Na Razkrižju se ne morejo sprijazniti z arbitražo

Kot je povedal župan Razkrižja Stanko Ivanušič, bo na današnjem srečanju s predsednikom vlade Mirom Cerarjem zahteval, da se prizadetim ljudem zaradi vseh anomalij iz preteklosti zagotovi vsaj dvoje. Da se tistim, ki ne bi želeli živeti tako oziroma na hrvaški strani, omogoči, da dobijo na slovenskem ozemlju zemljo, kjer si bodo lahko postavili novi dom, ki jim ga mora zgraditi država, ter da se jim zagotovijo vse pravice, ki bi jim pripadale, če bi živeli na slovenski strani, od dostopa do zdravnika do šolanja v Sloveniji.

To so si sicer izposlovali že zdaj, vendar tako, da so se morali skrivati in navidezno prijavljati, dodaja Ivanušič, ki je bil pred razglasitvijo arbitraže precejšen pesimist. Zato je prizadete ljudi - gre za deset družin oziroma domačij in 35 prebivalcev - že prej povabil na srečanje brez medijev in politikov ter jim povedal, da bi bilo zanj prvovrstno presenečenje, če bi arbitražno sodišče iz Haaga prepoznalo njihove posamične stiske.

"Politika mešetarila z ljudmi"

Gre za ljudi, ki so razporejeni posamično v pasu desetih kilometrov, ker so bili v različnih sporih do leta 1955 katastrsko razmejeni pod Hrvaško, je dejal Ivanušič in spomnil, da sta leta 1945 Razkrižje in Štrigova najprej postala slovenska, potem leta 1946 hrvaška, po silnih protestih tukajšnjih ljudi pa je Razkrižje spet postalo slovensko leta 1947, vendar ta razmejitev ni bila mišljena kot državna, ampak kot takrat nepomembna republiška meja.

"Politika je tukaj mešetarila z ljudmi, kajti nihče se ni zavzel, da bi se to mejno vprašanje rešilo, kot je treba," je dejal Ivanušič, ki edino rešitev, ki ostane, vidi v pogovarjanju in dogovoru s hrvaško stranjo.

"Ko bodo nekoč neke strokovne komisije na terenu to mejo količile, verjamem v zdrav razum, da bodo eni in drugi znali prepoznati stiske ljudi, da ne bo šla meja po dvoriščih in hišah, da bodo res upoštevali načelo, da se vsak sam, ki je na mejni črti, odloči, v kateri državi bo živel," upa Ivanušič.

"Zdaj je upanje povoženo"

Nad odločitvijo arbitražne komisije je zelo razočaran tudi Martin Baumgartner, njegova domačija je na hrvaškem katastru, vendar lahko pride do nje le iz Slovenije, cesta iz Hrvaške sploh ni možna, ker je okoli hrib. Na slovensko stran je kot otrok prišel iz Hrvaške, se tu šolal, poročil, hodil v cerkev, delal, tako kot žena Ivanka.

"Žalostna zgodba, ne vem, kaj naj naredim, razmišljam, kje smo, kaj smo, ne morem vam razložiti, meni ni pomembno, ali si Slovenec, Hrvat ali kdorkoli, za mene so vsi enaki. Najbolj žalostno pa je, da si ta komisija ni vzela 10, 15 minut za vsakega človeka, tukaj, da bi se z vsakim posebej, pogovorila. Hvala bogu, da ste se otroka izšolala in odšla, delata in živita v Sloveniji," je razočaran Baumgartner.

Pravi še, da je dobil slovensko in hrvaško soglasje za gradnjo hiše, da so mu Hrvati odklopili elektriko iz slovenske strani in ga priključili na hrvaško.

"Upanje smo imeli, upanje do zadnjega, pisali prošnje, zdaj pa je upanje povoženo. Nimam miru, celo noč nisem spal, hodim naokrog, ne vem, kaj naj, sicer pa niti reševalci iz Slovenije zdaj ne smejo do naše hiše, iz Hrvaške pa ne morejo," je obupan.

Za popravek meje je na Razkrižju najprej zaprosilo 13 družin, pozneje pa le še deset. Družina Cimerman ima na primer stanovanjsko hišo in del dvorišča na slovenskem, gospodarsko poslopje pa na hrvaškem katastru. Zemljišče za slednje so dokupili v nekdanji Jugoslaviji in takrat ni bil nihče pozoren na kataster.

Družina Bedekovič ima parcelo na hrvaškem katastru, vendar na jeziku, ki se zajeda v slovenski kataster, tako da so vsi sosednje na slovenskem delu, sami imajo slovensko državljanstvo in iz Slovenije vso infrastrukturo, v službi so v Sloveniji, otroci v slovenski šoli. Zato so bili prisiljeni na slovenskem delu zemljišča zgraditi hišico, da so lahko tam prijavili stalno bivališče in se tako izognili morebitnim posegom Hrvatov.

Družina Mesarič, ki si je zgradila hišo na hrvaški strani katastrske meje, pa je ostala ujeta med mejnima prehodoma obeh držav, Hrvati so jih prisilno priključili na hrvaško električno in vodovodno omrežje in celo zahtevali, naj otroci obiskujejo šolo v hrvaški Štrigovi, čeprav sta oba Mesaričeva učitelja na razkriški osnovni šoli.