Četrtek,
23. 10. 2014,
13.38

Osveženo pred

4 leta, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

vzgoja nadzor samozavest varnost

Četrtek, 23. 10. 2014, 13.38

4 leta, 10 mesecev

Helikoptersko starševstvo: pretiran nadzor nad otroki je škodljiv

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Prihajajo počitnice, čas za sprostitev. Hkrati čas, da starši, ki otroke nadzirajo vsak trenutek, razmislijo, ali s svojim početjem nehote prizadenejo več škode kot koristi.

Smo zaradi medijev in drugih pritiskov pozabili, kaj je za otroke res pomembno?

Skrb za otroke v skrajnost Pred časom je ameriško spletno javnost razburkala zgodba Lilie Gonzales, matere treh otrok, ki je šla skozi trileten pekel s socialno službo in skoraj ostala brez otrok. Neko jutro je zaspala in v odsotnosti moža zaspala, zamudila avtobus in enega od otrok hitro odpeljala v šolo, dva (osemletnico in leto in pol starega bratca) pa pustila sama doma za 20 minut. Ko je zgodbo mimogrede omenila svojemu psihiatru, je sledil moderni ekvivalent španske inkvizicije.

Pretresljiva zgodba je le ena od množice, ki dokazujejo, da se je pojem dobrega in pravilnega starševstva v preteklih nekaj desetletjih korenito spremenil. Naše in institucionalno prepričanje, da so otroci zares varni in koristno vzgajani le ob stalni prisotnosti ter navodilih staršev, je samoumevno. Pa je tudi pravilno?

Zaščita za vsako ceno Stroka ta pojav preobsesivne skrbi za otroke imenuje "helikoptersko starševstvo", saj starši bdijo nad vsemi aspekti otrokovega življenja kot policijski helikopter, ki vidi vse, podnevi in ponoči. Logično, otrokom želimo dobro, a na kateri točki je dobrega preveč? V sredini osemdesetih, ko je avtor doživljal svoje otroštvo, je bilo samostojno igranje v parku nekaj samoumevnega, prav tako pot v šolo v prvem razredu.

A devetdeseta so, kot poroča Mashable, postregla s serijo medijsko odmevnih zgodb o otroških ugrabitvah, sledile so pedofilske afere in številne druge zgodbe o otroških žrtvah. Rezultat je bil v retrospektivi pričakovan - otroci niso varni več niti v cerkvah, zato jih je treba zaščititi. Danes nosijo čelade praktično za vse aktivnosti (razen med spanjem), starši pa ne spimo mirno niti, ko so na stotem obisku pri babici.

Socialno privilegirani pogosteje obsedeni z nadzorom Kot navaja Economist, je ločnica, ki deli starše na helikopterske in "običajne", najpogosteje družbeni sloj. Socialno deprivilegirani zaradi manjših materialnih možnosti in manj časa otrokom ne posvečajo toliko časa kot bogatejši sloji, ki ob neštetih aktivnostih od violine do juda ob morebitni lastni odsotnosti poskrbijo za varuško.

Ženske v teh slojih, ki so se v zadnjih desetletjih osvobodile klasične strogo materinske vloge in delajo kariero, v starševstvu vodita slaba vest in enako intenzivna energija kot v službi. A vse skrbi - od varnosti in otrokove prihodnosti - so večinoma povsem iracionalne.

Svet je varnejši, kot si mislimo Kot kažejo številne statistike, so vtisi, ki jih dobimo skozi gledanje televizije, povsem napačni. Predvsem razvite države so nenavadno varne. Pred 50 leti je bila verjetnost, da bo otrok umrl do petega leta, petkrat večja. Tudi število nasilnih zločinov je že nekaj desetletij v upadu. Pedofilija je dokazano (a nič manj grozno) večinoma družinski oz. sosedski pojav. Druga skrb je skrb, da prave in časovno dovolj obsežne aktivnosti ne bodo vodile v pravo kariero.

Po navedbah raziskav iz Švedske in ZDA te skrbi niso povsem odveč, a so vseeno prepogoste in preintenzivne. Vse navedbe do zdaj imajo rdečo nit - starše. Kaj pa otroci?

Otroci zgolj izobraženi, ne pa tudi vzgojeni Marko Juhant, izkušeni pedagog in strokovnjak za delo z otroki, vidi v helikopterskem starševstvu precejšnjo težavo: "S takim nadzorom in hkratnim trudom za status prijateljice svojemu otroku si delajo utvaro, da so dobre mame. Otroke le izobražujejo - drugi - vzgaja pa jih tako rekoč nihče.

Zato dobijo kot rezultat otroke, ki dajejo vtis nadarjenosti in so povsod "dovolj dobri", izjemni pa nikjer. Otroci so popolnoma nesamostojni, ker so taksirani od enega dogodka do drugega in odvisni od programov (enako, kot si odvisen od drog, alkohola, nikotina, odnosov, računalnika, hazardiranja).

Svoboda je razburljiva. In nujna. Helikoptersko starševstvo pomeni, da je delež nestrukturiranega časa, ki ga prebijemo z otroki, precej manjši od strukturiranega. Torej, več je nekih načrtovanih, vodenih seans, ki potekajo po nekih pravilih, navodilih. To samodejno pomeni manj časa, kje otroci raziskujejo svobodno in s tem krepijo svojo ustvarjalnost, pogum in samostojnost. Kot poroča Economist, samo 10 odstotkov otrok v šolo danes odide s kolesom. Pred 50 leti je to počela večina.

Otroci se morajo naučiti tvegati in zanesti sami nase, četudi to pomeni, da bodo kdaj na Rožniku srečali nudista ali si popraskali kolena. Po besedah Economista: "Svoboda je razburljiva." Helikoptersko starševstvo je, ironično, sebično in čas je, da starši nehamo misliti samo nase.

Preintenziven pristop posebej problematičen pristop za fante Juhant dodaja: "Tak način izjemno ogroža fante, da so napihnjeni sebičneži, ki se pozneje uprejo staršem in jim pobegnejo iz krempljev s prvo ekipo, s katero lahko. Ni nujno, da je športna, lahko so tudi problematični fantje z ulice. A meja, kaj je preveč, je individualna, nekdo prenese več kot kdo drug, tudi v isti družini. Zato bi starši morali vprašati sebe: kaj so moje želje in kaj so želje mojega otroka?"