Kdaj je pravi čas, da začnemo otroku dajati žepnino?

Na vprašanje, kdaj se z otrokom začnemo pogovarjati in kdaj začnemo uvajati žepnino, Gabi Čačinovič Vogrinčič odgovarja, da je vse odvisno od odnosa med otrokom in staršem in da tega ne moremo določiti po starosti.

O denarju se pogovarjamo, ko otrok začne postavljati vprašanje, koliko kaj stane

"O denarju se z otroki začnemo pogovarjati, ko začnejo postavljati vprašanje, koliko kaj stane. Sama imam takšno izkušnjo tudi s svojima vnukoma. Nekajkrat na leto kupujemo igrače ali nekaj v tem smislu. Imamo velike nakupe, ki so dvakrat letno, ko gre za velike igrače, ki stanejo okoli 30 ali 40 evrov, vmes pa imamo "ici pici mini" nakupe, kot jih imenujemo, kjer to, kar želita, stane nekje od sedem do deset evrov. Vnuka to dobro razumeta in starejša, ki že gleda cene, mlajšemu pove, ko je igrača predraga in ni več 'ici pici mini', da mora izbrati nekaj drugega," izkušnjo s svojima vnukoma razloži Čačinovič-Vogrinčičeva.

Vedno se začne, ko otrok postavi vprašanje in je treba nanj odgovoriti, pravi. A pri tem ne gre za moraliziranje, temveč mu moramo na vprašanje odgovoriti.

Prvi otrokov denar je podarjeni denar - denar v hranilniku. Foto: Thinkstock Prvi otrokov denar je podarjeni denar

Otroci denar tudi dobijo, ga hranijo, ga za nekaj zbirajo. "Prvi denar, ki ga otrok ima, je podarjeni denar, ki ga dobi na primer od starih staršev in ga hrani v hranilniku. Temu spet sledijo zelo pomembna vprašanja, kaj s tem delaš, čemu to služi, za kaj zbiraš, kaj je možno in kaj ne. Meni osebno sicer ni všeč, da otrok za darilo dobi denar z namenom, naj si kaj sam kupi, to je takšna žalostna odnosna izjava. Po drugi strani pa je lahko tudi namerno, če otroku nekdo reče, da bo za darilo prispeval v njegov hranilnik in mu s tem pomagal pri zbiranju za nekaj, kar si želi," razmišlja Čačinovič-Vogrinčičeva in pravi, gre pri vsem tem za učenje v odnosu, v soustvarjalnem pogovoru.

Največja nevarnost je, da bi denar postal preveč pomemben

Ob tem je pomembno, da imamo izdelan vrednostni sistem. Največja nevarnost, ki jo pri tem psihologinja vidi, je ta, da bi denar postal preveč pomemben.

"Ti sam mu ne smeš pripisovati velikega pomena. In če otrok živi polno življenje, torej bere, riše, se zunaj igra, se dobro počuti v svoji koži, denar ne more biti v središču njegovega življenja. Dejstvo pa je, da gredo družbeni pritiski izredno v to smer. Za primer lahko povem, da imajo moji vrstniki že odrasle ali srednješolske vnuke. Eden od njih je želel vzeti svoje kolo, nato pa ugotovil, da so mu ga otroci že dali v prodajo za sto evrov. Za mojo generacijo je to nekaj nepojmljivega. Bolj je torej pomembno vprašanje, kako umestiti denar kot enega od elementov preživetja, a ga ne usrediščiti," meni Čačinovič-Vogrinčičeva.

Temu se torej izognemo tako, da se otroku pridružimo, odgovarjamo na njegova vprašanja, in da ima otrok v življenju polno alternativno življenje v odnosih – s starši, v šoli in tako naprej.

"Z denarjem se enostavno moramo naučiti ravnati, sicer ne moremo preživeti," pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič. Foto: STA , Žepnina naj pride naravno in ne prezgodaj

Pri žepnini so pomembna vprašanja, kako z njo ravnati, čemu služi. Žepnina naj pride naravno, pravi psihologinja.

"Jaz je ne bi začela dajati prezgodaj. Gotovo je smiselno žepnino uvesti pri najstnikih, ki jo že potrebujejo. Po mojih izkušnjah je najstniško obdobje vsestransko občutljivo in razvojno bogato in tu imamo možnost otroka podpreti. Imate najstnike, ki žepnino strašno varčujejo in je sploh ne porabijo, ter najstnike, ki jo porabijo, denimo, ko gredo skupaj z vrstniki na sladoled, ko koga povabijo. A spet, menim, da s tem ni treba prehitevati. Temu sledi tudi neka kontinuirana učna ura, ne pridiga, temveč podpora temu, kako z denarjem ravnati. Otroci se s tem učijo odgovornosti, tega, da več, kot imaš, ne moreš porabiti, učijo se načrtovanja," pravi Čačinovič-Vogrinčičeva.

Denar ne sme biti nagrada za delo ali sredstvo za podkupovanje

"Nikakor pa ne sme biti denar sredstvo za podkupovanje, nikakor ne sme biti nadomestek za vse drugo, ne sme biti nagrada za delo doma ali delo v šoli. Mora biti prispevek v življenju, tako kot plača, s katerim se je treba naučiti ravnati, pravi Čačinovič-Vogrinčičeva, ki z denarnimi nagradami v odnosu med starši in otroki nima dobrih izkušenj.

Napačno je, ko otrok reče mami, da ji bo pospravil kuhinjo. Kaj ni tudi njegova? Spodbujanje z denarnimi nagradami za opravila se ji nikakor ne zdi dobro.

Žepnina naj bo zagotovljeni prispevek

Žepnina je neke vrste zagotovljeni prispevek otroku, pri katerem je pomembno to, da se otrok z njim nauči ravnati. Kar si otrok kupi z denarjem, je njegova stvar in je njegovo. Posežemo le, če bi šlo za življenjsko ogrožajočo stvar oziroma nekaj nevarnega. Otrok naj ne kupi nečesa, kar mi želimo, temveč naj prevzame odgovornost za svoj nakup, to je njegovo, razloži Čačinovič-Vogrinčičeva.

"Sicer pa bi rada poudarila bistveno sporočilo. To, kaj je prav, je neizogibno vklesano v odnos med starši, odraslimi, in otrokom. In v tem odnosu morajo biti odrasli, ki so spoštljivi in odgovorni zavezniki svojih otrok, in otroci, ki pridobivajo svoje lastne izkušnje. Pri vprašanjih, kaj boš s tem, kako boš s tem in kam to gre, morajo biti starši vedno v podporo svojim otrokom, da bodo razumeli, znali in bolje s tem ravnali. Pomembno je, da denar, ravnanje z njim in varčevanje ne postanejo središče življenja, ker vse drugo šteje bolj kot to," pravi Čačinovič-Vogrinčičeva.

Denar nikoli ne sme biti sredstvo za podkupovanje ali plačilo za vsakdanja opravila in delo v šoli. Foto: Thinkstock

Bolj kot pri revnejših jo skrbi odnos do denarja otrok premožnejših staršev

Psihologinja pritrjuje tudi temu, da to, kako odrasli ravnajo z denarjem, zelo vpliva na otrokov odnos do denarja. A bolj kot za otroke staršev, ki imajo denarja premalo, jo skrbijo otroci staršev, ki razmišljajo samo o denarju, govorijo samo o njem in ga imajo ogromno. "Kjer ni nobenega problema, ko je vse že tukaj, že kupljeno in zagotovljeno. Bolj me to skrbi," pravi.

Pri revščini in negotovosti so problemi drugi, meni psihologinja. A tako starši, ki imajo vse na voljo in je denar njihov vladar, kot starši, ki se prebijajo iz meseca v mesec, v odnosu z otrokom, kjer so do otroka res spoštljivi in se zavedajo svoje vloge in svoje podpore otroku, da bo zmogel skozi življenje, to lahko umestijo na način, da bo otrok razumel in bo z denarjem znal ravnati, pojasnjuje Čačinovič-Vogrinčičeva.

"V neoliberalnem kapitalizmu je denar edino, kar šteje. Ti boš suženj denarja in bogastva, vsi drugi pa bodo sužnji, ker ničesar ne bodo imeli in ničesar ne bodo zmogli. To me skrbi. To je zelo nepravičen in umazan svet, a v njem lahko podpremo ljudi, da bodo zmogli in znali odločati o stvareh," pravi Čačinovič-Vogrinčičeva.

Z otroki se odkrito pogovarjajmo o težavah

"V družinah, kjer denarja ni dovolj, je prav, da se o tem z otroki odkrito pogovarjamo. To so vedno skupne skrbi, saj otroci to vidijo. Tudi projekt mora biti skupen, v dobro vseh, da podpremo drug drugega, pomagamo drug drugemu. Vedno odprto. To je ta odnos spoštljivega in odgovornega zaveznika, torej starša, ki otroka vzame resno in posluša njegov glas. Ki otroka varuje, a ga tudi nauči, da varuje sebe in da so v skupnosti, ki bo zmogla," razlaga psihologinja.

Z univerzalnimi formulami se izognemo odgovornosti, a tu jih ni

"V dolgih letih dela sem se dobro naučila, da ni univerzalnih formul. In te formule služijo le temu, da se izogneš temu, da prevzameš odgovornost za odnos, za odločitev, za živ odnos do sedanjosti. Univerzalne formule služijo temu, da sedanjosti ne živiš, da se nanašaš na nekaj, kar bo v prihodnosti, kaj bo, a vedno je treba najprej gledati na sedanjost.

Za to, kdaj otroku predstaviti banko, mu dati prvo bančno kartico, pravi, da je predvsem potreben sogovornik, ki bo prevzel odgovornost.

Otroku razložimo, od kod pride denar, a z lastnimi računi in karticami ne prehitevajmo. "To je resno učenje, povezano je s temeljnim občutkom lastne vrednosti, otrok ima prve izkušnje v svoji kompetentnosti, z razvojem identitete, s samospoštovanjem in spet gre tu za odnosno formulo. Teh stvari ne vidimo in zgolj predstavimo, temveč to skupaj z otrokom raziščemo," poudarja Čačinovič-Vogrinčičeva.

Otroku stvari torej pokažemo tako, da ga povabimo k stvari in ga k razmišljanju spodbudimo z vprašanji "poglej, to je tako, kaj misliš, da bo iz tega". A Čačinovič-Vogrinčičeva meni, da se ne mudi.

"Glas otroka je v središču. Nečesa ne vemo, to moramo raziskati in skupaj priti do ugotovitev," še poudari najpomembnejše.

Koristno je, da otrok vodi evidenco prejetega in porabljenega denarja, pravi Robert Rolih. Pomembno je tudi, da ga naučimo, naj prihrani del žepnine. Pomembno je, da otrokom razložimo koncept služenja denarja

Robert Rolih, predavatelj in avtor mednarodne knjižne uspešnice The Million Dollar Decision, meni, da se je z otroki dobro o denarju začeti pogovarjati čim prej.

"Ko so stari tri ali štiri leta in začnejo spraševati o tem, kaj je denar, koliko stanejo stvari v trgovini, zakaj ti bankomat denar kar da in podobno. S tem, ko mu povemo, koliko stanejo različne stvari, si otrok ustvari sliko v možganih o vrednosti hiš, avtov, lizik. Izjemno pomembno pa je tudi to, da otrokom čim prej razložimo koncept služenja denarja. Da denar lahko zaslužiš, če delaš, in da tisti, ki ustvarjajo več vrednosti za druge ljudi, tudi več zaslužijo," meni Rolih.

Otroka naučimo koncepta odloženega užitka

"Od tretjega leta naprej je smiselno otroku že dati bankovec na primer za deset evrov, s katerim nato v baru sam kupi sladoled in od natakarja prejme razliko. Tako lahko vadijo tudi svoje matematične spretnosti in pridobijo samozavest, saj vidijo, da lahko nekaj takšnega storijo sami. Majhno žepnino lahko otroku začnemo dajati že pri štirih ali petih letih in ga naučimo, da del žepnine prihrani in da v hranilnik, del pa porabi za nakupe. Tako otroka naučimo koncepta odloženega užitka, ki je izjemno pomemben za uspeh v življenju.

"Pristop, za katerega mislim, da je lahko zelo koristen za otroka, je, da začne že od mladih nog voditi evidenco vsega denarja, ki ga dobi v hranilnik od sorodnikov, žepnine in porabo tega denarja. Tako otroka naučimo osnovnih veščin dela z denarjem, ki jih žal v šolah ne učijo," pravi Rolih.

Preberite še:

Trendi Kosmiči so tako polni sladkorja, da so postali že sladica #video

Mnenja Miha Mazzini: "Za svojega sina iščem …"