Lojze Peterle: Na pot osamosvojitve smo se odpravili golih rok

16. maja 1990 je prisegla prva vlada Republike Slovenije, katere predsednik ste bili. Že takoj ob prevzemu funkcije ste se znašli sredi kriznih razmer, saj se je na isti dan začela izvajati razorožitev slovenske Teritorialne obrambe, s katero je oblast v Beogradu hotela preprečiti našo osamosvojitev. Kakšni so vaši spomini na tiste dni?

Ta cinična čestitka Beograda oziroma JLA novi vladi je pomenila vojno napoved Sloveniji. Ni se zgodila ob vzpostavitvi nove, demokratične skupščine ali izvolitvi predsednika slovenskega predsedstva Milana Kučana, ampak so jo namenili vladi, ki je prevzela nase operativne naloge osamosvajanja. Na pot osamosvojitve smo se odpravili golih rok, zato smo naslednji dan začeli priprave na obrambo.

Jaz kot mandatar oziroma novi predsednik vlade o ukazu nisem bil obveščen. Čeprav je šlo za slovensko Teritorialno obrambo, me o tem ni obvestil predsednik in vrhovni poveljnik Milan Kučan, niti poveljnik TO Ivan Hočevar, tudi ne Beograd. Prvi me je obvestil državni sekretar Janez Janša, ko je začel delati v svojem obrambnem resorju.

Razorožitev je pomenila, da smo šli na pot osamosvojitve, s tem projektom je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah golih rok. Bistveno je, da smo to vojno napoved razumeli in se začeli takoj pripravljati, če se ne bi, ne bi zmagali. Tisti dan je bil nekaj posebnega in vesel sem, da smo to zadevo prav razumeli.

Novice Pred 30 leti smo ukinili diktaturo

Kdo vse je bil po vašem mnenju obveščen o ukazu za razorožitev TO, pa vam tega ni povedal?

Iz Bele knjige slovenske osamosvojitve je razvidno, kdo vse je vedel za ukaz. Zame oziroma za vlado so pomembni Milan Kučan, Tomaž Ertl, Janko Kušar in Ivan Hočevar.

Ste vi takrat s Kučanom govorili o tem?

Ne, na tisti dan gotovo ne. Predsedstvo se je po mojem mnenju relativno pozno odzvalo. Na terenu je prišlo ponekod do spontanega zavračanja oziroma neposlušnosti. Nekaj orožja je zato ostalo, a majhna količina, mogoče okrog deset odstotkov.

Ste Kučana kdaj vprašali, ali drži, da je vedel za ukaz, pa vam ni povedal? Kaj vam je odgovoril?

O tem kasneje nisva govorila.

Kateri so bili poleg razorožitve drugi izzivi, s katerimi ste se morali spoprijeti po prevzemu oblasti?

Ni šlo samo za osamosvojitev, treba je bilo spremeniti politični oziroma družbenogospodarski sistem v smeri demokracije, pravne države in socialno tržnega gospodarstva. Potreben je bil cel sistem reform. Imeli smo težjo nalogo kot na Češkoslovaškem, Poljskem ali Madžarskem, kjer so države že bile.

Nasledili smo zelo slab gospodarski položaj. Negativna rast je bila osemodstotna. Na jugu smo imeli blokado našega blaga, doma pa visoko umetno zaposlenost, da o visoki inflaciji ne govorimo.

Začeli smo spreminjati okvirne pogoje, da se je lahko začelo prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Treba je bilo sprejemati zahodne poslovne, ekološke in etične standarde. Gospodarstvo je to prilagoditev izpeljalo zelo dobro.

Spoprijeti smo se morali tudi s kritičnim položajem v zdravstvu.

25. junija 1991 je Slovenija razglasila samostojnost. Kako so potekale priprave na ta slovesni trenutek?

Priprave na osamosvojitev so potekale od prvega dne Demosove vlade, denar smo natisnili že decembra 1990, v finalu pa smo imenovali posebno operativno koordinacijo.

Kar zadeva sam "trenutek", imam v spominu neznosno proceduralno zavlačevanje opozicije pred samo razglasitvijo samostojnosti, ki ni dišalo po kakšni enotnosti.

O sami slovesnosti smo se sicer pogovarjali na tako imenovanem razširjenem predsedstvu. Presenetilo me je, da so nas nekateri člani predsedstva pozivali, naj ne bomo s proslavo preveč praznični, domačijski, nacionalistični. Seveda smo praznovali dostojanstveno in prešerno kljub preletavanju migov. In brez rdeče zvezde, razen tiste, ki je odšla s staro zastavo.

Tisti večer ni šlo samo za slovesnost. Koordinacija, ki jo je vodil notranji minister Igor Bavčar, je morala poskrbeti za prevzem oblasti, v zraku, na zemlji in na mejah. To smo tudi uspešno opravili. Medtem ko so se nekateri že veselili, so morali drugi opraviti nujna dejanja.

V spominu mi je ostalo, da je bila za razglasitev pripravljena zastava z napačno postavljenim grbom. Smučar Boris Strel nas je rešil z zastavo, narejeno v pravih merah s pravilno postavljenim grbom v delavnici Mihe Kutina.

Zgodila se je tudi neprijetna stvar, ki meče nepotrebno senco na celotno zgodbo. Nekdo je poskrbel, da se ob blagoslovu lipe nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ni slišalo. Zmanjkalo je elektrike, ko je obred opravil, pa sta se tok in z njim tudi zvok čudežno znova pojavila.

Ta grdobija je dišala po starih časih, v katerih je Udba izključevala Cerkev, kolikor jo je le lahko.

"Pripisovati Janši ali tej vladi željo, da ob netrajnem virusu zaradi trajne oblasti ukine instrumente demokracije, je preprosto pretiravanje in zavajanje." Foto: Ana Kovač

Novice Slovenski čudež #foto

Že naslednji dan nas je napadla JLA, ki pa je Slovenijo zapustila poražena. Kaj je bilo ključno za uspeh?

Prvič to, kar sem že poudaril: da smo bili pripravljeni. Pod različnimi imeni smo pripravljali slovensko vojsko in pokazali njen prvi postroj v Kočevski Reki en teden pred zgodovinskim plebiscitom. S tem smo dali vedeti, da smo pripravljeni zavarovati slovensko pot v samostojnost tudi na ta način.

Drugič: imeli smo manj orožja in opreme, imeli pa smo močnejše srce. Vedeli smo, za kaj se borimo. Imeli smo vojaško in policijsko moštvo, ki sta skupaj služili domovini in njeni volji po svobodi, ne pa neki ideologiji ali režimu.

Pomembno je tudi, da se je svetovna javnost po napadu na Slovenijo začela obračati v prid nam in v prid obrambi demokracije. Imeli smo tudi prednost domačega terena. Uporabili smo zelo preprosta in učinkovita sredstva, na primer to, da smo vzeli vodo in elektriko kasarnam JLA po Sloveniji.

Glavni cilj, osamosvojitev Slovenije, vam je tako uspelo uresničiti. Vas je bilo kdaj strah, da vam bo spodletelo?

Seveda smo vedeli, da tudi tvegamo. To je vedel vsak, ki je pri tem sodeloval ter poznal naravo jugoslovanskega režima in njegove vojske. Ni bilo časa za strah. S projektom samostojne in demokratične države je Demos zmagal na demokratičnih volitvah in dobil potrditev za to še s plebiscitom. Slovenija je takrat doživela navdušenje, voljo po samostojnosti in demokraciji. V kritičnih trenutkih je pokazala, zlasti na ljudski ravni, enotno voljo, kar je bilo za nas in za svet zelo pomembno. Ni se nam zgodila peta kolona, čeprav vem, da je marsikdo pričakoval, da se bodo stvari obrnile drugače.

Spomnim se, da je nekdo rekel: "Počakajmo, da bodo videli prvi tank." Nekateri niso verjeli, da bomo pokazali tako učinkovito obrambo, tudi zunanji opazovalci so bili nad tem presenečeni. Imeli smo srečo, da so nas nekateri podcenjevali. Tudi Kučanove besede "danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan" se da različno razumeti. Predsednik ni rekel "jutri bomo svobodni in samostojni", ampak je napovedal nov dan, ni pa rekel, kakšen.

Vesel sem, da smo to preizkušnjo opravili tako uspešno, kot smo jo. Ne spomnim se nikogar, ki bi nastopal s strahom ali tarnal. V nas je bilo: "gremo, čas je, naredimo to".

Ko ste dosegli še mednarodno priznanje Slovenije, je bila Demosova vlada že tik pred razpadom. Kot glavni razlog mnogi izpostavljajo ideološke razlike znotraj Demosove vlade in posledično različne poglede na ukrepe, kot sta denacionalizacija in prestrukturiranje gospodarstva. Kaj danes menite vi?

Ne vidim težave v ideoloških razlikah, pač pa v neenotnosti oziroma pomanjkanju volje, da bi skupaj nadaljevali reforme oziroma nujno notranjo preobrazbo, potem ko smo zavarovali zunanjo fronto in se postavili na politični zemljevid sveta. Iz iste stranke, torej SDZ, so prišli najprej predlogi za zamenjavo mene kot predsednika vlade in razpust Demosa, na koncu pa tudi poziv za ustavitev desnice. Zelo po domače povedano, nekaterim je šla že od začetka na živce zmaga krščanskih demokratov, kar je kasneje postajalo vse bolj očitno.

Nekateri so se bali, da bodo krščanski demokrati premočni po zgodovinskih uspehih vlade pod vodstvom krščanskega demokrata. Začel se je notranji boj za oblast. Kljub dogovoru v Dolskem, da zdržimo skupaj do volitev, se je zgodilo podiranje Demosove vlade. Zakaj je bilo treba podirati mojo vlado, je obširno popisal dr. France Bučar v knjigi Ujetniki preteklosti. Njegove vloge pri tem sem se zavedel šele kasneje.

Nekateri govorijo tudi o osebnih zadevah. Jaz nisem bil noben obsedenec z oblastjo. Položaj predsednika vlade sem celo ponudil predsedniku Demosa Jožetu Pučniku, ker sem mislil, da je bolj izkušen v demokraciji kot jaz. Krščanski demokrati nismo uveljavljali svojih odstotkov, še manj Slovenska kmečka zveza, čeprav smo skupaj imeli v Demosu majhno absolutno večino. Takrat nismo šli na odstotke, ampak na uresničitev zgodovinskega cilja. Danes je tudi tistim, ki so rušili Demos, jasno, da je bila to politična napaka. To je najprej priznal Jože Pučnik, potem tudi drugi.

Toliko so zdržali, da so pustili, da smo prišli do mednarodnega priznanja. Krščanski demokrati smo bili del krščanske internacionale, sam pa sem bil v tesni povezavi z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom in avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom, po drugi strani pa tudi s papežem Janezom Pavlom II. Tako smo lahko bistveno prispevali k temu, da se je lahko mednarodno priznanje doseglo tako hitro, kot se je.

Mislim, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je bila privatizacija eno od vprašanj, na katero so bili različni pogledi. Drugačen pogled je imel del SDZ, a v parlamentu je bil z aplavzom pozdravljen pristop privatizacije, kot smo ga pripravili ob svetovanju Jeffreyja Sachsa. Nismo sprejeli Mencingerjeve tako imenovane menedžerske privatizacije. Gospodarski minister Jože Mencinger je tudi odstopil kot podpredsednik vlade.

Demos ni nič privatiziral, ker je zbor združenega dela zavrnil, da bi sploh obravnaval predlog vlade, ki sta ga družbenopolitični zbor in zbor občin sprejela. Ker tega niso dali na dnevni red, jih formalno nismo mogli preglasovati. To je bila varovalka, ki jo je imel nekdanji sistem za primer zadev, s katerimi se ne bi strinjali.

Novice Ti ljudje so prinesli ključno spremembo v zgodovini Slovenije #foto

Danes imata pomembno vlogo dva vaša ministra: Jelko Kacin, ki je bil minister za informiranje, je vladni govorec v zvezi z epidemijo novega koronavirusa, obrambni minister Janez Janša pa premier. Kako ocenjujete njuno delo?

To sta izkušena politika na domačem in evropskem odru. Vesel sem, da je Janša angažiral Kacina, ker tovrstne posle obvlada. Kacin je bil zelo dober minister za informiranje. Odigral je zelo pomembno vlogo. Pametne vlade angažirajo izkušene ljudi. Janša in Kacin sta oba dobra za krizne razmere. Slovenija je ponovno v krizi, v drugačni kot leta 1990 po teži, a po stanju duha smo na slabšem. Danes del opozicije deluje izrazito v smeri razdvajanja in širjenja strahu. Slišali smo celo pozive k nasilju. To se v situacijah, ko je ogrožena celotna nacija, ne dela. Takrat daš oblastne ambicije malce v oklepaj in delaš za to, da bi se krizo čim prej premagalo.

Takšnega ozračja danes ne vidim. To me skrbi, zlasti ker vidim, da se brez osnove vladi, ki je nastopila, potem ko je neka druga vlada sama odstopila, pripisuje namene, ki jih nima. Zlasti ne morem razumeti tega, da niso, tako kot drugje v tujini, podprli uporabe vojske za nujne namene ter da se toliko ukrepom pripisuje napad na demokracijo in avtoritarnost. Navsezadnje Janša vodi koalicijo štirih strank. V taki koaliciji si težko avtoritaren. Mimogrede, Janša ima tudi odlično oceno iz vodenja Evropske unije, navsezadnje pa je nekoč pomagal podirati totalitarni sistem.

To so floskule, ki zavajajo in nimajo podlage v resnici. Vesel sem, da imamo takšne ljudi na ladji, ker zdaj res potrebujemo zelo izkušene in odgovorne ljudi, ki znajo ukrepati. Če bi imeli zdaj tisto vlado, ki je postavila rok za dobavo opreme do konca leta in v marsičem zamudila, ali pa predvolilno kampanjo, bi doživljali katastrofo. Vesel sem, da imamo učinkovito vlado. Če je kaj narobe, pa so vedno na voljo demokratični vzvodi in procedure, da se zadeva razišče. Ne vidim pa potrebe, da bi se v času, ko imamo enega najboljših odgovorov na virus na svetu, igrali kakšne revolucionarne igrice.

Mnogi vlečejo vzporednice med osamosvojitveno vojno in bojem proti koronavirusu. So te primerne?

V tem vidim veliko razliko. Takrat smo imeli zunanjega agresorja. Imeli smo jasen projekt in tudi veliko enotnost. Ta virus pa je zadeva, ki se je ne da napasti z orožjem, ampak z zelo premišljeno politiko. O virusu vemo zelo malo, nimamo ne cepiva ne zdravila. Leta 1991 smo za jugoslovanski virus našli zdravilo. Imeli smo obrambo ter zagotovili vse, da smo razglašeno samostojnost obranili in ohranili.

Mislim, da je trenutno težava Slovenije naša medsebojnost. Tistim, ki so vladali več kot tri četrtine demokratičnega časa, bi svetoval, naj malo potrpijo in si oddahnejo. Niti sto dni časa niso dali vladi v tem kritičnem položaju. Pričakoval bi državotvorno obnašanje vseh, ki so jim ljudje zaupali na zadnjih volitvah.

Pri nabavi zaščitne opreme za koronavirus se je pojavilo tudi vaše ime. Posel s podjetjem vaše hčerke ni bil izpeljan, a me vseeno zanima, ali lahko zadevo pojasnite in poveste, ali ste vi nemškemu dobavitelju predlagali, naj se poveže s podjetjem vaše hčerke.

Zame je zadeva povsem čista. V nobeni politični vlogi nisem imel nobenih družinskih poslov. Kot upokojenec, ki že dolgo nima nobene vloge ne v stranki ne v vladi, nisem videl nobene težave v tem, da nemškemu podjetju, ki je poslalo ponudbo v angleščini, moja hčerka, ki je solastnica majhnega podjetja, ponudbo opremi s slovenskim dopisom. V tem je povzela bistvene elemente ponudbe, ki je bila vezana na neki rok. Ker do tega roka ni bilo odločitve, je zadeva tudi zamrznila.

Če bi bil na kakršnikoli odgovorni funkciji, mi to seveda ne bi prišlo na misel, ker pa nisem, nisem videl težav. Sam se s temi nabavami nisem ukvarjal, dokler me ni poklical nekdo z vrha civilne zaščite in mi rekel: "a gospod Peterle pa nič". Vprašal sem, za kaj gre, in pojasnil mi je, kakšna je situacija, da ni opreme in nobenih dobav. Dodal je: "Vi imate zveze po svetu, ali lahko pomagate?" Poklical sem gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ki je rekel, da imamo veliko nastavljenega, a da ni dobav in da bi bila vsaka pomoč dobrodošla.

Potem sem poklical nekdanjega tesnega Kohlovega sodelavca, ki je nekoč Sloveniji že pomagal, in ga vprašal, ali pozna kakšno podjetje z dobrimi zvezami na Kitajskem, ki bi lahko čim prej pomagalo Sloveniji z zagotovljeno dobavo. Predlagal mi je podjetje, ki se mu sicer ne bi bilo treba ukvarjati s Slovenijo, a se je na mojo prošnjo angažiralo. Z njimi nisem imel nobene pogodbe ali dogovora, razen prošnje, naj pomagajo.

Pripravili so ponudbo. Znova sem poklical ministrstvo za gospodarstvo in vprašal, kako je z jeziki. Rekli so, da bi bilo bolje, če bi bila zadeva v slovenščini, zato sem se obrnil na svojo hčerko in jo vprašal, ali lahko opravi ta del usluge. Imam čisto vest, želel sem pomagati in ne bi bil rad zaradi tega še kriv. Televizija me je napadla brez podlage in glede mojega imena marsikoga zavedla.

V Janševi vladi, ki je sestavljena iz desno- in levosredinskih strank, se že kažejo nekatere razpoke med njimi. Menite, da jim bo uspelo preseči ta razhajanja?

Navsezadnje je šele dva meseca od nastopa nove vlade. V krizni situaciji se lahko zgodi tudi kakšna nedogovorjena stvar ali kakšna, ki ne veseli vseh partnerjev. Mislim, da bo koalicija našla pot iz tovrstnih zadreg. Nihče, ki bi zdaj silil iz vlade, ne bi naredil koristi niti sebi niti Sloveniji. Mi ne moremo zdaj spet postavljati nove vlade ob dejstvu, da se nam virus lahko ponovi. Ne moremo pa imeti za vsak izbruh nove vlade. To bi bilo neodgovorno.

Želim si, da se vlada poenoti ter ohrani dinamiko ukrepov in učinkovitosti iz prvih dveh mesecev. Kar je pokazala v boju proti virusu, je vredno pohvale. V Evropi smo eni najboljših v odzivu na virus, in to kljub temu, da ni bilo pravočasnih ukrepov vlade, ki je odšla.

Zaradi očitkov o netransparentni nabavi zaščitne opreme v času epidemije, odpiranju ideoloških tem in kadrovskih menjavah so se na ulicah že začeli protesti. So ti upravičeni in kako dolgo bodo vzdržali?

Pogled na pravosodje zame ni ideološko, ampak politično in pravno vprašanje. Imamo pa različne poglede na pravosodje. Nekateri menijo, da deluje odlično, drugi pa, da deluje selektivno. Da nekatere lovi, drugih pa ne. Da nekatere obravnava tako, druge drugače. Jaz ne vidim nobenega pravega razloga, da bi se zdaj preveč ukvarjali sami s seboj. Ministri imajo svoje odgovornosti. Vedno sem bil privrženec tega, da če gre za zadeve, ki jih mora obravnavati celotna vlada, naj jih dajo na vlado, če ne, pa naj jih izpeljejo v skladu s svojimi pristojnostmi po zakonu.

Jaz ne bi problematiziral kadrovskih menjav. To naredi vsaka vlada. Še najmanj teh menjav je naredila moja vlada. Vse naslednje so na veliko menjale in zaposlovale svoje ljudi ter razbohotile državno upravo na število zaposlenih, ki je neprimerljivo s tistim, s katerim sem se sam poslovil kot predsednik vlade. V ZDA se deset tisoč ljudi zamenja, tudi če je na oblasti ista stranka. Nova administracija pride z drugimi ljudmi. Tam nihče ne moralizira, tako kot to počnejo pri nas, če nov kader ni v skladu z neko certificirano linijo. Če zaposluje Janša, je narobe, če zaposluje Miro Cerar ali Marjan Šarec, pa rešujemo državo. Taka dvojna merila odklanjam, predvsem pa sem za to, da ne širimo uradništva, ker menim, da ga imamo za tako veliko državo, kot je naša, že dovolj.

Kar zadeva proteste, pa smo doživeli nekaj, česar do zdaj še nismo poznali, in sicer proteste, še preden je bila vlada potrjena, in pripisovanje grdih namenov grdemu Janši. To gre čez dober okus demokracije.

V demokraciji bi morale biti alergije in averzije malo v ozadju. Prav je, da politični boj teče v parlamentu. Nisem proti demonstracijam, a da imaš demonstracije, preden vlada sploh začne delati, preden je kaj pokazala, da imaš pozive k nasilju ali celo uboju predsednika vlade, tega pa do zdaj v Sloveniji nismo poznali. Ta upad politične kulture me skrbi in to je zadeva, zaradi katere nas bi lahko še bolela glava.

Imam vtis, da so na delu ljudje, ki si želijo spopada in ki ne jemljejo na znanje demokratično izvoljene vlade. Ta je v izjemno težkem položaju, v katerem mora sprejemati izjemne ukrepe. Pripisovati Janši ali tej vladi željo, da ob netrajnem virusu zaradi trajne oblasti ukine instrumente demokracije, je preprosto pretiravanje in zavajanje. To ni samo lažna novica, ampak potvarjanje zadev. Širjenje sovraštva je seveda znana metoda, ampak mislim, da bi morali biti v Sloveniji toliko zreli, da bi tovrstne postopke zavrnili z veliko večino.

Po koncu zadnjega mandata evropskega poslanca ste se upokojili. Obstaja kakšna možnost, da znova postanete politično oziroma družbeno aktivni na kakšni funkciji?

Po treh mandatih v vladi, po štirih v državnem zboru in treh v Evropskem parlamentu se počutim politično zrelega. Nič ne prosim, živim lahko tudi brez funkcije, če pa želi kdo moje izkušnje in povezave ali slišati moje koncepte, sem na razpolago.

Študiram, berem in pišem. Kdor želi, mu pomagam. Kadar gre za Slovenijo, sem zmeraj na razpolago. Takšno ponudbo moje razpoložljivosti je imel vsak predsednik vlade do zdaj.

Ste imeli že kakšne konkretne pogovore na to temo?

Ravno v sredo sem imel pogovor v zvezi s prihodnostjo. Slovenija se mora pripraviti tudi na predsedovanje EU. Če me kdo želi angažirati, prav. Jaz ne potrebujem časti ali funkcij, lahko pa h kakšni stvari prispevam.

Na Zahodu ljudi s takšnimi izkušnjami iščejo, pri nas pa je bolj tendenca, da se jih izključi. Imam ponudbe iz tujine, kjer si želijo, da bi izkušnje delil z mladimi političnimi voditelji. Mojega angažmaja si želijo tudi na področju boja proti raku in promocije zdravega načina življenja.

Jaz nič ne trpim, 30 let sem bil močno dejaven. Malce odmika mi ne bo škodilo. Mislim, da je čisto lepo, če sem malo več doma, vendar nisem slep in gluh. Evropska zveza preživlja hudo krizo, prav tako Slovenija. Zanimati nas morata obe krizi in delati moramo za rešitev obeh. Želim si Slovenije, v kateri različnost ne bo bolela, ampak nas bo bogatila. Za to sem pripravljen delati.