Ko policisti prekoračijo svoja pooblastila

Leta 2011 se je nad delom policistov pritožilo 627 državljanov, leto pozneje 479, kaže statistika. Kot so zapisali v sporočilu za javnost na MNZ, je pritožbeni senat leta 2011 obravnaval 227 pritožb in v 27 primerih odločil, da je pritožba zoper delo policista delno ali v celoti utemeljena. Leta 2012 je obravnaval 218 pritožb in v 28 primerih pritožbam ugodil.

Najpogostejši očitki se nanašajo na izvedbo določenega pooblastila policista ali na nestrokovno izvedbo policijske naloge ter na neprimeren odnos policista, manj pa na opustitev izvedbe policijske naloge in domnevno prekoračeno uporabo prisilnih sredstev. Znaten je bil tudi delež pritožb, ki niso bile obravnavane, ker so bile vložene prepozno, je pritožnik odstopil od pritožbe ali pa je bila pritožba nerazumljiva oziroma nepopolna in ni bila ustrezno dopolnjena, pojasnjujejo na MNZ.

Vsako nestrinjanje z ravnanjem policista ni prekoračitev pooblastil Tudi zato so se odločili za izdajo nove brošure, poleg tega vsako nestrinjanje z ravnanjem policista še ne pomeni, da je ta prekoračil svoja pooblastila. Opozarjajo tudi, da pritožba ne pomeni samoumevne razveljavitve postopka ali možnosti izogibanja plačilu kazni za domnevno storjeni prekršek.

Pritožba je smiselna, če se ne strinjate z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ker bi dejanje lahko pomenilo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pritožite se lahko najpozneje v 45 dneh po dogodku.

Pritožba naj bo razumljiva Na MNZ poudarjajo, da naj bo pritožba razumljiva, vsekakor pa mora vsebovati osebno ime ter naslov stalnega in začasnega prebivališča pritožnika, podatke o morebitnem pooblaščencu pritožnika, naslov za vročanje, ki lahko vsebuje tudi druge podatke (elektronski naslov, telefonska številka), kraj, čas in opis dejanja ali opustitve dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ko naj bi bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, morebitna dejstva in dokaze (fotografije, dokumente), na katerih temelji pritožba, in podpis pritožnika.

V pritožbenem postopku na MNZ ne obravnavajo ugovorov ali zahtev za sodno varstvo v prekrškovnem postopku in različnih pisanj ali pobud, ki ne izpolnjujejo pogojev pritožbe, zlasti kadar se nanašajo na nestrinjanje s predpisanimi metodami in načinom dela policije ali pomenijo pritožbo zoper postopke ali dejanja policistov, ki niso bila storjena med opravljanjem policijskih nalog.

S pritožbo se ne morete izogniti kazenskemu postopku V pritožbenem postopku namreč ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporabo policijskih pooblastil. Ne ugotavljajo pa, ali je oseba, ki je vložila pritožbo, storila kaznivo dejanje oziroma prekršek ali ne. S pritožbenim postopkom se ne morete izogniti kazenskemu postopku ali postopku o prekršku in predpisani sankciji za kaznivo dejanje ali prekršek. Pritožbe, vložene zoper policiste, se rešujejo na dveh ravneh: v pomiritvenem postopku pri vodji organizacijske enote policije ali pred senatom ministrstva.

Pomiritveni postopek je razgovor med vodjo policijske enote, v katero je razporejen policist, zoper delo katerega je vložena pritožba, in pritožnikom. Vodja seznani pritožnika z ugotovitvami v zvezi s pritožbo, pri čemer mu mora v razgovoru omogočiti, da predstavi dejstva v zvezi s pritožbo in predlaga dokaze za ugotovitev dejanskega stanja. Pomiritveni postopek Vodja organizacijske enote policije najprej preveri vsa dejstva v zvezi s pritožbo. Preveri tudi, ali je bilo ravnanje policista zakonito, strokovno in etično, torej skladno z veljavnimi predpisi, ki določajo delo policista. Vodja nato povabi pritožnika na razgovor, na katerem ga seznani z ugotovitvami in morebitnimi ukrepi v zvezi z njegovo pritožbo. O pomiritvenem postopku se piše zapisnik. Če se pritožnik strinja z ugotovitvami in ukrepi, se pritožbeni postopek konča s podpisom zapisnika. Pritožba na senatu Pritožba se rešuje na senatu, če se pritožnik ne odzove vabilu na razgovor pri vodji organizacijske enote policije in pisno sporoči, da želi nadaljevanje pritožbenega postopka na senatu. Pritožbo senat obravnava tudi, če se pritožnik ne strinja z ugotovitvami vodje v pomiritvenem postopku, razen če iz dokumentacije pomiritvenega postopka nesporno izhaja, da so bile okoliščine preverjene v zadostni meri ter je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nadaljnji postopek pred senatom pa ne bi pripeljal do drugačne odločitve. Z odločitvijo, da pritožba ne bo obravnavana, ministrstvo pritožnika seznani s pisnim obvestilom. Pritožbeni postopek se s tem konča.

Hujši posegi v človekove pravice Pritožbo obravnavamo neposredno pred senatom (brez pomiritvenega postopka) v primerih očitanja hujšega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer če je bil v policijskem postopku, na katerega se pritožba nanaša, kdo hudo telesno poškodovan, posebno hudo telesno poškodovan ali je umrl; če se pritožba nanaša na policijski postopek, v katerem so bila prisilna sredstva uporabljena zoper več kot tri osebe in je nastala lahka telesna poškodba; če se pritožba nanaša na policijski postopek, v katerem je bilo uporabljeno strelno orožje; če so bili v policijskem postopku udeleženi otroci ali mladoletniki ali pripadniki narodnostnih ali etničnih skupnosti ali manjšin ali drugih ranljivih skupin; če so v pritožbi navedene trditve o mučenju, krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju; če je pritožba vložena zoper vodje policijskih enot ali vodje notranjih organizacijskih enot policije; če se obravnava pritožba tujca, ki ne prebiva na območju Slovenije; v drugih primerih očitkov hudega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Odločitev senata je dokončna Pritožbo na senatu rešuje tričlanski senat, ki ga sestavljajo pooblaščenec ministra in dva predstavnika javnosti. Predstavnike javnosti na predlog lokalnih skupnosti ali organizacij civilne družbe, strokovne javnosti in nevladnih organizacij imenuje minister za notranje zadeve. Pritožbo, ki se obravnava pred senatom, poročevalec temeljito preveri, zbere vsa dokazila in pripravi poročilo, ki ga predstavi na seji senata. Poročevalec je praviloma pooblaščenec ministra, lahko pa je tudi vodja policijske enote ali drug uslužbenec policije, ki je na predlog generalnega direktorja policije s pisnim sklepom ministra pooblaščen in odgovoren za opravljanje vseh nalog pri ugotavljanju dejanskega stanja pritožbe. Odločitev senata je dokončna.