Sobota, 22. 8. 2020, 16.01
4 leta, 4 mesece
Napovedi, da ga bo zrušila, so zloglasnemu diktatorju pognale strah v kosti #intervju
"Predvolilne ocene, da bo Svetlana Tihanovska prejela okoli 60 odstotkov glasov, so Aleksandru Lukašenku zagotovo pognale strah v kosti, zato so tisti, ki so imeli 'volitve v rokah', ustvarili lažen rezultat in Tihanovski pripisali sramotnih 10 odstotkov in jo s tem tudi izgnali iz države. Danes lahko vidimo, da so te volitve daleč od demokratičnih načel, saj se je zapiralo in zatiralo opozicijo," nam je v intervjuju povedal vodja poslanske skupine NSi in nekdanji predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat.
Po predsedniških volitvah 9. avgusta, kjer je kar z 80 odstotki glasovi že šestič zapored zmagal Aleksander Lukašenko, ki ga številni označujejo za "zadnjega evropskega diktatorja", so v Belorusiji izbruhnili množični protesti. Te zaznamujeta agresija in policijsko nasilje. Kakšno je vaše mnenje o volitvah v Belorusiji?
Z mnenji nekaterih, ki Lukašenka označujejo kot "zadnjega evropskega diktatorja", se strinjam. Če pogledamo indeks demokratičnosti v Belorusiji, je ta najnižji v Evropi. Na lestvici svobode tiska, ki jo sestavlja organizacija Novinarji brez meja, je Belorusija lani pristala na 153. mestu od ocenjenih 180 držav. Vse to so kazalniki, ki nakazujejo, da Belorusija ni demokratična država. Že samo dejstvo, da je Aleksander Lukašenko že več kot četrt stoletja na oblasti, pove veliko o "demokraciji" v Belorusiji.
Menite, da bi moral Lukašenko odstopiti?
Prvi korak k demokratizaciji države so ponovljene predsedniške volitve. Moje mnenje je, da bi morale te nujno spremljati mednarodne organizacije. Po uradnih rezultatih je Lukašenko namreč prejel kar 80 odstotkov glasov, protikandidatka Svetlana Tihanovska pa zgolj 10 odstotkov, potem ko je pričakovala okoli 60 odstotkov glasov.
Predvolilne ocene so Lukašenku zagotovo pognale strah v kosti, zato so tisti, ki so imeli "volitve v rokah", ustvarili lažen rezultat in Tihanovski pripisali sramotnih 10 odstotkov in jo s tem tudi izgnali iz države. Danes lahko vidimo, da so te volitve potekale daleč od demokratičnih načel, saj se je zapiralo in zatiralo opozicijo.
Vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat
Evropska unija je sporočila, da izida volitev ne priznava. Lukašenko pa je na drugi strani mednarodni skupnosti zabičal, naj se ne vmešava v notranjo politiko države. Kot je še dejal, novih predsedniških volitev ne bo, razen če ga ubijejo.
To, da je Evropska unija v skladu z demokratičnimi vrednotami volitve označila za neveljavne, je hvalevredno in temu se pridružujeta tudi Slovenija in stranka NSi. V preteklih dneh je bila na Evropskem vrhu razširjena razprava na to temo in mi soglašamo z napovedanimi sankcijami Evropske unije zoper posameznike, ki so priredili lažen rezultat volitev. Poudarjam, te sankcije nikakor ne smejo prizadeti beloruskega gospodarstva, še manj pa državljanov.
Ampak to, da volitve najverjetneje ne bodo potekale v skladu z demokratskimi načeli, so nakazovali že rezultati prejšnjih volitev. Spomnimo, da so v preteklosti mednarodni opazovalci volitve v Belorusiji kritizirali kot nedemokratične. Na tokratnih volitvah pa opazovalcev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) sploh ni bilo. Se vam ne zdi, da je bil odziv mednarodne skupnosti – tukaj predvsem govorimo o Evropski uniji – prepozen? Zakaj mednarodna skupnost ni ukrepala pred volitvami?
Se strinjam. V zgodovini Evrope poznamo kar nekaj primerov, ko se je mednarodna skupnost odzvala prepozno. Kar je bilo tudi usodno za kakšen narod in državo. Žalostno je, da sta se Evropska unija in mednarodna skupnost na sploh doslej bolj mlačno odzivali na predsedniške volitve v Belorusiji.
Morda nihče ni pričakoval takšnih brutalnih napadov na opozicijo in narod. To, kar vidimo, je res vredno obžalovanja in obsojanja. Imamo smrtne žrtve. Na ulicah je vojska, ki pod taktirko Lukašenka poskuša ''narediti red''.
Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je na funkciji že 26 let. Devetega avgusta je po vnovični zmagi nastopil svoj šesti mandat.
Voditelj Aleksander Lukašenko je vojski danes naročil, da mora "z najstrožjimi ukrepi" zatreti vse poskuse strmoglavljenja njegove vlade in ogrožanja ozemeljske celovitosti Belorusije. Lukašenko je sicer danes obiskal vojaško oporišče v mestu Grodna, nedaleč od meje s članicama EU Poljsko in Litvo. V svojem tamkajšnjem govoru dejal, da tuje države razpihujejo notranjepolitično situacijo v Belorusiji in skušajo zanetiti "barvno revolucijo". Beloruska vojska se mora odzvati z najstrožjimi ukrepi, da zaščiti ozemeljsko celovitost države, je poudaril. Kot je še dodal, je treba v prvi vrsti zaščititi "zahodni dragulj v kroni Belorusije s središčem v Grodni." (STA)
Bi rekli, da so protesti že dosegli vrelišče ali se bodo še stopnjevali?
Po informacijah, ki jih imam, pritiskov na Lukašenka ne bo konec. Preprosto se bo morala zgoditi prelomna točka z vzpostavitvijo demokracije, saj te dni Belorusija doživlja vrhunec nasprotovanj Lukašenkovemu režimu. In ravno zato mislim, da se bo na tem področju moralo nekaj zgoditi.
Predvsem se mi zdi pomembno, da Evropska unija in njena dva najmočnejša politika na čelu – nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron, ki sta v skrbi za belorusko ljudstvo že pozvala ruskega predsednika Vladimirja Putina kot edinega zaveznika Lukašenka, pomagajo vzpostaviti dialog.
Ta seveda ne bo mogoč brez Lukašenka, ki za zdaj še drži vso moč v svojih rokah, saj ima pod seboj podrejeno policijo in vojsko, ki sta dobili navodilo oziroma nalogo zatreti proteste v Minsku. Stališče Evrope in Slovenije je enako: smo na strani ljudstva. Demos (ljudstvo, op. p.) je tisti, ki mora imeti oblast. In volitve so eden od ključnih inštrumentov demokracije, kjer si državljani sami izberejo svoje voditelje.
Vse od 9. avgusta se v Belorusiji nadaljujejo protivladni protesti. Ti so najbolj množični v prestolnici Minsk.
Dotaknimo se tudi do pred kratkim na političnem parketu povsem neznane 37-letne Svetlane Tihanovske, ki je bila edina vidna Lukašenkova protikandidatka. Iz aktivistke za pravice moža, tega je Lukašenkov režim obsodil na zaporno kazen, je postala simbol ljudske vstaje v Belorusiji. Kaj mislite, kakšna je njena vloga v "beloruski revoluciji," ki je sprožila največje proteste v zgodovini te države?
Vse do volilne kampanje vsaj na evropskem političnem parketu ni bila znana. Ni prepozavna političarka, pravzaprav to nikoli ni bila. Jaz jo vidim, še posebej kot žensko, kot simbol beloruskega ljudstva, ki si želi demokratizacije v svoji državi, politične pomladi.
Predvsem Lukašenkovi podporniki ji očitajo populizem, nekonsistentnost pri načelih in protislovnost pri izjavah. Dejala je, da v resnici ne želi biti predsednica, da si zgolj prizadeva za zamenjavo vlade, razpis novih volitev in predajo vlade novemu zmagovalcu.
Zaradi neizkušenosti je povsem normalno, da so bile včasih njene izjave kontradiktorne. Mene osebno to ne moti. Morda je mislila s tem na spremembo ustave. Po beloruski ustavi je Lukašenko vsemogočen.
To je namreč oblikoval tako, da ima absolutno moč, kljub temu da imajo celo dvodomni parlament, kar se za nekoga, ki opazuje od daleč, sliši kot parlamentarna demokracija, vendar je vse prej kot to. On pravzaprav lahko naredi, kar hoče, ker uživa popolno moč.
Vseeno menim, da je mogoče Tihanovski pripisati to, da je s svojo vztrajnostjo nekako spodbudila "politično pomlad" v državi, kar pa se seveda ne zgodi čez noč. Vendar je dosegla to, da je Lukašenko v očeh lastnega naroda in narodov vsega demokratičnega sveta izgubil vso svojo legitimnost.
Svetlana Tihanovska je bila do nedavnega povsem neznana.
Kdaj bi se lahko v Belorusiji po vašem začela politična pomlad?
Kdaj bo ta pomlad nastala, ali letos jeseni ali pozimi, je za zdaj preuranjeno govoriti. Seveda si želimo in bomo, kolikor je v naši moči, prek institucij Evropske unije pomagali, da si bo belorusko ljudstvo čim prej priborilo demokratično oblast. Ob tem podpiram tudi odločitev Evropske unije, da bi dobrih 50 milijonov evrov usmerila v nevladne organizacije za pomoč protestnikom.
Preteklo nedeljo se jih je po navedbah sicer redkih neodvisnih beloruskih medijev na ulici glavnega mesta po oceni zbralo 220 tisoč. Lukašenkove zmage na parlamentarnih volitvah so tudi v preteklosti spremljali protesti, vendar nikoli v tolikšnem številu, kmalu po njegovi zmagi pa so tudi pojenjali. Zakaj oziroma v čem so ti protesti drugačni?
Premalo sicer poznam dušo Belorusov, ampak prav Tihanovska je kot nekakšen simbol oziroma zastopnica beloruskega ljudstva s svojo zgodbo, ko so ji najprej zaprli moža, nato se je morala po porazu na volitvah zaradi lastne varnosti zateči v tujino, dala zagon, da se je ljudstvo dvignilo in se pognalo na ulice.
Kolikor sem zasledil po naših in tujih medijih, se je v tujino zatekla, ker naj bi ji stregli po življenju. Ali so v ozadju njenega odhoda v Litvo kakšni drugi razlogi, ne vem.
Mednarodna skupnost je volitve označila za nepoštene in nesvobodne.
Pa se ozrimo v prihodnost. V primeru, da Lukašenko res izgubi oblast, se bosta v Belorusiji začela tako notranji boj za oblast kot tudi boj zunanjih političnih sil.
Pojavlja se bojazen, da bi morda Vladimir Putin tudi v Belorusiji uveljavljal svojo moč, podobno kot smo to lahko pred leti videli v Ukrajini. Seveda ima Belorusija težavo, saj nima razvite prave močne opozicije.
In ravno zato je opozicija, kolikor je pač prisotna, ustanovila svoj koordinacijski svet, v katerem so zastopani predstavniki različnih delov civilne družbe zato, da bi omogočili čim bolj miren prenos oblasti. Je pa res, da ni veliko znanega o ljudeh, ki sedijo v tem svetu, v glavnem gre za anonimne posameznike.
V koordinacijskem svetu je vsekakor najbolj znana predstavnica Nobelova nagrajenka za književnost Svetlana Aleksijevič. Nase bi lahko vezala podporo tako beloruskih državljanov kot tudi mednarodne javnosti. Seveda brez sodelovanja s sedanjim režimom sprememba ne bo mogoča, zato si koordinacijski svet prizadeva za dialog, ne za nezakoniti prevzem oblasti, kot to trdi Lukašenko, ampak za demokratični in zakoniti način.
Lukašenko je zahodnim voditeljem dejal, naj se namesto s političnim položajem v Belorusiji raje ukvarjajo z lastnimi težavami.
Dejstvo je, da tranzicija oblasti zahteva svoj davek s poslabšanjem gospodarskega stanja v državi.
Vsi ti politični "tektonski" premiki bodo vsekakor vplivali na standard ljudi, trpelo bo tudi gospodarstvo. Vedno je tako. Ne nazadnje smo to doživeli v Sloveniji pred 30 leti, ko smo skoraj čez noč ostali brez jugoslovanskega trga. Zato smo Evropsko unijo pozvali, naj vendarle pomaga beloruskemu gospodarstvu, da to ne ugasne ali se ne ohladi, da bodo imeli prebivalci delo in zagotovljeno eksistenco.
Bi lahko Belorusija kljub padcu Lukašenka ostala proruska država in še naprej zaveznica Rusije ali pa se bo po vašem mnenju ozrla proti Evropski uniji?
Menim, da je prihodnost Belorusije v proevropski tranziciji. Belorusija je evropska država, je del evropske celine. Čeprav težko ocenjujem, kakšno je proevropsko ozračje v Belorusiji, menim, da je položaj podoben kot v Ukrajini, kjer je bilo v nekem trenutku v prestolnici na podobnih protestih več zastav Evropske unije kot zastav Ukrajine.
Menim, da bi bilo Belorusiji mnogo lažje, če bi prevzela vrednote Evropske unije, saj lahko v tem primeru pričakuje tudi znatno pomoč pri vzpostavitvi temeljev demokratičnega sistema in materialno. Tega se zaveda tudi Tihanovska, zato Evropsko unijo tudi prosi za pomoč. Ve namreč, da bi se brez mednarodne skupnosti zelo težko zgodile potrebne spremembe. Te dni sta se močno izpostavila tudi Merklova in Macron in v teh prizadevanjih jim sledijo tudi druge države članice. Evropska unija je v tem enotna.
BDP (nominalni) na prebivalca po podatkih Svetovne banke v letu 2019:
SLOVENIJA: 21.863 evrov
BELORUSIJA: 5.660 evrov
Povprečna neto plača:
SLOVENIJA: 1.175,47 evra na mesec
BELORUSIJA: 306 evrov na mesec
Stopnja brezposelnosti:
SLOVENIJA: 9,2 % (junij 2020)
BELORUSIJA: 0,2 % (julij 2020)
Indeks demokracije:
SLOVENIJA: demokracija, 36. mesto od 167 držav
BELORUSIJA: avtoritativni režim, 150. mesto od 167 držav
Indeks svobode medijev:
SLOVENIJA: 32. mesto od 180 držav
BELORUSIJA: 153. mesto od 180 držav
Preberite še:
32