"Osamosvojitev Slovenije je bila nekakšna revolucija"

V Sloveniji danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Na ta dan se spominjamo 26. decembra 1990, ko so uradno razglasili izid plebiscita, na katerem se je tri dni prej – 23. decembra 1990 ‒ 93,2 odstotka udeleženih volivcev oziroma 88,5 odstotka vseh volivcev odločilo za samostojno Slovenijo.

Samostojna Slovenija – evolucija ali revolucija? Je bila osamosvojitev Slovenije v letih 1990 in 1991 logičen ter pričakovan konec slovenske težnje po osamosvojitvi, ki se kaže v slovenski zgodovini, ali je bila nekakšen prelom, skoraj revolucionarni dogodek?

Zgodovinar Granda pravi, da je bila osamosvojitev bolj revolucija, čeprav je šlo pri osamosvajanju tudi za nekakšno evolucijsko pot, saj je vse šlo v to smer. Kot poudarja, sta bila prva pomembna mejnika v slovenski zgodovini zvestoba slovenskemu jeziku in ohranjanje skupnega imena Slovenci.

Zedinjena Slovenija in tabori V 19. stoletju je Granda izpostavil prvo omembo Slovenije v slovenskem jeziku leta 1810 oziroma 1811. Sledilo je leto 1848, leto pomladi narodov, ko je nastal program Zedinjene Slovenije. Pomemben mejnik je tudi taborsko gibanje – slovensko politično gibanje med letoma 1868 in 1871.

"Seveda je bilo v 19. stoletju še kup majhnih dogodkov, ki so pomembni za slovenski narod, na primer ustanovitev Slovenske matice leta 1864, ustanavljanje slovenskih strank … Toda ključni dejavniki so tisti, ki sem jih najprej omenil," poudarja Granda.

Uradno ime Slovenija, univerza, akademija … V 20. stoletju so mejniki leto 1918, ko po propadu Habsburške monarhije pojem Slovenija prvič postane uradno ime, leto 1919, ko je v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza, in leto 1938, ko je začela delovati akademija znanosti in umetnosti.

Pred drugo svetovno vojno je pomembno tudi delovanje duhovnika in etnologa Lamberta Ehrlicha, ki je prvi zahteval samostojno in mednarodno priznano slovensko državo, poudarja Granda.

Zamisel o samostojni Sloveniji med Slovenci v tujini Zamisel o slovenski državi je bila po drugi svetovni vojni bolj kot v Sloveniji, kjer se ni smelo javno govoriti o slovenski državi, živa zlasti med slovensko ekonomsko emigracijo v Nemčiji in na Švedskem.

Glede politične emigracije v Argentini je Granda pojasnil, da je tam večina dolgo časa zagovarjala jugoslovansko stališče. Hoteli so zrušiti komunizem, niso pa bili proti Jugoslaviji. Je pa med politično emigracijo obstajala majhna struja, ki je zagovarjala samostojno Slovenijo. Odnos komunistov do slovenske samostojnosti Glede odnosa slovenskih komunistov, ki so vladali Sloveniji od leta 1945, Granda pravi, da so posamezni komunisti med drugo svetovno vojno govorili o samostojnosti. O tem, da slovenski fantje ne bodo več hodili na jug k vojakom, in podobnem.

Toda govorjenje o samostojnosti se je moralo že zgodaj končati. Po vojni so bili vsi komunisti, brez izjeme, za Jugoslavijo. Tudi dolgoletni vodja slovenske partije France Popit, ki je veljal za najbolj slovenskega med slovenskimi komunisti, ni nikoli premišljeval o odhodu Slovenije iz Jugoslavije, poudarja zgodovinar.

Demos in osamosvojitev Kakšna je po mnenju Grande vloga Demosa pri osamosvajanju? "Brez Demosa ne bi bilo osamosvojitve. Ko smo imeli leta 2001, ob deseti obletnici samostojnosti, zgodovinarji simpozij v Brežicah, je to rekel celo Božo Repe. Mislim, da je bilo to splošno sprejeto," se spominja Granda.