Gasilka Suzana Anžur: Trenutek, ko pokličeš 112, je prelomen #video

Z gasilko Suzano Anžur smo se srečali kje drugje kot v Gasilski brigadi Ljubljana, ki že 14 let predstavlja njen drugi dom. Poleg tega, da je zaposlena v poklicni gasilski enoti, je močno vpeta v prostovoljno gasilstvo, kjer svoje znanje prenaša na mlajše generacije. Skoraj živi v gasilski uniformi, v kateri se počuti najbolj domače. Foto: Gaja Hanuna

Kdaj ste vedeli, da bi radi postali gasilka?

Od sedmega leta starosti sem članica Prostovoljnega gasilskega društva Bizovik. Kot otroci smo se na gasilskih vajah bolj igrali, ko sem dopolnila 18 let pa sem, tako kot vsak operativni gasilec, dobila možnost usposabljanja in s tem malo boljšega vpogleda v delo gasilcev. Naslednji pomemben korak je bila izbira študija. Končala sem gimnazijo Jožeta Plečnika in se zatem vpisala na študij varstva pri delu in požarne varnosti na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. V sklopu študija je bila takrat obvezna petmesečna praksa, ki sem jo opravila na Gasilski brigadi Ljubljana. Po opravljeni praksi pa sem prvič resneje začela razmišljati o tem, da je to nekaj, kar bi rada počela v življenju.

Dokončala sem študij in se začela pripravljati na sprejemno testiranje, ki ga je treba opraviti, če želiš postati poklicni gasilec. V drugem poskusu sem testiranje uspešno opravila, prvič sem padla na Cooperjevem testu. A to me ni ustavilo. Jasno mi je bilo, kakšno normo moram doseči, in imela sem še eno leto, da se bolje pripravim.

Ko sem se sama odločala za ta poklic, pred 14 oziroma 15 leti, ni bilo toliko informacij in te niso bile tako lahko dostopne kot danes. Gasilci recimo niso bili prisotni na družbenih omrežij in nisi si znal predstavljati, kako je videti delo gasilca. Zdaj so informacije dostopnejše in je začudenja ob tem, kaj pomeni biti gasilec, manj. Še vedno pa obstaja veliko podrobnosti, ki jih tisti, ki niso v tem, ne poznajo. Ljudje recimo ne vedo, da gasilci sodelujemo z gorsko reševalno službo, da so med nami tudi gasilci specialisti potapljači. Vsi ti odseki znotraj naše službe obstajajo, in čeprav kdo pravi, da gasilci le gasimo požare, posredujemo pri prometnih nesrečah in rešujemo mačke z dreves, temu ni ravno tako.
"To je služba kot vsaka druga. Velikokrat rečem, da je treba superlative, ki jih pripisujemo gasilcem, nekoliko omiliti. Vsako delo pripomore k razvoju naše družbe, mi počnemo to, nekdo drug, ki na uradu odlično opravlja svoje delo, pa na svoj način pripomore k boljši družbi." Foto: Gaja Hanuna

Kako poteka sprejemno testiranje in kaj sledi zatem?

Za razliko od vojske in policije je sprejemno testiranje pri nas enako tako za ženske kot za moške. Konec avgusta oziroma v začetku septembra so objavljeni razpisi za prosta delovna mesta, sicer pa lahko kandidati prošnjo za sprejemno testiranje oddajo skozi celo leto. Tisti, ki ustrezajo določenim kriterijem, so povabljeni na dvodnevno testiranje. Prvi dan je na vrsti preverjanje fizičnih zmogljivosti, zatem sledi razgovor in na podlagi tega pride določeno število kandidatov v naslednji krog. Tam se preverjajo znanje plavanja in veščine na gasilskem poligonu. Na podlagi drugega dneva testiranja se izbere najboljše kandidate. V decembru podpišeš pogodbo o zaposlitvi, nato pa se prvi mesec seznanjaš s pravili in hišnim redom, spoznavaš opremo in način dela na GBL. Dobiš vpogled v delovanje celotne Javne gasilske službe Mestne občine Ljubljana, ki je sestavljena iz GBL, torej ene poklicne in 35 prostovoljnih gasilskih enot.

Zatem se začne šestmesečno usposabljanje za poklicne gasilce v gasilski šoli v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu, kamor pridejo kandidati iz vseh poklicnih in prostovoljnih gasilskih enot. Ko šolanje končaš, dobiš naziv poklicnega gasilca, vrneš se v matično enoto ter začneš delati in se usposabljati znotraj enote.

V Sloveniji imamo samo dve poklicni gasilki in ena izmed njiju ste vi. Zakaj se po vašem mnenju več žensk ne odloča za ta poklic? Medtem je recimo med prostovoljnimi gasilkami tretjina žensk.

To vprašanje se velikokrat pojavi in tudi sama o tem veliko razmišljam. Odgovorov je veliko. Eno od dejstev je povezano prav s tem, da je pri nas prostovoljno gasilstvo zelo razvito, in nekdo, ki mu je ta dejavnost blizu in jo želi opravljati, vendar ne poklicno, se lahko zelo intenzivno v tem udejstvuje na prostovoljni ravni. Med prostovoljnimi gasilkami je ogromno žensk, ki zasedajo odgovorne, visoke funkcije. Mogoče je to en segment, ki pripelje k temu, da ni toliko zanimanja za sam poklic, ker ga lahko doživiš znotraj prostovoljnega gasilstva.

Gasilstvo je posebno tudi v tem, da naše delo temelji na osnovnih vrednotah, kot so solidarnost, empatija in pomoč sočloveku. Mogoče se je v današnjem svetu na te vrednote nekoliko pozabilo in tako že sam poklic ni v skladu z zdajšnjimi prepričanji ter zato ni toliko zanimanja zanj.  

"V gasilske vrste sem stopila s 26 leti in k sreči sem imela takrat že nekaj pameti, da sem vedela, kakšna so moja načela, prek katerih ne grem." Foto: Gaja Hanuna

Zaposleni ste na Gasilski brigadi Ljubljana in ste edina ženska med 130 gasilci. Kako je to videti?

Sem del prve izmene in imam 32 odličnih sodelavcev. Znamo se pošaliti in znamo biti zelo resni. Imamo svojo dinamiko, ki je za nas povsem običajna, marsikomu, ki jo spremlja od zunaj, pa bi se zdela čudna. Dinamika v našem kolektivu je enaka dinamiki v vsakem zdravem kolektivu. Temelji na poštenosti, doslednosti in iskrenosti. Pri nas se na intervencijah dobro vidita medsebojna povezanost in kolegialnost, brez česar v našem poklicu ne gre.

Odlično se razumemo, seveda pa vsi ne razmišljamo enako, a sprejemamo načela in prepričanja drug drugega. V nekaterih situacijah so bolj zaščitniški, ko se recimo kakšen drug gasilski kolega do mene obnaša preveč domače. Takrat se postavijo zame, tako, kot se jaz v nekaterih situacijah zanje.

Kaj pa bi o vas povedali vaši sodelavci?

Smeh (op. a.). Zagotovo bi rekli, da sem trmasta, vztrajna, dosledna in včasih zelo strupenega jezika. S tem ne mislim ničesar slabega, znam se pošaliti na svoj račun, a jim nikoli ne ostanem dolžna. "Mogoče bi lahko bila prav pestrost našega dela tista, ki bi znala pritegniti ljudi v gasilstvo. To delo zahteva človeka, ki je dosleden, pripaden in načelen, kar po mojem mnenju mlajšim generacijam manjka. V našem poklicu potrebuješ človeka, ki zna razmišljati s svojo glavo in ki pove svoje mnenje. Ljudje se danes ne želijo izpostavljati, a brez tega ne moremo pričakovati napredka v družbi." Foto: Gaja Hanuna Kako je biti ženska v poklicu, ki velja za tradicionalno moškega? Vam je, ker ste ženska, kdaj težje?

V času šolanja se je kar nekajkrat zgodilo, da mi je recimo kakšen gasilski kolega pri zlaganju cevi želel priskočiti na pomoč. Pomoč sem odklonila in pojasnila, da zmorem sama in da bom za pomoč prosila, ko jo bom potrebovala. Vem, da so želeli le dobro, a če si ženska, prehitro sklepajo, da nečesa ne zmoreš.

Sicer pa nikoli nisem na to, da sem ženska, gledala kot na nekaj, zaradi česar bi mi bilo težje. Kakršnakoli ovira se je pojavila, nikoli tega nisem videla kot nekaj slabega ali da bi se morala zato, ker sem ženska, še bolj truditi. Lagala pa bi, če bi rekla, da je bilo na moji karierni poti vse postlano z rožicami. Veliko je bilo situacij, ko so mi rekli, da nečesa ne zmorem, pa sem vedno znova dokazala nasprotno. Vsako stvar sem sprejela kot izziv in vse je bilo poplačano, ko je bila stvar dobro opravljena.

Moj nasvet vsem ženskam, ki razmišljajo, ali je to poklic zanje, je, naj se ne ozirajo na pikre komentarje. Ker delaš nekaj novega, nekaj drugačnega, bodo ti vedno prisotni in na to moraš biti pripravljen. Ko se kot ženska odločiš za ta poklic, se na neki način izpostaviš in če misliš, da ti nihče ne bo nasprotoval, živiš v oblakih. A če imaš cilj in si osredotočen na to, da ga dosežeš, ti nihče ne more nič.

"Že po naravi sem perfekcionistka. Od sebe zahtevam največ, veliko pa zahtevam tudi od drugih." Foto: Gaja Hanuna

V hiši se oglasi sirena za intervencijo. Kaj se zgodi potem?

V zadnjem letu se je vzpostavil interni sistem obveščanja, kar pomeni, da gasilci, še preden se oglasi alarm, na svoje mobilne telefone dobimo okviren opis dogodka, ki ga je naš dispečer, ko je prevzel klic iz regijskega centra za obveščanje 112, vnesel v naš sistem. Vodja dobi podatke o točni lokaciji in šoferja vodi na kraj dogodka. V vozilu se skušamo pripraviti na to, kaj nas čaka, in si v grobem razdelimo naloge, še posebej če gre za kakšen večji dogodek. Moderna vozila nam omogočajo, da se popolnoma opremimo že med vožnjo in na lokaciji takoj lahko začnemo delati. Steče komunikacija med vodjo in gasilci in prva informacija je, koliko gasilcev se mora opremiti z dihalnimi aparati. To je naš osnoven kos opreme, da sploh lahko vstopimo v notranjost gorečega objekta. V nadaljevanju se dogovorimo, s katero tehniko bomo delali, kar je spet odvisno od tega, za kakšno intervencijo gre. Vedno delujemo v parih in dva gasilca, ki formirata eno skupino, se med seboj dogovorita, kaj bo kdo vzel s sabo.

Na obleki imamo tablice z imeni in pravilo je, da jo mora vsak, ki se opremi z gasilnim aparatom in vstopi v goreč objekt, pustiti na za to namenjeni tabli. Strojnik sproži merilec časa, ki kaže, koliko časa je vsak od nas v objektu. Tabla z imeni predstavlja dodatno varovalko za nadzor dihalnih aparatov. Vodja ima grob pregled nad tem, koliko časa bo ekipa še lahko delovala, in že lahko razmišlja, kdaj mora biti pripravljena naslednja skupina. Ko nam zmanjka zraka v tlačni posodi, moramo čimprej opraviti menjavo, da lahko delo poteka nemoteno. Ko pride gasilec iz objekta, je prva stvar, ki jo naredi, da vzame tablico z imenom. Če tablica z imenom ostane na tabli pomeni, da je oseba še v objektu in steče iskalna akcija. To se nam na srečo to še ni zgodilo.

Poklicni gasilci in prostovoljna gasilska društva dobro sodelujemo. Na intervencijah zelo redko delamo sami, skoraj vedno so zraven policisti in reševalci. Izredno pomembno je, da poznamo in razumemo njihov sistem dela. V času intervencije mora vse teči gladko, dogovori morajo biti hitri in to je mogoče le, če so ekipe povezane.

Se še spomnite kakšne izmed svojih prvih intervencij? Jo lahko opišete?

Po končani gasilski šoli je sledilo obdobje, ko smo bili po mesec dni v vsaki izmeni v gasilski enoti in ena mojih prvih intervencij v tistem obdobju je bila nesreča s smrtnim izidom. Bili smo trije sošolci, ki smo šli na to intervencijo. Takratni vodja enote je vedel, da ima pred sabo novopečene gasilce, in je vsakega od nas vprašal, ali želi z njim na teren. Spomnim se, da nam je povedal, da je mrtva gospa ukleščena v vozilu in da jo bomo morali spraviti ven. Gospo smo pokrili in izvedli tehnični poseg. Vsi mislijo, da smo superheroji, a smo tudi mi samo ljudje in takšni prizori se te dotaknejo. V primeru smrtnih nesreč osebo pokrijemo, ker je to edino spoštljivo in tudi zato, da jo zaščitimo pred pogledi radovednežev. V vseh teh letih se je nabralo kar nekaj takih težkih intervencij. Takšni dogodki te zagotovo prizemljijo.

"Zavedati se je treba, da gremo vsi na intervencijo zato, ker želimo pomagati, vendar te včasih razmere prisilijo, do se na neki točki ustaviš." Foto: Gaja Hanuna
Poklic gasilca je naporen, tako fizično kot tudi psihično. Kako se spopadate z občutki, ki se pojavijo po težkih, tragičnih intervencijah?

Za vse intervencijske službe je značilno, da ekipa, ki je bila na lokaciji, dogodek predela znotraj izmene. Veliko se pogovarjamo že na sami lokaciji ali med vožnjo nazaj v enoto. Govorimo tudi z drugimi, ki niso bili na intervenciji, in na neki način se dogodku s tem odvzame težo. Pogovor je edina prava pot, da se težko situacijo predela.

Poleg tega od leta 2012 sistem zagotavlja psihološko pomoč. Vsaka enota ima dva zaupnika, ki sta del kolektiva. Tudi sama sem v naši izmeni ena od zaupnikov. To smo gasilci, ki imamo opravljena določena usposabljanja na področju psihologije. V primeru večjega, težjega dogodka je naloga zaupnika, da tiste, ki so bili na intervenciji, posede za mizo in vodi pogovor. Namen pogovora celotne ekipe je, da vsak zase pove, kaj je delal na intervenciji in kaj si je zapomnil. Le tako se sestavi celotna zgodba in marsikdo, ki ga je prej žrlo vprašanje, zakaj smo nekaj naredili tako in ne drugače, dobi odgovor. S takšnim pogovorom se skuša razbremeniti ekipo.

Obstaja še višja stopnja pomoči, ko se obrnemo na psihologe, ki prihajajo iz enote za psihološko pomoč civilne zaščite. Enota je na voljo vsem službam v sistemu zaščite in reševanja. Nanje se obrnemo, če zaupniki ocenimo, da je primer za nas prezahteven, recimo če umre otrok ali če se poškoduje ali umre sodelavec. Imamo smernice, ob katerih se vnaprej predvideva, da bo breme za ekipo preveliko, in takrat na pomoč priskočijo psihologi.

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko je bilo vaše življenje ogroženo? "Želela bi si, da se vrednote, na katerih temelji naš poklic, vrnejo nazaj v našo družbo, ker so dobre in brez njih družba ne more preživeti. Jaz vztrajno delam na tem, da se vrnejo." Foto: Gaja Hanuna

Na naše delo vpliva toliko različnih dejavnikov in nemogoče je imeti za vsako situacijo izdelan scenarij. Veliko je improvizacije, vse, kar vemo, združimo in v najkrajšem možnem času izpeljemo postopek, ki je najprimernejši. V stresnih trenutkih te rešuje rutina. Ko na poligonu že 15 delaš eno in isto in ko se sprašuješ, kaj ti je tega treba, to je tisto, kar te bo rešilo, ko se boš znašel v situaciji, ki ti ne bo domača. Ker si postopek tolikokrat ponovil, ga boš takrat izpeljal tako, kot je treba.

Ko greš na intervencijo, torej nikoli ne veš, kaj te čaka. Jaz z gasilcem, ki reče, da ga nikoli ni strah, ne bi šla na intervencijo. Pri našem delu moraš vedeti, kje je tista točka, do katere lahko greš, da bo še varno. Mi to mejo vseskozi dvigujemo, drugače ne bi mogli biti gasilci, a v nedogled je vseeno ne moremo. Ko recimo pridemo na lokacijo, kjer je objekt popolnoma v ognju, ne bomo vstopili, čeprav vemo, da moramo, če želimo požar pogasiti, vstopit v prostor. Gasilec nikoli ne dela sam, najmanj v paru, in ko eden previsoko postavi letvico tveganja je naloga drugega, da ga potegne nazaj.  Ko enkrat nisi več zmožen racionalno oceniti situacije in varnostnega tveganja, nastopi težava. Za zdaj še nikoli nismo prišli do tega, da bi prekoračili ekstremno točko in bi se stvari zakomplicirale.

Bili smo na intervenciji, kjer smo gasili popolnoma razvit požar. V objektu ne vidiš ničesar, odpreš vrata in pred taboj je vse črno. Takrat v glavi preigravaš vse, kar si se naučil. Zgodilo se je, da nam je zaradi okvare na cevovodu zmanjkalo vode, in ko nimaš osnovnega varovala pri požaru, to je voda, ti ne preostane drugega, kot da se umakneš. Čeprav bi si želel iti naprej, v taki situaciji tega ne moreš. V ZDA je ta taktika malce drugačna, zato pa imajo malo bolj obširno črno statistiko. V Sloveniji je statistika težkih poškodb oziroma smrtnih primerov gasilcev praktično nulta oziroma zelo nizka. Tudi to govori v naš prid, da so postopki, ki jih uporabljamo, pravilni. Zavedati se moramo, da nismo "supermani".

Katera intervencija pa vam bo za vedno ostala v spominu?

Kako v Sloveniji gledamo na gasilstvo? Kakšen je ugled gasilcev?

Ugled gasilca v Sloveniji je na zelo visokem nivoju, ljudje nas spoštujejo in cenijo naše delo. Mogoče se prostovoljnih gasilcev še vedno drži stereotip, ko se jih povezuje le z gasilskimi veselicami. A to ni res niti ni pošteno. Prostovoljni gasilci opravljajo praktično enako delo, kot ga opravljamo mi. Ljubljana ima 130 poklicnih gasilcev in pri večjem dogodku vsega ne moremo narediti sami, zato nam takrat na pomoč priskočijo prostovoljni gasilci. Na območju Ljubljane jih deluje 1.100.   

Družba mogoče ne razume oziroma sploh ne ve, da imaš kot prostovoljni gasilec zakonsko določene obveznosti. To recimo pomeni, da ima po zakonu prostovoljna gasilska enota tretje kategorije, ki ima tri gasilska vozila, odzivni čas sedem minut. Društvo se mora odzvati in od poziva mora biti prostovoljni gasilec v sedmih minutah na intervenciji. Ta struktura je prostovoljna, a ima ogromno nalog, ki jim ne moreš reči ne, ker so zakonsko določene.

Kako na vaše delo gledajo domači?

Na začetku je bilo kar pestro. Mami do zadnjega ni verjela, da sem se prijavila na sprejemne izpite za gasilsko brigado. Ko sem razložila, zakaj me to veseli, in ko sem se zaposlila, je videla, da je to delo, ki mi ustreza in ki mi nekaj pomeni.

Velikokrat dobim poziv na intervencijo sredi noči ali pa moram prej v službo in v takem primeru imaš uro časa, da se odpraviš na pot. Takrat je ob sebi dobro imeti nekoga, ki ti priskoči na pomoč, ko te ne bo doma. Starša mi nikoli nista očitala teh stvari, vedno mi pomagata in to veliko odtehta. Podpirata moje delo in vidita, kaj naše delo doprinese družbi.

"Vpeta sem v obe strukturi, tako poklicno kot prostovoljno gasilstvo. Vsako leto rečem, da si bom na koledarju označila dneve, ko ne oblečem nobene uniforme. Teh ni ravno veliko, saj po končani nočni izmeni zvečer spet oblečem uniformo, ko grem predavat prostovoljnim gasilcem. Ne reče se zaman, da je biti gasilec način življenja." Foto: Gaja Hanuna

Novice Luka Pance: Redko se sploh zaveš, da se ti ne piše dobro #video

Novice Tomaž Kučič: Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje

Sportal Gašper Babnik se je hitro našel v poklicu gasilca