Mineva 20 let od napada na novinarja Mira Petka

Novinarja Mira Petka so neznanci brutalno pretepli na večer pepelnične srede, 28. februarja 2001, pred njegovo hišo v Mežici. Pri tem so Petka hudo telesno poškodovali, saj je utrpel zlom nosu in zlom ličnic, dobil pa je tudi razpočno rano na glavi in več drugih poškodb na glavi, je dan po dogodku pisal STA.

Dolgotrajna policijska preiskava

Petka so najprej pripeljali v bolnišnico Slovenj Gradec, od tam pa kmalu v ljubljanski klinični center, kjer je moral na nekaj operacij. Povod za napad naj bi bilo domnevno njegovo pisanje o stranpoteh tranzicije na Koroškem. Policijska preiskava napada je trajala precej časa.

Šele 16. septembra 2003, dve leti in pol po napadu, je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar javnosti sporočila, da so prijeli izvajalce napada na Petka. Kdo so naročniki napada, niso mogli ugotoviti. 

Mariborska višja državna tožilka Elizabeta Györkös, ki je primer prevzela po prenosu s slovenjgraškega tožilstva, je v obtožnici napada na Petka bremenila Andreja Štruca, Nevena Koludroviča, Draga Hojnika in Stanislava Vogrinca, pomoči pri tem dejanju pa Branka Puca.

Pomanjkanje dokazov kot razlog oprostilne sodbe

Tožilstvu s predstavljenimi dokazi v medijsko zelo odmevnem procesu ni uspelo. Po 15 mesecih sojenja na Okrožnem sodišču v Murski Soboti je bila peterica avgusta 2005 oproščena očitanega kaznivega dejanja. Kot razlog oprostilne sodbe je sodnik Branko Palatin navedel pomanjkanje dokazov. 

V državnem zboru je bila jeseni 2001 ustanovljena preiskovalna komisija za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinarja Mira Petka, ki jo je vodil poslanec Mirko Zamernik (SDS).

Nagrajeni novinar

Petek je v novinarski karieri dobil več nagrad. Leta 2000 je dobil nagrado Društva novinarjev Slovenije (DNS) za izstopajoče novinarsko delo, leta 2001 pa sta mu Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev podelila Jurčičevo nagrado.

Po napadu je Petek odšel v politiko in bil leta 2004 na listi SDS izvoljen v slovenski parlament. V poznejših letih je med drugim vodil Urad vlade RS za komuniciranje (Ukom) in delal na ministrstvu za kulturo. Na tem ministrstvu je zaposlen tudi trenutno.