Petek, 7. 4. 2017, 9.47
7 let, 1 mesec
Ob 169-letnici slovenske narodne zastave
Ko je zaplapolala nova slovenska zastava, je nemško odnesel vihar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,75
Danes mineva natanko 169 let, odkar smo Slovenci dobili svojo zastavo. Ta prvi simbol slovenske narodnosti nam je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848. Slovenski izobraženci so takrat javno definirali slovenske narodnopolitične zahteve in predstavili slovenski narodnopolitični program, ki je med drugim zahteval skupno Kraljestvo Slovenije v okviru Avstrije ter je jasno poudaril enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.
Kako smo takrat prišli do svoje narodne zastave in kaj pomenijo njene barve? Smo jo v samostojni Sloveniji sploh že videli izobešeno in zakaj je enaka ruski?
Razglednica s slovensko narodno zastavo in himno
Zastava je med ljudstvom že v 19. stoletju začela prevladovati kot najbolj izpostavljen in priročen simbol, ki je v kontekstu nosilec identitete in zastopa določeno ozemlje, organizacijo, osebo ali gibanje. Države in dežele imajo navadno tri simbole, ki so čustveno in dandanes tudi pravno združeni z določenim ozemljem: grb, zastavo in himno. Na državni ravni je to urejeno v ustavi ali posebnem zakonu, vključuje pa tudi simboliko na deželni ali regijski ravni.
Kako sestavimo zastavo?
Če gradimo na povprečnem srednjeevropskem primeru, omenimo deželo Štajersko, ki je imela že v 19. stoletju popularizirano, dokumentirano in sprejeto vso simboliko. Njen grb se je ustalil in nespremenjeno uporabljal od sredine 13. stoletja, prav tako tudi srednjeveški deželni heraldični prapor, ki je uporabil motiv grba in ga preslikal na tkanino, da je plapolala na drogu.
Trije temeljni načini povezave grba in zastave oziroma prapora
Poznejši srednjeevropski način konstrukcije prave zastave (ne heraldičnega prapora), ki je jemala svoje barve iz grba, je bil v 19. stoletju naslednji: prva barva je bila barva ščitovega polja, druga glavnega atributa (figure v grbu) in morebitna tretja barva, ki je ponazarjala dopolnilno (okrasno) barvo atributa. Deželne zastave Avstrijskega cesarstva so bile navadno sestavljene iz dveh vodoravnih barvnih prog, izjemoma treh.
Zastava Štajerske je tako imela podobo zeleno-modre klasične (vodoravne) zastave, ker je jemala zeleno iz polja ščita v grbu in belo iz barve panterja na njem. Današnja avstrijska zvezna dežela Štajerska uporablja podobno kombinacijo, le da sta barvi zamenjali vrstni red, kot je bilo v navadi pri zastavah 20. stoletja, ko je barva glavnega atributa zasedla prvo mesto med progami.
Grba Štajerske in Gradca ter deželne barve Štajerske
Grb načeloma ne spada na zastavo, o čemer sem že pisal, saj gre za dva samostojna simbola. Oba sta sicer bila v našem takratnem cesarstvu neločljivo povezana prek barv, a grba pred letom 1918 nismo nikoli srečali na deželni zastavi, kar bi pomenilo podvajanje simbolov. Imamo pa seveda izjeme in dve izmed njih sta zastavi vojne in trgovske mornarice, na kateri je bil dodan grb.
Grb Kranjske iz leta 1463 z zlatim ščitom.
Grb je upodobljen na listini, s katero je cesar Friderik III. v zahvalo, ker so mu kranjski plemiči priskočili na pomoč v obleganem Dunaju, izboljšal deželni grb.
Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto)
Kako pa je bilo z grbom in zastavo osrednje slovenske dežele?
Klasične zastave, ki so povzemale deželne barve (iz grba), so v Avstriji uvedli sredi 19. stoletja. Podoba grba dežele Kranjske je bila do leta 1836 nespremenjena skoraj pol tisočletja. Na zlatem ščitu se je skoraj petsto let bohotil v mnogočem edinstven orel modre barve, ki je dajal deželi rumeno-modro barvno kombinacijo. Ali je Kranjska kdaj zares uporabila to kombinacijo v zastavi, žal ni dokumentirano.
Leta 1836 je birokratski sistem novega cesarja Ferdinanda I. začutil potrebo po spremembah in izvedel revizijo ter regulacijo nekaterih deželnih grbov. Sedemnajstega novembra 1836 so deželni stanovski odbor obvestili o novem odloku dvorne pisarne o grbu vojvodine Kranjske, ta je izgubil v ščitu in v orlovi prsni preponi zlato (rumeno) barvo. To so v dokumentu nadomestili s srebrno (belo). Stanovi so sicer leta 1837 protestirali zaradi degradacije plemenite barve, vendar odgovora z Dunaja ni bilo. Nato je vse zaspalo do burnega leta 1848.
Nastanek slovenske narodne zastave
Tistega revolucionarnega leta so izbruhnili izjemno hudi boji med stanovi, ki so še vedno zagovarjali zgodovinsko zlato barvo, in preostalimi Kranjci, ki so zagovarjali novo srebrno polje ščita. Spremenjen grb je dajal deželi novo belo-modro barvno kombinacijo. Pomlad narodov je z obema rokama pograbila zastave, ki so služile kot pripomoček za signalizacijo in narodno identifikacijo. Narodne zastave so med ljudstvom kmalu dodobra zasenčile cesarsko (državno), ki je bila v barvah grba njegovega veličanstva – črno-rumena.
Grb Kranjske s srebrnim ščitom na praporu Društva ljubljanskih ostrostrelcev iz leta 1862
Nove barve grba Kranjske so postale deželne barve takrat najbolj slovenske kronovine, zato so jih tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Tako je bila pot slovenskim študentom, ki so leta 1848 razmišljali, kakšne barve naj si izberejo za narodni simbol, že pripravljena.
Grba Kranjske in Ljubljane ter deželne barve Kranjske
Lovro Toman je bil študent prava na Dunaju, tam se je tudi udeleževal političnega življenja dunajskih Slovencev. Sedmega aprila 1848 zvečer, ko naj bi nemški del narodne straže izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu, so zavedni dunajski študentje pod vodstvom Tomana vkorakali v gostilno oziroma hotel Zlata zvezda, današnjo stavbo na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani, z belo-modro-rdečo zastavo v roki. Zbrana družba, med njimi tudi narodni gardisti, naj bi obmolknili, medtem ko naj bi Toman glasno obžaloval sramoto, ki jo je Ljubljana storila svojemu narodu. "Slovenci nismo Nemci," naj bi poudarjal, "in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati edinole slovenska zastava". Še tisto noč naj bi vihar odnesel frankfurterico (črno-rdečo-rumeno) z gradu.
Slovenske barve so se začele pojavljati najprej na kokardah študentov, potem pa kot slovenske zastave med ljudstvom, to jih je začelo izobešati ob slavnostnih priložnostih. Od kod je prišla v zastavo tretja barva, če naj bi dežele uporabljale le dve glavni? Gre v našem primeru res za rdečo barvo, ki je bila v grbu Kranjske zastopana v drobnem šahiranem orlovem prsnem krajcu? Je prsni okras dovolj velik atribut, da nam je dal v zastavo rdečo barvo ali pa gre morda v izdelavi zastave za elemente panslavističnega gibanja? Zaradi pomanjkanja konkretnejših virov tega žal ne vemo. Vemo pa, da je bila zastava kot taka na Dunaju uradno sprejeta kot zastava dežele Kranjske in je v cesarstvu predstavljala kronovino do razpada dvojne monarhije leta 1918.
Pot v pozabo
Slovesnost ob dnevu zastave na GEOSS, 10. april 2016
Ker je bila zastava dežele neločljivo povezana z narodom, ki jo je neformalno sprejel za svojo, je ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem logično javno zastopala slovenski narod do 3. oktobra 1929, ko je stopil v veljavo Zakon o imenu in razdelitvi kraljevine, ki se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in je dovolila izobešati izključno le državno modro-belo-rdečo zastavo.
Čeprav se morda zdi nenavadno, je slovenska narodna zastava šele 25. junija 1991 dobila svojo pravno osnovo. Vendar pa je bilo njeno pravno "življenje" izjemno kratko, saj je kot neodvisni simbol slovenskega naroda obstajala zgolj 59 dni. Dvaindvajsetega avgusta 1991 je namreč (takrat še) Ruska sovjetska federativna socialistična republika z resolucijo Vrhovnega sovjeta za svojo državno zastavo pravno določila svojo zgodovinsko zastavo, ki je enaka slovenski narodni zastavi.
Kje je danes narodna zastava?
Zastava Republike Slovenije in slovenska narodna zastava na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani
V Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi smo leta 1994 definirali dve zastavi: zastavo države (z emblemom/grbom) in zastavo naroda (brez emblema/grba). Razen redkih primerov izobešanja, ki poskušajo kljubovati pomenu zastave, ki je pripomoček za signalizacijo in identifikacijo, katerega predpogoj so unikatnost, markantnost in jasnost, narodna zastava ne obstaja več zaradi identičnosti z zastavo Ruske federacije.
Ko je Oton Župančič leta 1913 prisrčno zapisal "Mavrica na tri pramence: Bog živi vse Slovence!", se je istega leta Kranjski deželni zbor ubadal s težavo, ali si upa na mednarodnem katoliškem zboru v Ljubljani izobesiti slovensko narodno oziroma kranjsko zastavo, da ta ne bi razburila udeležencev iz Poljske, ki so v njej videli sebi neprijetne ruske barve. Izobesili so rumeno-modro-rdečo.
