Janez Janša
Četrtek, 25. 1. 2018, 4.04
6 let, 11 mesecev
Kaj vse sta Janez Janša in SDS zaupala notarju Sikošku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
48
Notar, ki je overil posojilno pogodbo med stranko SDS in Dijano Đuđić, zelo verjetno ni bil izbran naključno. Jože Sikošek namreč že desetletje overja listine v nekaterih ključnih političnih zgodbah SDS: pri ustanavljanju medijev, predvolilnih brezplačnikih leta 2008 in napadih na sodstvo v obdobju sojenja Janezu Janši v aferi Patria.
Ko je Dijana Đuđić, 32-letna državljanka Bosne in Hercegovine, 19. decembra lani stopila pred notarja Jožeta Sikoška, je svojo identiteto potrdila s potnim listom.
Ko se je tam pojavil Janez Janša, mu tega ni bilo treba storiti. V notarski listini je Sikošek zapisal, da Janšo "osebno pozna".
Iz analize dokumentov, ki smo jo opravili na Siol.net, je mogoče ugotoviti, da imata Sikošek in SDS dolgo skupno zgodovino. V stranki in z njo povezanih pravnih osebah so mu v zadnjih letih dali overiti nekatere od najpomembnejših listin.
Gre torej za notarja, ki ima pri SDS in Janši očitno visoko stopnjo zaupanja. Iz tega je mogoče domnevati, da ga je za overitev pogodbe o najemu 450 tisoč evrov vrednega posojila med 17 notarji iz Ljubljane izbral Janša, ne pa Đuđićeva.
SDS brez odziva, Sikošek konkretnih poslov ne komentira
Sikošek je vrsto let veljal za notarja, ki ni postavljal vprašanj. Že v torek smo razkrili, da je bil lani spomladi zaradi pomoči pri zlorabi položaja pravnomočno obsojen na pogojno kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zaradi njegovega poslovanja v letih, ko je bil notar, je ministrstvo za pravosodje sprožilo postopek odvzema licence.
Na SDS smo v torek poslali več vprašanj:
1. Ali in zakaj je SDS za overitev pogodbe z go. Đuđić za notarja izbrala g. Jožeta Sikoška?
2. Ali sta SDS oziroma g. Janez Janša z g. Sikoškom kot notarjem sodelovala tudi pri preostalih poslih (prepisih, overitvah ...)?
3. Če, katerih?
Odgovore bomo objavili takoj, ko jih prejmemo. Jože Sikošek nam je že pred časom pojasnil, da konkretnih pravnih poslov ne more in ne sme komentirati. Z Dijano Đuđić ni mogoče stopiti v stik. V zadnjih dneh je iz registra Republike Srbske izbrisala vse sledi o svojih poslih.
Sikošek je s SDS povezan v najmanj treh zgodbah.
Zgodba št. 1: mediji iz kroga SDS
Jože Sikošek je bil kot notar navzoč na zadnjih dveh skupščinah družbe NoveTV24.si, ki oddaja televizijski kanal Nova24TV.
Nova24TV je medij, ki je tesno vpet v strukture SDS. Od aprila lani so njegov največji lastnik tri madžarske medijske družbe. Od takrat je družba izpeljala dve skupščini, ki jima je predsedoval Aleš Hojs, član SDS in predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). Sklepe obeh skupščin je overil Sikošek.
Prav Sikošek je verjetno eden od redkih ljudi, ki vedo, kdo vse so lastniki NoveTV24.si. Še vedno namreč ni znano, kdo ima v rokah 40 odstotkov delnic te družbe, saj so te pisane na prinosnika. Tako so ustanovitelji NoveTV24.si svoje lastništvo skrili pred javnostjo.
To pa ni edini Janšev medij, s katerim je sodeloval Sikošek. Leta 2015 je overil listine o ustanovitvi podjetja Nova hiša, ki je načrtoval zagon lastne radijske postaje. Med njegovi solastniki prevladujejo člani in simpatizerji SDS. Listine za to podjetje je overjal tudi leto dni pozneje.
Iz dokumentov, ki smo jih pridobili, je razvidno, da so medijska podjetja iz kroga SDS v zadnjih letih listine največkrat overjala pri Sikošku in notarki Marini Ružič Tratnik.
Zgodba št. 2: ugašanje predvolilnega brezplačnika
Nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami leta 2008 sta začela izhajati dva brezplačnika: Slovenski tednik in Ekspres. Oba uradno nista bila povezana s SDS, a se je kmalu izkazalo, da sta delovala pod neposrednim vsebinskim in finančnim pokroviteljstvom stranke.
Takoj po volitvah sta prenehala izhajati. Sledi za enim od njih – Slovenskim tednikom – je pomagal brisati Sikošek.
Slovenski tednik je izdajalo podjetje Progresija, ustanovljeno pri notarju Gorazdu Šifrerju v Mariboru. To je bilo v lasti Andreja Lasbaherja, nekdanjega direktorja Demokracije, strankarskega časopisa SDS. Lasbaher je podjetje februarja 2009 za 57.500 evrov prodal Milanu Simiću, brezdomcu, ki je v času posla prestajal zaporno kazen v Kopru. Kupnina nikoli ni bila poravnana.
Pogodbo med Lasbaherjem in Simićem je overil notar Sikošek. Pred parlamentarno preiskovalno komisijo je Simić pozneje priznal, da je za nakup le posodil ime. Za to je od Lasbaherja prejel petsto evrov nagrade. V zameno je moral z njim "oditi k notarju, kjer bo podpisal neke papirje".
Ob navzočnosti Sikoška je Simić postal lastnik podjetja, ki je imelo za 1,4 milijona evrov dolga, česar mu notar ni omenil. Šlo je za denar, ki si ga je Progresija pred volitvami izposodila pri več podjetjih. Eno od njih je bilo Media Polis, ki je v obdobju prve Janševe vlade postalo največji distributer oglasov državnih podjetij v medijih. V Slovenskem tedniku je zakupil oglasni prostor, temu pa je denar posodil cerkveni Zvon Ena Holding.
Še eno prijateljsko posojilo je Progresija dobila od Julius Fonda v lasti mariborske družine Ivanjko, ki je imel v obdobju prve vlade Janeza Janše pomembno vlogo v bojih za obvladovanje Petrola.
Šlo je za klasični primer prodaje podjetja slamnati osebi, s katero so poskušali zabrisati sledi za finančnimi viri Slovenskega tednika in obvodnim financiranjem kampanje SDS.
Ti so po zamenjavi oblasti začeli zanimati parlamentarno komisijo, ki je med letoma 2009 in 2011 preiskovala politična in finančna ozadja dveh brezplačnikov. Ugotovila je, da je šlo za "način izvajanja negativne politične kampanje mimo veljavne zakonodaje", zaznala sume storitve več kaznivih dejanj in opozorila, da pristojni organi niso ustrezno ukrepali. Njeno poročilo je državni zbor potrdil z večino glasov.
Sikošek je takrat spregledal lažne davčne in druge izjave, ki jih je ob sklenitvi pogodbe predložil Simić, saj je imel ta uradno v lasti še pet drugih podjetij. Notarska zbornica je pozneje ugotovila, da notar v primerih, ko gre za prodajo podjetij, ni dolžan preverjati finančne sposobnosti kupca.
Takratni minister za pravosodje Aleš Zalar je zadevo odstopil državnemu tožilstvu, a je bila ovadba pozneje zavržena. Posebna komisija ministrstva za finance pa je ugotovila, da je urad za preprečevanje pranja denarja šele konec leta 2010 prvič zaprosil za podatke o transakcijah Progresije.
Zgodba št. 3: "Janšo je treba sf..ati "
Jeseni 2014, ko je Janša na Dobu že prestajal zaporno kazen zaradi zadeve Patria, je izbruhnila ena od odmevnejših afer, povezana z nekdanjim predsednikom vrhovnega sodišča Brankom Maslešo.
Ta naj bi za mizo enega od lokalov v središču Ljubljane junija istega leta neznani osebi v sočnem besednjaku govoril: "Sf..ati ga je potrebno, popolnoma ga je potrebno sf..ati!" Po naključju naj bi pogovor slišala zakonca Radovan in Mira Marvin, za katera "je bilo več kot očitno, da ima Masleša v mislih Janšo".
Ko so dogodek nekaj mesecev pozneje "razkrili" mediji iz kroga SDS, je stranka takoj zahtevala sklic komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti. Navedbe Masleše je razumela kot kronski dokaz, da je Janša žrtev sistemske zarote "krivosodja". To je po tej interpretaciji afero Patria izkoristilo za to, da ga na vsak način spravi v zapor.
Na predlog Francija Matoza, Janševega zagovornika, sta Marvinova izjavo overila pri notarju. 29. septembra 2014 sta se oglasila v pisarni Jožeta Sikoška. Ali ju je tja napotil Matoz, ni znano. Na naša vprašanja včeraj ni odgovoril. K izjavi sta zakonca Marvin predložila svoji pismi, ki sta bili objavljeni v Delu in Družini.
Z overjeno izjavo je Matoz dobil v roke novo "orožje". Na dan, ko je Sikošek overil izjavo, je vrhovno sodišče odločalo o zahtevi Matoza za izločitev Masleše iz sodnega senata. Prav na overjeni izjavi pa je temeljila tudi zahteva za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, ki jo je Matoz vložil na vrhovno sodišče.
Masleša je očitke označil kot "popolno neumnost". V SDS pa o verodostojnosti izjav zakoncev Marvin nikoli niso podvomili, čeprav je bilo v njuni zgodbi več lukenj in morebitnih drugih motivov.
Prvič, v overjeni izjavi ni mogoče najti datuma dogodka. Navedeno je, da je to bilo "nekaj dni pred odhodom Janeza Janše v zapor", torej sredi junija 2004. Hkrati so v isti izjavi natančno popisane nekatere razmeroma nepomembne podrobnosti, na primer rastline na vogalih lokala, kjer naj bi Marvinova opazila Maslešo.
Drugič, Radovan Marvin, učitelj glasbe iz Dola pri Ljubljani, ki je danes v osebnem stečaju, je o Masleši javno začel govoriti šele tri mesece po domnevnem dogodku. Najprej s pismi bralcev v Delu in Družini. Zakaj šele takrat? "Ko sem z nekaterimi člani Odbora 2014 delil svojo zgodbo o Masleši, so me prosili, naj jo vržem na papir," je odgovarjal Marvin in poudarjal, da je to kljub prigovarjanju in spodbujanju storil šele po dopustu.
Tretjič, Marvin težko velja za politično nepristransko osebo. Hodil je na proteste v podporo Janši in tam tudi javno nastopal. Izrazoslovje, ki ga je uporabljal v javnih pismih, je bilo domala enako terminologiji SDS ("tovariši", "kumrovška šola", "sodniki jugo baže").
In četrtič, sovraštvo zakoncev Marvin do sodišča bi lahko izhajalo iz osebne izkušnje. Po poročanju več medijev sta bila namreč v preteklosti pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ki je bilo zaradi poteka zakonitih rokov že izbrisano iz kazenske evidence. O sojenju je podrobneje pisal časnik Delo.
48