"Imel sem 40 minut časa, da spakiram in grem"

Razlog? Nedoseganje dnevne norme glede posnetih in prodanih fotografij. Po le treh mesecih fotografskega dela na ladji – pogodbo je imel sklenjeno za obdobje osmih mesecev – se je moral posloviti. Imel je 40 minut časa, da zapusti ladjo.

Kot kakega hudodelca ga je ves čas pakiranja spremljal varnostnik, eden od njih se mu je pridružil tudi na poletu iz New Orleansa, kjer se je moral na hitro izkrcati, pa vse do Atlante, kjer je prestopil na letalo do Pariza. Zgolj zato, da bi se prepričali, da je res zapustil ZDA, za mnoge obljubljeno deželo.

Fantastično, ki to ni Ko se kdo pohvali, da se odpravlja na delo na križarki, večina zavistno pripomni: Fantastično! Podobno si je bržkone mislil tudi 25-letni Tilen Perko iz Pristave pri Tržiču, ljubitelj fotografije in videa, ki je svojo priložnost na ladji iskal v vlogi fotografa.

"O delu na ladji sem razmišljal že pred leti, poslal prošnjo, nato pa nanjo povsem pozabil. Januarja lani sem zapadel v osebnostno krizo in se odločil, da spet poskusim. Na koprsko agencijo RIV, ki deluje kot podružnica podjetja v Zagrebu, ki rekrutira interesente za delo na ladji s področja Balkana, sem poslal prošnjo za delo fotografa in kmalu dočakal pozitivni odgovor," se spominja Perko.

Veliko hvalisanja, o slabem brez besed Temu je kmalu sledil dvodnevni pogovor na sedežu podjetja v Zagrebu, najprej skupinski in nato še individualni del. "Opisali so nam način dela, opremo, ki jo bomo pri delu uporabljali, in na vse pretege hvalili, kako je delo na ladji oh in sploh super, medtem ko o negativnih plateh ni nihče govoril, mi pa, roko na srce, niti nismo spraševali.

V glavi smo imeli le to, da bomo na Karibih, na toplem, da bomo imeli na pretek časa za ogledovanje znamenitosti, da bomo zaslužili cel kup denarja … No, pa se potem nič od tega ni uresničilo," z grenkobo v glasu pripoveduje Perko.

Tisočak že pred odhodom Po spoznavnem sestanku je sledil obvezni zdravniški pregled, prav tako v Zagrebu, za kar je Perko plačal 200 evrov, si uredil delovno vizo za ZDA, kar ga je stalo nadaljnjih 200 evrov, in nato kupil še letalsko vozovnico do Miamija (600 evrov). "Letalsko vozovnico sem moral plačati že nekaj mesecev vnaprej, šefi pa so potem po potrebi premikali datume odhoda.

Do trenutka, ko sem se vkrcal na letalo, sem v projekt na ladji vložil okrog tisoč evrov," pravi Tilen, ki se je ladijski avanturi naproti podal oktobra lani.

14-dnevni dril Pot ga je najprej vodila do Miamija, kjer je bodoče ladijsko osebje čakalo na premestitev v t. i. trening baze, kjer so se pripravljali na svoje nove zadolžitve. Perko je tako odpotoval v Mehiko, natančneje na otok Cozumel, kjer ga je v družbi bodočih ladijskih fotografov iz Ukrajine, Indije, Belorusije, Filipinov, Madžarske, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine čakalo 14-dnevno izobraževanje na temo kadriranja, ravnanja s fotografsko opremo, postavljanja ozadij, pred katerimi so se fotografirali portretiranci, in nameščanja portretirancev.

Po dveh tednih drila so se vkrcali na svoj začasni plavajoči dom, ladjo Carnival Elation, ki je potnike prevažala po dveh različnih poteh, od New Orleansa do otoka Cozumel in nazaj (štiridnevno križarjenje) ali iz New Orleansa do Progresa na Jukatanu prek otoka Cozumel in nazaj do New Orleansa (petdnevno križarjenje).

Ladja Carnival Elation je sprejela tri tisoč potnikov, med številnim ladijskim osebjem se je znašlo tudi 14 fotografov, poleg enega slovenskih korenin še fotografi iz Indije, Filipinov, Srbije, Zimbabveja in Južne Afrike.

Deseturni delovnik Delo ladijskega fotografa je seveda daleč od nekajurnega dela dnevno, po navdihu. Začne se ob 8. uri zjutraj, ko se ladja zasidra v pristanišču in se večina potnikov izkrca in odpravi na raziskovanje okolice, ter nadaljuje ob 16. uri. "Takrat smo se v skladišče odpravili po opremo, fotoaparate, luči, stojala za luči in odbojnike, ter jih z vozički razvozili po ladijski palubi v 9. nadstropju in začeli fotografirati pred postavljenim ozadjem z romantičnimi motivi."

"Ob 18. uri smo imeli pol ure odmora, kar je pomenilo, da smo se z devete palube spustili do tretje, tam oddali spominsko kartico, s katere so v fotolaboratoriju natisnili fotografije, in se za 20 minut odpravili na hitri obrok. Ob 19. uri je sledilo fotografiranje večerje. To je bilo videti tako, da si pristopil do mize, goste prijazno pozval, naj se nasmejijo, in jih fotografiral. Jedilnico s 700 ljudmi smo morali pofotografirati v čim krajšem času, zato da smo se lahko vrnili na sete in tam fotografirali naprej.

Ob 20.30 se je v jedilnici zamenjala garnitura gostov in vajo smo ponovili. Sledilo je pol ure odmora in nato fotografiranje do 23. ure. Če smo imeli srečo, smo končali ob polnoči, potem so sledili še sestanki s šefi. Spat smo se običajno odpravili okrog enih ponoči, prostih dni nismo imeli. Nikoli pa nismo delali manj kot deset ur na dan," se spominja mladi fotograf.

Težko dosegljiva norma Največ težav je Perku povzročala norma glede posnetih in prodanih fotografij. Te so bile različne. Prvi dan so morali posneti 250 fotografij, preostale dneve med 150 in 180, kadar so na ladji priredili t. i. elegantno noč, je norma narasla na 400 fotografij. "Kmalu sem ugotovil, da mi, če normo dosežem, na naslednjem križarjenju postavijo še višjo, zato sem se držal pravila, da je zame bolje, da je ne dosežem," priznava Perko.

Norme so bile težko dosegljive tudi pri prodaji fotografij. "Kupca si moral prepričati, da poleg fotografije, ki je stala 20 dolarjev, kupi še album (zanj smo ponujali 50-odstotni popust), okvir za fotografijo (s 50-odstotnim popustom), kopijo fotografije in če si bil car, si stranko prepričal še v nakup fotografije na plakatu, ki je stala dodatnih 60 dolarjev. In vse to se nam je na koncu poznalo pri plači.

Na dan je vsak fotograf moral prodati deset kopij fotografij, deset albumov, deset okvirjev in tri plakate," je pojasnil Tilen, ki je čas, ko ni fotografiral, preživel kot prodajalec v fotogaleriji z razstavljenimi fotografijami potnikov, kjer je hkrati opravljal tudi vlogo varnostnika.

Tisoč dolarjev mesečno Kot ladijski fotograf je Tilen zaslužil tisoč dolarjev mesečno, če je ekipi fotografov uspelo doseči t. i. tarčo (na petdnevnem križarjenju so recimo morali prodati za 40 tisoč dolarjev fotografij), jim je pripadlo sto dolarjev nagrade, a to se je zgodilo izjemno redko, v njegovem primeru le v času božičnih praznikov.

40 minut za pakiranje in izkrcanje Tilnova ladijska zgodba se je namesto po osmih, povsem nepričakovano končala že po treh mesecih. Med enim od pristankov v pristanišču v New Orleansu ga je navsezgodaj zjutraj v družbi dveh varnostnikov obiskal šef. "Dejal je, da se je ladijska družba odločila, da me odpusti. 'Na voljo imaš 40 minut časa, da spakiraš in se pobereš,' mi je rekel.

Eden od varnostnikov mi je sledil kot senca, nisem se mogel niti posloviti od kolegov na ladji, ker on pač ni smel zapustiti svojega mesta, drugi pa me je spremljal vse do Atlante, natančneje do trenutka, ko sem se vkrcal na letalo za Pariz, da bi se prepričal, da sem res zapustil ZDA. In to je to," končuje svoje spomine na ladijsko avanturo Perko, ki pa delu na ladji kljub vsemu še ni rekel zadnje besede.

3100 dolarjev v treh mesecih A nikoli več pri dotični ladijski družbi, ki velja za enega najcenejših ponudnikov križarjenj, posledično pa, po Perkovi oceni tudi za ponudnika z nižjo ravnjo storitev, opreme in plačila, in nikoli več v vlogi fotografa. To lahko uspeva le tistim, ki na "ljudi gledajo kot na denarnico na dveh nogah, iz katere iztisneš čim več denarja. Žal pa to ni bila fotografija, pač pa navadno štancanje fotografij," pravi Tilen, ki je v treh mesecih zaslužil 3100 dolarjev. Malo za nekatere in ogromno za druge.