Francisco iz Venezuele: Ni varno, če v Sloveniji kateri rečem "mi amor"

Franciscovo domače mesto je Cumaná v zvezni državi Sucre, ki velja za najstarejše mesto v Ameriki, ki so ga ustanovili Evropejci. Ima dva brata in dve sestri, ki živijo v Venezueli.

V družini so vsi učitelji, on pa to nikoli ni želel postati. "Učitelji ne zaslužijo nič, vedno so brez denarja." Ker pa pred več kot 16 leti ni imel dela, se je poskusil v tem poklicu in nato tudi dokončal študij. Poklic je vzljubil in različne predmete v domačem kraju učil več kot 15 let.

Prvi stik s Slovenijo

Pred dvema letoma je fotografije iz Venezuele, ki jih je objavljal na Facebooku, neka gospa začela vztrajno všečkati. Ni je poznal, zato jo je dodal kot prijateljico. Bila je Slovenka, ki jo je Venezuela zelo zanimala. Po neskončnih urah klepetov sta se navezala in lani je Francisco prišel v Slovenijo. Kmalu se bosta poročila.

Že preden je prišel, se je začel zanimati za Slovenijo. Ugotovil je, da je čudovita, zlasti ga preseneča, kako je mirna in čista. "Ljudje so z mano zelo prijazni, vsi me spoštujejo, čeprav sem se na začetku bal, kaj bo, ker sem drugačne polti. A ni se zgodilo nič. Nasprotno, vsi so zelo pozorni in mi pomagajo."

Cumaná je mesto na obali Karibskega morja s približno 420 tisoč prebivalci. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Želel je najti študij kjer koli v Evropi, magisterij iz pedagogike, a nikjer ni bil sprejet. Le v Ljubljani so mu rekli, da bi se za začetek lahko vpisal na tečaj slovenščine, pozneje pa bi se morda lahko tudi vpisal na študij.

Nikoli prej ni bil zunaj Venezuele. "Najprej sem se izgubil že na letališču," se spominja.

"Mi amor", "mi princesa", "mi reina"

Francisco se je ob selitvi srečal s kar nekaj zanj presenetljivimi navadami Slovencev: v Venezueli na primer vodo, ki jo natočijo iz pipe, pred pitjem ohladijo v hladilniku in ji dodajo kocke ledu. V Sloveniji pa gre neposredno na mizo. To se mu je zdelo neverjetno.

Nenavadno se mu je zdelo tudi, da uporabljenega toaletnega papirja ne odvržemo v koš za smeti, ampak kar v školjko.

Verjetno najpomembnejša razlika pa je, kako se naslavlja ženske v javnosti. Ko v Venezueli pride na primer v pekarno, prodajalko običajno pokliče "mi amor", "mi princesa" ali "mi reina" (moja ljubezen, moja princesa, moja kraljica). To je čisto nevtralno, ne da bi pomenilo, da se z njo spogleduje.

"Lahko si predstavljate, kakšen odziv je tukaj, če rečem kaj takega," se nasmeje. "Njen mož bi me ubil, če bi bil zraven. Če je pa v Venezueli ne pokličem tako, bo mislila, ali da nisem spoštljiv ali pa da sem gej."

Pripoveduje, da v Latinski Ameriki ženske zelo spoštujejo. "Ker se je ženska, ki me je rodila, žrtvovala zame, jo vedno spoštujem in z njo ravnam kot s kraljico," pojasni.

Francisco je učitelj razrednega pouka. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Najboljše v Sloveniji: mir in varnost

V Sloveniji najbolj ceni mirno življenje, vseeno pa iz Venezuele pa malo pogreša mestni vrvež in njihovo hrano – zlasti ribe in arepo – nekakšen koruzni kruh, ki ga napolnijo z različno vsebino.

V Ljubljani se, ko sliši zvok motoristov, ne more otresti strahu, da bo motorist pripeljal mimo in ga okradel, morda udaril s pištolo le zato, da bo lahko vzel njegov telefon ali čevlje. "Kako malo je vredno naše življenje v Venezueli," ugotavlja.

Žalostna venezuelska realnost

Ko govori o situaciji v Venezueli, pravi, da lahko srečamo tri tipe Venezuelcev: prvi za vedno beži iz Venezuele, ker želi le normalno živeti, a je izgubil upanje, da bo v Venezueli lahko. Drugi je tisti, ki je diplomat nekje po svetu, ne živi situacije v Venezueli in pravi, da je vse slabo govorjenje o položaju v Venezueli laž. Tretji pa je prebivalec Venezuele z ulice, ki vam lahko pove različico, ki je mediji ne pokažejo.

Otroci prihajajo velikokrat lačni v šolo in se odpovejo malici, da jo lahko nesejo svojim mlajšim bratom in sestram. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Če hočeš danes dobiti delo, moraš biti član vladajoče stranke, trdi Francisco. "Naš predsednik je že pred leti rekel, da tistemu, ki bo volil proti revoluciji, ne bodo dali ne hiše, ne vode, ne ničesar drugega."

Bogata država, ljudje pa lačni

Francisco pravi, da so mnogi v Venezueli lačni. "Si predstavljate, kaj pomeni stati v vrsti osem ur, da ti prodajo dva koščka kruha?" Sram ga je, da je njegova država v takem položaju, ko pa se po naravnih virih uvršča med najbogatejše države na svetu.

Ko se je po nekaj mesecih vrnil v Venezuelo, nekaterih prijateljev ni prepoznal. "Ljudje nimajo kaj jesti. Mnogim so hlače preširoke, ljudje si dodajajo luknje na pasovih, ker bi sicer izgubili hlače." To imenujejo Madurova dieta.

Otroci ne prihajajo v šole, ker doma nimajo kaj jesti. Ali pa pridejo in ne pojejo dnevnega obroka. Vzamejo ga domov in ga dajo svojim mlajšim bratcem ali sestricam, zaskrbljeno pripoveduje Francisco. Otroke je spraševal, zakaj ne jedo malice. Odgovorili so mu: "Ne, gospod, mama me bo tepla, če bom jedel." "Toda zakaj, ta hrana je vendar zate!" "Ne, ne, najprej moj bratec!" Ob tem mu je šlo na jok.

Denar brez vrednosti

Venezuelec mi pokaže bankovec, vreden sto bolivarjev. "Do januarja je bil to bankovec z največjo nominalno vrednostjo, a z njim nisi mogel kupiti ničesar. Pravijo, da je ta bankovec idealen za ponarejevanje dolarjev. Za en evro potrebuješ okoli 90 takih. Če si želel iz banke dvigniti svojo minimalno plačo, si moral priti z velikim kovčkom."

Do nedavnega največji venezuelski bankovec, ki je vreden malo več kot en evrski cent. Foto: Urška Makovec

Naša mesečna minimalna plača danes znaša okoli 60 tisoč bolivarjev, kar po tečaju na črnem trgu znaša približno šest evrov. Poleg tega prebivalci dobijo še tako imenovano vrečko hrane, katere vrednost je okoli 135 tisoč bolivarjev.

Uradni menjalni tečaj je okoli 2600 bolivarjev za en dolar, a dolarjev ni mogoče nikjer kupiti, ker jih ni v državi. Zato deluje črni trg, kjer je za dolar treba odšteti skoraj 9280 bolivarjev.

Kilogram testenin stane osem tisoč, deodorant šest tisoč, zobna krema 12 tisoč, kilogram piščančjega mesa skoraj 16 tisoč, paket Pampers plenic pa 45 tisoč bolivarjev. "Kaj naj ješ?" se sprašuje Francisco. "Moja učiteljska plača znaša okoli 250 bolivarjev. Ne zadostuje niti zame. Če si z minimalno plačo kupiš šampon, milo in zobno kremo, nimaš več za hrano."

Francisco uživa v poučevanju, težko pa mu je gledati revščino otrok. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Ministrica za zdravje je rekla, da je težava v tem, da si Venezuelci prepogosto umivajo zobe. Predlagala je, naj si jih umivajo redkeje," je povedal Francisco.

Kot bi Terminator uničil vse

V njegovem mestu sta dve tovarni sladkorja, ki sta v preteklosti ogromno izvažali na Karibske otoke in v Evropo, sladkor pa so imeli tudi domačini. Chavez je tovarni nacionaliziral in dal v roke vojakom. Izmenjalo se je osem generalov, ki so z njima upravljali. Uničili so ju. Danes niti ljudje, ki živijo ob tovarni, nimajo sladkorja, ampak morajo kupiti sladkor, uvožen iz Brazilije.

Francisco trdi, da tovarne v Venezueli nimajo kaj početi, ne proizvajajo ničesar več. "V tovarnah, ki so večinoma nacionalizirane, vidiš le ljudi, ki gledajo videe o Chavezu ali o ideologiji. Proizvodnja stoji. Zdi se, da je skozi Venezuelo šel Terminator in uničil vse." A na javnih prostorih visijo napisi "Prepovedano slabo govoriti o Chavezu".

"V bolnišnicah ni zdravil, ni opreme. Ni denarja, s katerim bi vlagali. V mojem mestu zaradi kriminala dnevno umre povprečno pet ljudi, v Caracasu sto na teden," pripoveduje.

Populizem je vse uničil

Ko je oktobra prvič izstopil v Ljubljani, si je rekel: "Uf, kakšen mraz!" Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "V Latinski Ameriki smo se navadili na populizem, ki je ljudi navadil, da jim podarja vse. Ne cenimo tistega, kar pridobimo z delom. Ne morete svojemu otroku dati vsega. Otrok te bo videl kot nekoga, ki mu bo vse življenje preprosto vse plačal. Nikoli ga nisi naučil delati," je zaskrbljen.

Po njegovih besedah vsaka venezuelska mati, ki ima pet otrok, dobi minimalno plačo – mati in vsak od petih otrok. Nihče več noče delati. Dobijo tudi vrečko hrane. "In nikogar ni sram." Pred volitvami so izdali 200 tisoč kartic, ki so jih dali mladim. Z njimi so bili upravičeni do minimalne plače. "Dali so jim minimalno plačo za to, da niso počeli nič," je zgrožen.

Izboljšanja še ni na vidiku

A vlada nima več podpore ljudstva, meni Francisco. "To vidijo tudi sami. Včasih je, ko so sklicali vladne proteste, prišlo veliko ljudi, danes ne gre nihče več."

Venezuelec ne verjame, da se bo situacija izboljšala v kratkem. "Svoje ljudi imajo na vseh položajih, ni dialoga z ljudstvom, spremenili so veliko stvari. Chavez sam je pred leti rekel, da je venezuelska ustava brezhibna. Zdaj, ko je opozicija dobila večino v parlamentu, so ustavo spremenili takoj."

"Ne moreš več kot štiri leta govoriti, da je tvoja država v 'ekonomski' in 'imperialistični vojni'. Niti njihovi lastni jim ne verjamejo več. Nihče ni svetnik, a ne moreš valiti krivde za vse, kar se dogaja v tvoji državi, na druge," meni Francisco.

Vsakomur, ki lepo govori o položaju v Venezueli, pa predlaga, naj gre za nekaj časa v Venezuelo. "Prav zanima me, ali bi želel ostati tam," se sprašuje 38-letnik.