar jadralno padalstvo zagotovo je?

Za ekstremne športe res obstaja posebno zavarovanje, vendar je dejstvo, da se mi nesreča ni zgodila pri športu. Pristal sem varno! Drugo bi bilo, če bi se poškodoval pri pristanku. To, kar se mi je zgodilo, bi se mi lahko zgodilo tudi na sprehodu. Padalo sem imel že na hrbtu in sem korakal po bregu navzgor … to se ne bi smelo imeti za poškodba pri ekstremnem športu. Za zdaj pri zdravljenju zaradi tega še nisem imel težav.

Kako ste sprejeli negativne kritike, ki jih tudi ob vaši nesreči ni manjkalo?

Eh, s tem se nisem kaj dosti ukvarjal. Niso se me dotaknile. Vsi vemo, da negativne kritike so in vedno bodo. So plod ljudi, ki so ozki v razmišljanju, ki nimajo neke prave širine. Takrat so nekateri pisali, kaj smo se bebci tam vozili, kaj smo razmišljali. Eden je celo napisal, da smo "adrenalin džankiji". Ta človek si je to razlagal tako, kot da smo vedeli, da je tam minsko polje, in smo tam leteli nalašč. Takšne komentarje povzroča nevednost, ravno zato se ne smeš ozirati nanje. Nihče nikoli ne omenja, koliko nam pomeni jadranje, da živimo za to, da ves prosti čas namenjamo temu.

Že dolgo jadrate?

V padalstvu sem skupaj osem let. Začel sem s športnimi skoki iz letala, postopoma sem prešel na jadralno padalstvo.

Kaj je pri tem najlepše?

Razgled in popolnoma druga dimenzija. Svoboden si kot ptica.