Sreda, 2. 7. 2014, 20.17
7 let, 1 mesec
Kdo bo hitro zmanjšal primanjkljaj in kdo nas bo še naprej zadolževal?
Danes začenjamo analizo odgovorov strank na vprašalnik o njihovih načrtih na področju ekonomske politike. Več o vprašalniku si lahko preberete tule. Predvsem smo želeli preveriti, ali bodo stranke spoštovale zaveze, ki jih je Slovenija dala Evropski uniji in se z njimi izognila prošnji za mednarodno finančno pomoč in prihodu zloglasne trojke.
Skokovito naraščanje javnega dolga in večletno kršenje evropskih pravil o dopustnem proračunskem primanjkljaju je eden od glavnih očitkov slovenski ekonomski politiki. Zato se v današnjem prispevku osredotočamo na načrte strank o hitrosti in načinu zmanjševanja proračunskega primanjkljaja in zadolženosti države.
Obljubo bo torej treba spoštovati. Evropski komisiji tudi ni vseeno, s kakšnimi ukrepi bomo zmanjšali primanjkljaj. V svojih poročilih o Sloveniji so njeni strokovnjaki večkrat poudarili, da pričakujejo predvsem ukrepe za zmanjšanje izdatkov. Po njihovem mnenju smo možnosti za povečevanje prihodkov večinoma že izkoristili in bi dodatni dvigi davkov škodljivo vplivali na gospodarstvo.
Stranke smo zato vprašali, kako hitro in s kakšnimi ukrepi nameravajo zmanjšati proračunski primanjkljaj pod tri odstotke BDP. Odgovori so prikazani v tabeli.
Samo polovica strank napoveduje, da bo spoštovala dane obljube in primanjkljaj že prihodnje leto zmanjšala pod tri odstotke BDP. Med njimi bi samo tri (DL, NSI in SDS) to poskušale doseči predvsem z zmanjševanjem izdatkov. Zmanjševanje izdatkov poudarjata tudi SLS in LGS, vendar bi si vzeli več časa.
Skrb vzbuja predvsem to, da se številne stranke zanašajo na to, da se bo primanjkljaj z višjo gospodarsko rastjo zmanjšal kar sam od sebe. Tako razmišljajo tudi vse stranke zdajšnje vladne koalicije razen DL.
Zanašanje na gospodarsko rast je nevarna iluzija in škodljiva potuha za neukrepanje. Pomeni, da te stranke ne načrtujejo nobenih resnih strukturnih ukrepov, ki bi zagotavljali trajnejše zmanjšanje primanjkljaja in bi preprečili, da bi se ta ob morebitnem poslabšanju gospodarskih razmer spet nenadzorovano povečal.
Stranke smo vprašali, kakšen cilj bi si same postavile pri izdatkih za plače. Pri tem smo njihovi presoji prepustili, ali bi zmanjšanje dosegli s krčenjem števila zaposlenih ali z nižanjem njihovih prejemkov (plač ali različnih dodatkov) ali s kombinacijo obojega.
Skrbeti nas mora, da se kar polovica strank ne zaveda nujnosti zmanjševanja mase plač v javnem sektorju in sanjari celo o tem, da bi ta lahko rasla skladno z rastjo plač v gospodarstvu. In to ne glede na to, da smo zmanjšanje mase plač kot država že obljubili in da to zdaj od nas (v svojih poročilih) pričakujeta tudi Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad.
Ne glede na to nobena od strank v anketi ni izbrala odgovora, da bodo poskušali čim prej sprejeti popravljen zakon. Velika večina se je opredelila za to, da si je treba najprej vzeti čas za ureditev evidenc in za pripravo novega koncepta zakona. Tri stranke (SDS, LGS in SNS) pa so odgovorile, da davka na nepremičnine sploh ne potrebujemo in da je treba le urediti zdajšnji sistem.
Ker urejanje evidenc zahteva veliko časa in ker bo usklajevanje novega koncepta zakona v kateri koli prihodnji koaliciji zagotovo zelo naporno, smo lahko prepričani, da prihodnje leto davka na nepremičnine zagotovo še ne bo.
Glede na to smo lahko zadovoljni, da je v naši anketi velika večina strank podprla uvedbo fiskalnega sveta. Le tri stranke (DeSUS, LGS in SNS) so se opredelile, da ga ne potrebujemo, ker imamo svetov že tako preveč in ne opravljajo koristne vloge. LGS je ob tem poudarila, da so fiskalni sveti načeloma koristni, vendar bi v našem okolju delovali predvsem po politični logiki.
Podobno složne so bile stranke pri podpori ideji – zapisani v zadnjem slovenskem Programu stabilnosti –, da bi s spremembami sistema financiranja občine spodbudili k povezovanju, in to zlasti na področju investicij. Le DeSUS, SDS in LGS so temu nasprotovale, češ da se morajo občine za povezovanje odločati avtonomno in brez državne prisile prek sistema financiranja.
Žalostno je, da uradno vladno napoved o zmanjševanju dolga med koalicijskimi strankami, ki so to zavezo sprejele, v resnici podpirata samo ZAB in DL. SD celo meni, da v zdajšnjih gospodarskih razmerah ni druge možnosti kot dodatno povečevanje dolga.
Po tabeli je tudi očitno, da stranke, ki ne vidijo možnosti za zmanjševanje zadolženosti že v prihodnjem mandatu, večinoma tudi nasprotujejo predlogu, da bi dolg zmanjševali s hitrejšo privatizacijo državnih podjetij.
Evropski svet je zato v svojih uradnih priporočilih od nas zahteval dodatno zviševanje upokojitvene starosti in okrepitev zasebnega varčevanja v kapitalsko financiranem drugem pokojninskem stebru. Stranke smo vprašali, ali bi takšne spremembe podprle.
Skoraj polovica strank meni, da dodatno poviševanje upokojitvene starosti ni več potrebno in da lahko stabilnost pokojninskega sistema zagotovimo z drugačnimi ukrepi. Med njimi sta tudi SDS, ki je pripravila zadnjo pokojninsko reformo, in SD, ki je v zadnjem mandatu vodila ministrstvo za delo in napovedala pripravo izhodišč za novo pokojninsko reformo.
Politična levica (SD, DeSUS in Pozitivna Slovenija) ter Stranka Mira Cerarja javnofinančne težave jemljeta s precejšnjo mero ležernosti, ne da bi se zavedale nujnosti odločnega in hitrega ukrepanja. Zdi se, da bi namesto ukrepanja te stranke raje počakale, da nam z neba pade višja gospodarska rast in reši vse naše težave.