Kje so vzroki za razprtije na desnici?

Razprtije med pomladnima parlamentarnima strankama NSi in SDS na različne načine vedno znova prihajajo na dan. Ob tem se postavljajo vprašanja, kje so korenine te nenaklonjenosti, kakšno vlogo imajo pri tem predsedniki desnosredinskih strank, predvsem NSi in SDS, in kakšna je prihodnost pomladne politične opcije. 

O tem smo se pogovarjali s poznavalci slovenskega političnega prostora.

"Nasveti predsedniku vodilne opozicijske stranke, naj se umakne, so na meji komičnega." Foto: Klemen Korenjak

"Si predstavljate, da bi slabši skakalci prosili Petra Prevca, naj neha tekmovati?"

Brane Senegačnik, klasični filolog, publicist in prevajalec

Afera z žvižganjem na Trgu republike je v prvi vrsti običajen medijski manever za odvračanje pozornosti od bistvenih vprašanj in tehtnih družbenih premislekov. Je pa tudi povsem absurdna in še en dokaz, da je v Sloveniji mogoče medijsko uveljaviti tako rekoč karkoli. Očitki o pomanjkanju demokracije bi bili namreč lahko upravičeni (ali pa tudi ne), samo če bi obstajala koalicija ali kakorkoli formalizirano zavezništvo pomladnih strank; če pa te delujejo neodvisno, so povsem nesmiselni.

Na meji verjetnega in komičnega pa so nasveti različnih dobrohotnih demokratov predsedniku vodilne opozicijske stranke, naj se umakne, ker da psihološko preveč obremenjuje ljudi (in najbrž tudi konkurenčne stranke). Si predstavljate, da bi smučarski skakalci, uvrščeni nekje na robu deseterice (ali pa njihovi navijači), prosili kaj podobnega Petra Prevca? Ne gre za to, ali se strinjaš s politiko te stranke in njegovim predsednikom, gre za resnost.

A tak "karkolizem" (kot je to poimenoval pisatelj Zorko Simčič) je žal znamenje globlje in usodnejše zmede: pojma desnica in levica se pri nas uporabljata disfunkcionalno in zavajajoče; razširjeno je naivno prepričanje, da smo z ustanovitvijo nove države izstopili iz zgodovine v izdelano demokracijo, kjer smo vsi enakopravni, vsi na začetku, in da sta za vse težave krivi prav ta država in demokracija, ki še zaživeli nista, pa ju že na vsakem koraku preklinjajo in pokopavajo.

Rešitve iz tega ne bo brez treznega pogleda v (zgodovinsko) realnost – brez udobnih klišejev in plašnic, ki nam jih nadeva družbeno-kulturni mainstream.

"Če se notranji odnosi ne bodo spremenili, bo to lahko presekala le nova in neodvisna politična pobuda." Foto: Bor Slana "To je odvračanje pozornosti od veliko pomembnejših težav"

Mitja Štular, Civilna družba za pravično Slovenijo

Medijska obdelava v zadnjem tednu temelji na žvižgih, ki jih je nekaj udeležencev namenilo predsednici stranke. Namesto vsebinskih sporočil zborovanja se je medijsko zavrtela po mojem mnenju povsem nepomembna zgodba o žvižganju. To je odvračanje pozornosti od veliko pomembnejših težav. Državljani smo bili spet prikrajšani za vsebinski razmislek, ki bi ga morali v zdajšnjih razmerah opraviti – kaj storiti, da bi Slovenija postala boljša in uspešnejša država.

Da med pomladnimi strankami ni iskrenega sodelovanja, je jasno že dolgo časa. Mislim, da se tu že nekaj let ni kaj dosti spremenilo. Za pomladni politični tabor je to slabo. Upanja, da bi se notranji odnosi bistveno spremenili, je vse manj. Če se ne bodo, bo to lahko presekala le nova in neodvisna politična pobuda.

"Po mojem mnenju ne gre zgolj za spor med predsednikoma, njegove korenine so že v zamerah med SKD in SDSS iz devetdesetih let." Foto: Matej Povše "NSi ima že dolgo časa občutek, da bi morala biti po naravnem stanju stvari tam, kjer je SDS"

Aleš Maver, zgodovinar, publicist in politični analitik

Po mojem mnenju spor dejansko obstaja, čeprav levice to gotovo ne žalosti in si ne prizadeva, da bi ga pomirila.

Jedro spora je po mojem, seveda subjektivnem, prepričanju v tem, da ima NSi že dolgo časa občutek, da bi morala biti po naravnem stanju stvari tam, kjer je SDS. Tja nikakor ne more, ker SDS za zdaj uspešno nagovarja volivce v desnem jedru, NSi pa je s kar nekaj potezami v zadnjih letih te volivce za povrh odbila. Spor je bistveno ostrejši, kot bi lahko bil, ker se SDS na vsako izraženo težnjo NSi po vodilni vlogi na desni odzove domala otročje, kot da je tak cilj v trenutnih razmerah uresničljiv.

Po mojem mnenju tudi ne gre zgolj za spor med predsednikoma, njegove korenine so že v zamerah med SKD in SDSS iz devetdesetih let. Vsaka med njima je zakrivila nekaj napak, ki so zelo načele medsebojno zaupanje. Omenjam zgolj vlogo socialdemokratov pri rušenju Peterletove vladanje leta 1992 in dvoumno vedenje krščanskih demokratov pri razreševanju Janeza Janše po Depali vasi leta 1994. Ključna obremenitev pa je spraševanje, ali je bil prodor socialdemokratov v jedro demokrščanskega volilnega telesa po Depali vasi odgovor na nezadovoljstvo teh volivcev z vztrajanjem SKD v koaliciji z Drnovškom, kot mislijo eni, ali sovražni prevzem, kot mislijo drugi.

Rešitev je zgolj v tistem, čemur Američani pravijo realignment, v ustvarjanju nove, širše koalicije volivcev, pri čemer ni pomembno, ali se ta koalicija prepozna v eni sami stranki ali v zavezništvu več strank.

Načeloma sta tu dva mogoča bazena, v enem so levo usmerjeni katoličani z močno navezavo na dediščino socialistične Slovenije, ki jih po mojem mnenju desnica skoraj ne more doseči.  V drugem so svobodomiselni, liberalno usmerjeni volivci. Tu so možnosti za uspeh dolgoročno večje, čeprav bi bilo na dolgi rok hkrati hudo narobe, če bi skušnjave, ki jih ponuja migrantska kriza, zavedle desnico v prehud populizem.

"Te stranke se niti po petdesetih letih totalitarizma niso mogle konstituirati kot politična sila, ki bi dejansko vodila državo." Foto: STA ,

"V redkih letih koalicijskega vladanja je bila desnica brez izjeme talka kontinuitetnih primesi"

Lenart Rihar, publicist

Marsikaj od tega, kar slišimo glede t. i. desnice oz. izvorno demokratičnih strank, drži. Seveda bi si predsednik SDS lahko prihranil kak tvit, čeprav celo najbolj nekorekten v primerjavi z odzivi postane neznaten. Prav tako ni težko pritrditi nasvetu, naj predsednica NSi svoje mahanje z demokracijo prihrani za svojo stranko, v kateri je izvorna Bajukova linija že povsem izrinjena.

Drži tudi, da so med temi strankami osebne zamere s krajšo ali daljšo zgodovino, tu so frustracije, očitana izdajstva ipd. A bistvo težave je za temi pojavi. Te stranke se niti po petdesetih letih totalitarizma niso mogle konstituirati kot politična sila, ki bi dejansko vodila državo. Prisiljene so bile konkurirati tranzicijski levici, ki je v demokratični državi toliko brez legitimitete, kolikor je nezmožna preloma z nekdanjim režimom.

V redkih letih koalicijskega vladanja je bila t. i. desnica brez izjeme talka kontinuitetnih primesi. Razlog za nesoglasja pa je tudi to, da se nekatere od strank še danes teh dejstev ne zavedajo ali pa delajo tako, kot bi jih ne bilo.

"Ključno je vprašanje verodostojnih voditeljev." Foto: Bor Slana

"Desnica potrebuje temeljito prestrukturiranje in prenovo"

Bernard Brščič, ekonomist

Treba si bo naliti čistega vina in ugotoviti, kaj sploh je desnica v Sloveniji. NSi vodi politiko, ki bi jo težko umeščal na desnico. Gre za desnico samo po imenu, za "cuckservative" oz. psevdodesnico. Na  to kaže njihovo glasovanje za Kučanovo pokojnino, zapiranje arhivov SDV, podpora Mramorjevemu fiskalnemu pravilu in preimenovanje morišč po drugi svetovni vojni v grobišča. Treba se bo zamisliti, kdo v Sloveniji je desnica in kdo so neokocbekovski krščanski socialisti, torej peta kolona Foruma 21.

Ostra retorika SDS morda ni oportuna, a sam pozdravljam zavezanost resnici. Preobjedli smo se medlega, politično korektnega govora. Stvari je treba poimenovati take, kot so.

Nedavne konflikte na desnici ocenjujem pozitivno, saj prispevajo k razčiščevanju političnega prostora.

Kažejo tudi na brezperspektivnost neopomladne retorike in blodenj o novem Demosu. Desnica potrebuje temeljito prestrukturiranje in prenovo. Ta ne more temeljiti na oživljanju političnih mrtvecev, kot je SLS, ampak na novih strankah. Sam vidim prostor za kar tri. Prva bi lahko bila verodostojna krščansko-ljudska stranka za razočarane volivce SLS in NSi. Druga bi bila nacionalna stranka, mešanica Alternative za Nemčijo (AFD), britanske desno-populistične UKIP in francoskih nacionalistov Front national. Tretja bi bila klasična liberalna stranka s poudarkom na gospodarskih vprašanjih.

Je pa ključno vprašanje verodostojnih voditeljev. Novih Peterletov, Virantov in Jelinčičev Slovenija ne potrebuje. Pa tudi uslugam raznih dušebrižnikov desnice, kot sta Jambrek in Rupel, bi se za dobro države kazalo odreči.