Na Povšetovi "začasno" že od leta 1962

Zapor na Povšetovi je prav gotovo med tistimi, ki so v precej klavrnem stanju, saj stavba izvira iz let Marije Terezije. Že več kot desetletje se govori o selitvi na drugo lokacijo, a kdo v tej zadolženi državi bi si upal dati zeleno luč za gradnjo nove stavbe? Uradno lahko sprejme 135 oseb, a jih je tam trenutno 210, od tega je 111 obsojencev, preostalo pa so priporniki.

Poleg tega ima dva dislocirana oddelka; oddelek v Novem mestu lahko prejme 35 obsojencev, oddelek na Igu, ki lahko sprejme 27 obsojencev, pa je odprtega tipa.

V priporu na Povšetovi bi moral biti tudi sedmih umorov osumljeni zdravnik Ivan Radan, a se je takoj po prihodu za rešetke porezal po prsih, zato je ob varovanju dveh paznikov v kliničnem centru.

Na Povšetovi sicer kazen prestajajo tisti, ki so obsojeni na do leta in pol zapora, v sobah jih je do pet.

"Oblečena" soba za odstranitev za agresivneže

Težava ni le v prezasedenosti zapora, temveč v popolnoma neprimernih prostorih, ki niso namenjeni zaporu, pravi Milan Candellari, od leta 2007 direktor zapora, ki je pred tem delal kot vzgojitelj na Dobu.

"Obsojence so leta 1962 iz zapora, ki je bil v središču mesta na Miklošičevi, začasno preselili na to lokacijo. Še vedno smo začasno tukaj," pripomni Candellari.

Zanj je delo v zaporu izziv, kot pravi, je na Dobu več delal z obsojenci, zdaj pa se več ukvarja z zaposlenimi, ki jih je premalo. "Moj izziv je, da vi o nas nimate nobenih novic. Vsako leto znižujemo materialne stroške, pri čemer je vsako leto manj zaposlenih," pojasni.

Pokaže nam tako imenovano sobo za odstranitev, kamor namestijo posebej agresivne obsojence, ki so lahko nevarni drugim ali sebi. Zagledamo z usnjem od vrha do tal obloženo sobo, v kateri je le papirnata obleka. Tam ni ne postelje, ne umivalnika, ne stranišča, le videokamera, ki sproti ujame vsak gib zaprtega.

Šele po prenovi leta 1999 so obsojenci v sobah dobili stranišča z umivalnikom, prhe so še vedno skupne.

Kaj želimo doseči z zaporno kaznijo?

Največja težava slovenskih zaporov oziroma zakonodaje, ki jo vidi Candellari, je v tem, da v nobenem zakonu ni zapisano, kakšen je namen kaznovanja.

"Ni jasno, kaj z zaporno kaznijo sploh želimo doseči; ali bi radi ljudi zastraševali, izboljšali, ali bi radi dosegli preventivni učinek? Če bi rekli, da je namen v prevzgoji, za to potrebujemo denar," poudarja Candellari.