Metka in Blaž Marinč: Novodobna pastirja, zaradi katerih je bohinjska planina znova zaživela #foto #video

Na Planini Dedno polje nad Bohinjem živita Metka in Blaž. Družbo jima delata kuža Harry in muc Muc, in kadar ne tekata za kravami, v varstvu jih imata kar 85, imata opravka s pohodniki, ki si radi odpočijejo in se okrepčajo v njuni koči. Tako bi se lahko začela pravljica o prigodah Metke in Blaža ter njunih dveh štirinožnih prijateljev. Ko se človeku pred očmi razprostre njuna planina, v ozadju pa se bohotijo mogočni slovenski hribi, je videti pravljično. A tako kot v pravljici se tudi v resničnem življenju junaka soočata z izzivi in ovirami, ki jima prekrižajo pot, a jih uspešno premagujeta.

Fotogalerija

1

 / 18

Za "pastirski lajf" sta se 29-letna Metka in 33-letni Blaž odločila, ne da bi kaj dosti razmišljala. "Na idejo sva prišla lansko leto, ko sta bili tukaj dve pastirici, midva pa sva bila nastanjena v eni od bližnjih koč," ob našem obisku pripoveduje Blaž. Ko je zamisel, da bi to lahko počela tudi onadva, predstavil Metki, ta ni niti malo oklevala. "Rekla sem okej in to je bilo to. Nikoli ne razmišljava o posledicah, ker verjameva, da v življenju vse pride z namenom," doda Metka. Družbo na planini Metki in Blažu delata kuža Harry in muc Muc. Medtem ko se Harry ni kaj preveč izkazal kot pastirski pes, po glavi mu gre vse drugo kot pa krave, vse več zanimanja za opravljanje njegovih zadolžitev kaže Muc. Metka pove, da se jima je že pridružil na jutranjem obhodu in šel na Zgornji Viševnik, ki je od njune koče oddaljen 30 minut hoda. "Imel je pravo ekskurzijo. Na krave se mora še malo navaditi, saj se je pred njimi skril na drevo, potem pa ni hotel dol," v smehu pripoveduje Metka. Foto: Ana Kovač Velika ljubitelja narave in gora sta približno vedela, kaj ju čaka. Po dolgem in počez sta že prehodila bohinjske hribe in planine, a priznavata, da jima krave včasih pokažejo še kakšno novo pot.

Njun dan se začne zgodaj. Vstaneta okoli 5. ure zjutraj in se odpravita v izvidnico preverit, ali je s kravami vse v redu.

"Približno pol ure je do vsake planine, kjer se pasejo krave. Na planini pri Jezeru, Viševnik, Ovčarija, Bošinka. Tukaj nekje se zadržujejo krave. Ko zmanjka vode ali paše, pa se začnejo premikati in skrivati. Če nama ni všeč, kam grejo, jim morava pomagati, da gredo v pravo smer. Drugače bi krenile proti dolini," pove Metka.

Da sta lahko prišla na planino, je Blaž dal odpoved v službi. Delal je z lesom na žagi, Metka pa ima svojo kineziološko vadnico KinMet, kjer ljudem pomaga do boljšega počutja. Ko se bosta vrnila nazaj v dolino, od tega ju loči še en mesec, se bo Metka še naprej posvečala vodenju svojega centra, Blaž pa se bo ukvarjal z mizarstvom. Foto: Ana Kovač Ko sta začela, nista točno vedela, kako popisati vse krave. Delo jima je oteževalo še slabo vreme. Kmalu sta vzpostavila svoj sistem, zdaj pa že točno vesta, katera krava je od katerega kmeta. Najprej sta za živali skrbela na planini Blato, 15. junija pa sta se preselila na Dedno polje, kjer ostajata do konca septembra.

"Čez dan se ves čas nekaj dogaja, na planini je živahno. Zdaj je prvič, da ni nikogar oziroma je zelo malo ljudi, ker je bilo te dni slabše vreme. Drugače so bili tukaj vseskozi ljudje, v vsaki hiški je bil nekdo in nikoli nisva bila sama," pojasni Blaž.

Če ne skrbita za krave, imata opravka s pohodniki, ki se ustavijo pri njuni koči. Daleč naokoli se govori o Metkinih veganskih brezglutenskih štrukljih. "Midva sva zelo rada hodila po hribih na štruklje. Ko sem se odločila, da bom jedla bolj rastlinsko, brezglutensko hrano, nikjer nisem mogla naročiti štrukljev in to sem pogrešala. Porodila se mi je ideja o ajdovih štrukljih, in ker sem jih delala že doma, sem jih začela ponujati še tukaj," pove Metka.

Priprava veganskih brezglutenskih ajdovih štrukljev je preprosta. Metka za testo uporabi ajdovo moko in vodo, nadev pa pripravi iz kokosovega mleka oziroma jogurta, datljev, ki jih namoči in umeša v maso, doda pa še orehe. Pa dober tek! Foto: Ana Kovač Pohodniki se zelo radi okrepčajo z domačo skuto in kislim mlekom. Nekateri pridejo le zaradi zadnjega. "Okoli praznika je bila kar težava, prišlo je toliko pohodnikov, da je zmanjkalo kislega mleka. Potem so bili razočarani, ker nekateri pridejo izključno zaradi tega. Sploh starejši so nostalgični, razlagajo, da so ga jedli kot otroci. Kakšen pride in naroči tri in še enega za domov," v smehu pripoveduje Metka.

Medtem ko Blaž v vsem tem času planine ni zapustil, je morala Metka zaradi delovnih obveznosti nekajkrat v dolino. Je namreč lastnica kineziološke vadnice KinMet v Logatcu, v sklopu katere v Bohinju prireja tudi tabore za otroke in odrasle.

"Vedno komaj čakam, da pridem nazaj gor. V dolini je norišnica, vsi nekaj zahtevajo od tebe, vidim, kako ljudje hitijo. Tukaj je drugače, tukaj si vzameš čas, se pogovarjaš s človekom. Doma se nam vsem tako mudi. Tudi če v trgovini srečamo znanca, rečemo živijo in to je to. Ne vzamemo si časa, da bi se pogovorili in se iskreno vprašali, kako smo," opaža Metka.

Tudi Blaž ne pogreša starega življenja v dolini. "Zame je čas zase, ko grem okoli, s seboj vzamem še Harryja in skupaj raziskujeva gamsove poti, odkrijeva še kakšno bližnjico, če je nama že niso pokazale krave. Jaz sem tukaj že pet mesecev in sem že pravi Kekec. Ko prideva v dolino, pa bova potrebovala še kakšen mesec dopusta," se pošali Blaž.

Na planini jima ostaja še mesec dni in odločena sta, da naslednje leto prideta nazaj.

Pohodnikom ponujata domače žganje, Blaž dela rušovec, Metka pa materino dušico. Seveda ne gre brez žgancev in narezka bohinjskih mesnin, pa kislega mleka, domače skute, bohinjskega sira in skutnih štrukljev. Mleko za naštete dobrote gresta iskat na sosednjo Planino v Lazu, kjer je sirarna in imajo molzne krave, medtem ko onadva skrbita za dojilje s teleti. Specialiteta na Dednem polju pa so Metkini veganski brezglutenski ajdovi štruklji. Foto: Ana Kovač "Če želiš iti za pastirja, se moraš prijaviti na razpis, in če te izberejo, greš na planino. Med ljudmi ni nekega zanimanja, čeprav zdaj vsi, ki so tukaj, rečejo, da bi to tudi oni radi počeli. Ko sva se prijavila, pa sva bila edina," pove Blaž.

"Midva nisva odvisna od stvari, hiše, avtomobila. Malo bolj se prepustiva, zato si tudi upava narediti kakšen tak premik," pa doda Metka.

"Evropejci imamo uro, nimamo pa časa. Oni pa nimajo ure, imajo pa čas."

Enako je tudi, ko beseda nanese na potovanja, čeprav to nekoliko bolj drži za Metko kot Blaža. Medtem ko ona rada raziskuje nove kraje, kulturo in kulinariko, se on bolje počuti v domačem okolju. Skupaj sta bila na Šrilanki in Zanzibarju, dve leti zapored pa se je Metka za mesec dni sama odpravila v Tanzanijo.

"Šla sem sama, ker sem tako čutila in ker Blažu to ni tako ljubo. Skupaj sva bila na Zanzibarju, ki je bolj turističen in nima tiste prave afriške atmosfere, a je bilo dovolj, da mu ni bilo všeč. Afrika ti je všeč ali pa ne. Ne smeš se poglabljati v njihovo revščino, to moraš sprejeti. Oni so srečnejši kot mi, nimajo se za revne. Ne potrebujejo veliko. Ženske cel dan sedijo zunaj, ukvarjajo se z otroki, kuhajo na ognju. Živijo iz dneva v dan, kar zaslužijo, imajo za naslednji dan. Med seboj si posojajo denar in ni pomembno, ali ga vrneš ali ne. Mi smo preveč materialistični. Vezani smo na stvari in se preveč obremenjujemo," življenje v Afriki opiše Metka.

Zdi se, da v Afriki čas teče počasneje. "Zjutraj sem hodila teč in sem prehitevala kolesarje. Tam so še na kolesih tako počasni, pa nisem tekla hitro (smeh, op. a). Enkrat sem poskusila hoditi tako počasi kot oni. Mi tega ne znamo. Ženske zibajo svoje boke, pri nas pa tako hitimo, da od zadaj sploh ne moreš z gotovostjo trditi, ali pred tabo hodi moški ali ženska. V Afriki vsi zamujajo, nikoli niso točni," pripoveduje. 

"Evropejci imamo uro, nimamo pa časa. Oni pa nimajo ure, imajo pa čas," Metkino opažanje lepo povzame Blaž.  Metka in Blaž Marinč sta po duši športnika, ljubitelja narave in gora. Pravijo, da sta planini vdahnila novo življenje, kar boste ob obisku začutili tudi sami. Metka in Blaž povezujeta ljudi in ustvarjata skupnost. Družita se s sosedom Jožetom in drugimi začasnimi prebivalci planine, ki so nastanjeni v bližnjih kočah, ki so v zasebni lasti. Ko je bilo na planini veliko ljudi, so bili povezana skupnost, eden je kuhal za vse. Foto: Ana Kovač

"Zanašala sem se na to, da mi nekdo od zunaj lahko pomaga"

V Afriko Metka ni šla le zaradi potovanja in vsega, kar pride zraven. Šla se je pogovorit sama s seboj. Pred dvema letoma so ji odkrili raka na maternici. Preizkusila je skoraj vse mogoče terapije, antitumorske in vitaminske infuzije, a se je stanje le slabšalo. Takrat se je začela zavedati, da to ni mačji kašelj, in se odločila za spremembo. Kontaktirala je Špelo Vehar, Slovenko, ki živi v Tanzaniji, in šla.

Tam je spoznala, da ne zmore vsega sama. Da vadbe v njenem centru lahko prevzamejo druge vaditeljice, prav tako masaže. Prej ni niti pomislila na to, da bi kdo lahko masiral namesto nje. Če jo je kdo klical, da potrebuje masažo, četudi je bilo to v nedeljo ali za praznik, je vse spustila iz rok in šla. Da je treba trdo delati, so ji privzgojili v družini. Odraščala je namreč na kmetiji, kjer dela nikoli ni manjkalo. 

"Prej sem vseskozi mislila, da moram nekaj delati. Če sem imela v dnevu eno prosto uro, sem imela vedno občutek, da moram še takrat nekaj početi. Prišla sem torej do tega, da je tudi dolgčas nujno potreben, da si spočiješ glavo, da se rodijo nove ideje. Če ne bi v Afriki prišla do spoznanja, da lahko nekdo drug dela namesto mene, ne bi mogla priti sem. Vse sem morala delati sama in potem sem to spustila in videla, da lahko za pet mesecev dam vse na stran in da bo šlo tudi brez mene. To je zame velik napredek. Sebe sem postavila na prvo mesto. Ko te telo enkrat začne opozarjati, nimaš druge izbire. To je edina logična poteza, da se postaviš na prvo mesto, da znaš drugim reči ne," pripoveduje Metka.  Metka si zjutraj rada vzame čas za dihalne vaje in meditacijo. Je odlična poznavalka planinskih rož, iz katerih pripravlja čaj. Ko smo se skupaj sprehodili do planine Viševnik, naju je s fotografinjo podučila o divjem regradu, ki si ga z Blažem rada privoščita. Pred kočo ima tudi vrt, na katerem ji zelenjava odlično uspeva, če pridelkov le ne pojedo krave. Foto: Ana Kovač

Ko je izvedela za diagnozo, se nikoli ni spraševala, zakaj ravno ona. "Nisem edina bolna na svetu. Prav tako ne maram reči, da sem bolna. Bolnih je par mojih celic, ostalo telo je zdravo. Celice se bodo pozdravile, ko bo čas za to, in verjamem, da bo do tega prišlo. Če telo zna zboleti, se zna tudi pozdraviti," je prepričana 29-letnica.

"Dokler sam ne ugotoviš, česa je tvoje telo sposobno, ti po mojem mnenju nobena alternativa ne bo pomagala. Sama sem poskusila ogromno stvari, ker sem se zanašala na to, da mi nekdo od zunaj lahko pomaga. Najprej so bile to terapije, potem razne hipnoterapije, psihoterapije, ajavaska, vse mogoče. A spoznala sem, da tudi to ni vse. Dobila sem neke nove poglede na to, kaj sem, kaj lahko še naredim, kje sem se zataknila, veliko čustev prihaja na dan. Potem pa je veliko na človeku, koliko verjame v to, koliko je pripravljen narediti," ugotavlja Metka.

V teh dveh letih je začela spoznavati, kdo pravzaprav je Metka. Še vedno se uči imeti rada samo sebe in sprejemati, da jo imajo tudi drugi radi. Na svoji poti se trudi biti iskrena do drugih in do sebe, saj se zaveda, da se le tako lahko začnejo delati premiki.

"Imela sem izziv sprejeti, da me imajo lahko drugi radi. Če tega nisi vajen iz družine, potem tega ne znaš, nimaš pojma, kako to sploh čutiti, kako to sprejeti. Blaž ima tako družino, kazali so mi, da me imajo radi, a jaz tega nisem niti znala niti mogla sprejeti. Ko nimaš določenih vzorcev iz primarne družine, ti je to povsem tuje," iskreno pove sogovornica. Metka pravi, da je hvaležna za diagnozo rak, ker se drugače ne bi ustavila, se začela poslušati in imeti rada. V objemu gora se ob Blaževi podpori tega še naprej uči. Foto: Ana Kovač Začela je razčiščevati odnose, na glas je spregovorila o zlorabi v širši družini in se soočila s človekom, ki ji je povzročil bolečino. Pogumno, saj je vedela, da mora to narediti zase, in je ni zanimalo, kaj si bodo mislili drugi.

Zaveda se, da je diagnoza rak na maternici posledica vsega, pred čemer je bežala. Pravi, da je zanjo hvaležna, ker se drugače ne bi ustavila. Še vedno jo kdaj zanese na stara pota in Blaž je tisti, ki ji kaže, kaj je ljubezen, jo opominja, da se ustavi in si vzame čas zase. "Ne zna biti pri miru. Zdaj je že bolje, a še vedno včasih ne zna. Moja naloga je, da jo malo držim nazaj, da se recimo ne loti kakšnih tekaških podvigov. Ona se kar odloči in gre na Triglav in nazaj. To je za nekoga, ki je res dobro pripravljen in zdrav. Metka pa kar gre," pove Blaž.

Zelo rada namreč teče po hribih, kar predstavlja napor za celice, ki se, namesto da bi se ukvarjale z zdravljenjem, ukvarjajo z regeneracijo. Tek sicer zavzema tudi velik del Blaževega življenja in tudi zato sta dve leti nazaj prvič organizirala Zaplana trail, saj želita, da ljudje uživajo v lepotah narave tako, kot uživata onadva.

Prav to, ljudem približati naravo, je bil eden od razlogov, da sta na začetku svojega življenja na planini ustvarila Instagram profil Pastirski lajf. Tam delita utrinke iz vsakdanjega življenja pastirjev in vragolije Harryja in njegovega pajdaša Muca. 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by @pastirskilajf

Sportal To so planinske koče, ki nagradijo hribovske družine