Že drugič odstavljeni Medved je začasno spet nadzornik RTVS

Upravno sodišče je po sporu, ki ga je sprožil Matjaž Medved, razrešitev treh odstavljenih nadzornikov danes začasno zadržalo. Sodni senat, ki je odločal, je vodil Damjan Gantar, članici pa sta bili Darinka Dekleva Marguč in Jasna Šegan.

Težave so bile zaradi tega na seji nadzornega sveta RTVS, kamor so prišli po aprilu na novo imenovani nadzorniki Borut Rončević, Anton Tomažič in Drago Zadergal, niso pa bili o seji ustrezno obveščeni aprila odstavljeni člani, ki bi po odločitvi sodišča morali spet prevzeti svoje sedeže, dokler sodišče ne odloči.

Sejo so zaradi tega prekinili, smo izvedeli.

Sklep sodišča o zadržanju je takšen:

Na odločitev o zadržanju odstavitve se bodo iz vlade zanesljivo pritožili, ker je bila pravna praksa upravnega in vrhovnega sodišča doslej drugačna, in to celo ob istem pritožniku in ob enakem odločanju.

Medved je bil že odstavljen kot nadzornik

Matjaža Medveda je druga vlada Janeza Janše leta 2012 že odstavila kot nadzornika RTVS, takrat skupaj z Natašo Koprivšek, Marjanom Sedmakom in Aljošo Štampar Strojin. Vlada jih je razrešila zaradi slabega nadzora vodstva.

Med očitki so bili nepregledna poraba sredstev, pridobljenih s prodajo delnic Eutelsata in državnih obveznic, ter neupravičena poraba razvojnih sredstev. Vsi štirje so zaradi razrešitve vložili tožbo na upravno sodišče, vendar je sodišče tožbo zavrnilo, zavrnilo pa je takrat tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Članstvo v nadzornem svetu ni posameznikova materialno-pravna določena pravica, predčasna razrešitev pa ne posega v posameznikovo pravno korist, je v obrazložitvi zapisalo upravno sodišče.

Medved se je med nadzornike RTVS takrat hitro spet vrnil, septembra 2013 je bil tja imenovan v državnem zboru na predlog politične stranke PS. Vsi prvič razrešeni nadzorniki pa so prek odvetnika Stojana Zdolška napovedali pritožbo na vrhovno sodišče, ko so pogoreli na upravnem, a so izgubili tudi tam.

Aprila letos se je zgodba ponovila, ko je vlada predčasno razrešila tri člane nadzornega sveta RTVS in imenovala tri nove. Matjaža Medveda, Ireno Ostrouško in Petro Majer so zamenjali Borut Rončević, Anton Tomažič in Drago Zadergal.

Vlada v nadzorni svet RTV Slovenija imenuje štiri od enajstih članov. Preostale imenuje državni zbor, zastopani pa so še zaposleni.

Z nadzornim svetom v prejšnji in novi sestavi ima generalni direktor Igor Kadunc precejšnje težave, nikakor jih namreč ne more prepričati, da bi mu potrdili finančne načrte javnega zavoda, ki se zaradi tega financira po dvanajstinah.

Da bodo Medvedu ugodili, so na upravnem sodišču v sklepu o zadržanju pravnega učinkovanja odločitve vlade pojasnili tako:

Kakšna je bila dosedanja praksa, ko gre za odstavitve, kaže pojasnilo upravnega sodišča iz leta 2013 v enem od sporov o odstavitvi:

"Kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS, biti član Nadzornega sveta ni pravica s področja upravnega prava. Če ne gre za pravico, pa tudi pričakovanja, ki so vezana na imenovanje, npr. biti član celotno mandatno obdobje, ne morejo biti pravno varovana upravičenja. Ker torej s sklepom o razrešitvi ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena Ustave RS, kadar državni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Če tožnik ni sodeloval tudi na seji Državnega zbora, da bi pojasnjeval poročilo, to ne pomeni, da mu je bila odvzeta vrednost, ki jo ima kot človek. Da bi njegova razrešitev kot člana Nadzornega sveta, ki ni bila utemeljevana na njegovi individualni odgovornosti, temveč na neustreznosti poročila, vsebovala elemente kaznovanja, sodišče ne meni. Njegov ugled, ki mu gre kot strokovnjaku za medije in predavatelju na področju medijskega prava, po oceni sodišča s sporno razrešitvijo ni bil prizadet oziroma tožnik tega s konkretnimi trditvami in dejstvi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do tega prišlo, ni izkazal. Tožnik je kot član oziroma predsednik Nadzornega sveta imel vpliv na opravljanje določenih javnih zadev (glede na pristojnosti tega organa), vendar to njegovo sodelovanje ni bilo posledica splošne (vsak državljan) in z zakonom urejene pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je bilo vezano na njegovo funkcijo, za katero je moral izpolnjevati posebne pogoje in je bil za predsednika izvoljen. Z izgubo te funkcije se je zmanjšal le z njo povezan vpliv na javne zadeve, nič pa ni bila s tem prizadeta tožnikova splošna pravica iz 44. člena Ustave RS."