Aktivno državljanstvo
Petek, 15. 11. 2024, 7.32
2 uri, 36 minut
Aktivno državljanstvo
Dietetičarka: V javnem šolstvu vse pač ne gre, nismo a la carte restavracija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
V svetovnem merilu je Slovenija primer dobre prakse, kar zadeva organizirani sistem šolske prehrane. Več kot 95 odstotkov slovenskih otrok malica v šoli in okoli 90 odstotkov jih v šoli je tudi kosilo.
"Starši z argumenti, kot je ta, da so v tujini takšne stvari mogoče, pozabljajo, da gre v veliko primerih za zasebne šole, kjer se plačuje visoka šolnina. Tega ne moremo primerjati z javnim šolstvom. V javnem šolstvu vse pač ne gre, nismo a la carte restavracija," glede prehrane v slovenskih izobraževalnih ustanovah in kapricah staršev pove Barbara Ozbič Kirijakopulos, klinična dietetičarka in organizatorka prehrane. Meni, da prepričanja staršev, tudi verska, v šolah nimajo kaj iskati. Prehrano v šolah urejajo nedavno aktualizirane smernice prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki jim mora šola slediti. Ta teden je v šolah v ospredju lokalna, kakovostna hrana, ki je na krožnikih slovenskih otrok ne manjka.
Ko je čas za tradicionalni slovenski zajtrk, učence na mizah pričakajo kruh, namazan z maslom in medom, skodelica mleka in jabolko ali suho sadje. Sestavine so lokalne, pridelane v Sloveniji, kar je tudi glavno vodilo že uveljavljenega projekta Tradicionalni slovenski zajtrk. V vrtcih, šolah in drugih javnih zavodih poteka že od leta 2011, letos prvič pa so ta dan razširili na teden dni slovenske hrane, ki ga obeležujemo od 11. do 17. novembra. V tem tednu se torej vse vrti okoli domače hrane, projekt pa spremljajo številne dejavnosti na to temo.
Projekt Tradicionalni slovenski zajtrk je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije zaživel leta 2011. Na pobudo več organizacij je vlada projekt razširila in lani razglasila Teden slovenske hrane, ki bo vsako leto tretji teden v novembru.
Kot pravijo na Zadružni zvezi Slovenije, željo s projektom Tradicionalni slovenski zajtrk okrepiti zavedanje o pomenu in prednostih lokalno pridelane hrane ter spodbuditi oblikovanje zdravih prehranskih navad.
V projektu sodeluje več kot 90 odstotkov slovenskih šol in vrtcev. Lani so zajtrk tako postregli 281 tisoč otrokom v skupaj 400 vrtcih in 500 osnovnih šolah. Z ministrstva za kmetijstvo so nam posredovali podatke, točno koliko posameznih sestavin so razdelili za zajtrk.
Ker letos pričakujejo, da bodo zajtrk razdelili med približno enako število otrok, bodo tudi količine razdeljenih sestavin ostale več ali manj enake oziroma nekoliko višje, so zapisali na ministrstvu. Spodnji podatki iz lanskega leta so tako relevantni tudi letos.
V svetovnem merilu je Slovenija primer dobre prakse, kar zadeva organizirani sistem šolske prehrane. Več kot 95 odstotkov slovenskih otrok malica v šoli in okoli 90 odstotkov jih v šoli je tudi kosilo.
A lahko bi se zgodilo, da ne bi bilo več tako. V preteklosti so se že pojavile močne tendence, da bi šolsko prehrano izločili iz šolskega sektorja oziroma bi šolske kuhinje privatizirali. Irena Simčič iz zavoda za šolstvo je dolgoletna strokovnjakinja na področju šolske prehrane in ena tistih, ki se je borila za ohranitev obstoječega sistema ter ga tudi dosegla. V državah, ki so imele šolsko prehrano dobro organizirano, potem pa so se odločile za njeno privatizacijo, se ta poteza ni izkazala za dobro.
Simčič, nekateri ji pravijo kar prva dama šolske prehrane, je ob sprejemu Zakona o šolski prehrani leta 2012 predsedovala Komisiji za pripravo strokovnih podlag, vezanih na zakon. Takrat so določili, da morajo smernice prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih vključevati tako vzgojno-izobraževalni kot zdravstveni vidik.
Kaj so prinesle nove smernice prehranjevanja?
Dokument so aktualizirali in zavod za šolstvo je septembra izdal nove smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki jih je s pomočjo številnih strokovnjakov s področja šolstva in zdravstva pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ).
Ob upoštevanju smernic bodo učenci in dijaki jedli več stročnic, kaš in polnovrednih žitnih izdelkov. Vsaj enkrat tedensko morajo biti na meniju ribe, sadje in zelenjava pa morata biti vsakodnevno del kosila, večkrat kot do zdaj pa tudi del malice. Manj bo predelane hrane, rdečega mesa in sladkorja. Tako so recimo omejili uživanje medu, ker vsebuje preveč sladkorja.
Po novih smernicah je uživanje medu omejeno. Na meniju je enkrat ali dvakrat na mesec, medtem ko se čaja z medom ne sladka.
Barbara Ozbič Kirijakopulos, klinična dietetičarka v Centru za krepitev zdravja ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, organizatorka prehrane na OŠ Selnica ob Dravi, predavateljica in članica več strokovnih združenj, razloži, da so smernice napisane strokovno, v dobro otrok. Poleg tega nove smernice priporočajo oziroma šole in zavode pozivajo, naj ukinejo procesirana živila, naj ne uporabljajo veliko soli, sladkorja in maščob.
Simčič medtem poudari, kako pomembno je, da se smernice uvaja postopoma. "Če so na šoli otroci do včeraj pili sladkan čaj, je absolutno napaka, da jih drugi dan čaka čaj brez sladkorja. Sladkor se zmanjšuje postopoma. Enako je s polnozrnatimi testeninami. Najprej jih nekaj dodajo testeninam iz bele moke, šele nato jih povsem nadomestijo," pojasni strokovnjakinja za šolsko prehrano.
Kot dodaja, je pri uvajanju novih smernic veliko odvisno tudi od opreme šolske kuhinje, števila osebja ... Po njenem mnenju pa lahko s tem, ko se posveča kulturi prehranjevanja in odnosu do hrane, največ naredi prav pedagoško osebje.
"Če je za kosilo na meniju enolončnica in pecivo, učenec pa vzame le pecivo, to ni ustrezen obrok," pojasni Simčič in doda, da s tem, ko otrok hrano zavrača, nismo naredili nič. Še en problem se pojavi, ko otroci hrane na meniju ne jedo, v šolo pa nosijo nezdrave prigrizke. Na nekaterih slovenskih šolah so organizatorji prehrane zato izdali priporočilo, naj otroci hrane v šolo ne nosijo.
"Hrana ima velik vpliv, ne gre samo za poln trebušček, ampak za dobro počutje otroka, kar je najpomembneje. Že nekaj let, še posebej pa po epidemiji, je vedno več otrok s čezmerno telesno težo. Zgodaj v otroštvu se pojavljajo kronične bolezni, otroci imajo zamaščena jetra. Vse to zaradi sladil, ki jih dodajajo v slaščice, sladkih napitkov in podobno, česar otroci zaužijejo preveč," pove Barbara Ozbič Kirijakopulos.
V središču pozornosti pristale stročnice
Vroča tema v novih smernicah so tudi stročnice, saj marsikateremu otroku niso všeč. "Ravno tako jim ni všeč poštevanka števila sedem, pa je ne bomo izključili iz šolskega kurikuluma, ker to pač spada k snovi, ki jo mora učenec predelati, če mu je to všeč ali ne. Podobno je torej treba gledati na prehrano v šoli, v tem primeru na stročnice. Na področju prehrane se mi zdi, da starši včasih prestopijo mejo in izsiljujejo. Zato je pomembno, da ravnatelj svojim sodelavcem stoji ob strani in se ne postavi na stran staršev," je jasna Ozbič Kirijakopulos.
Pove, da na šoli, kjer dela kot organizatorka prehrane, otrokom stročnice ponudijo v obliki čičerikinega ali grahovega namaza. "Uvajanje nove hrane poteka počasi in trajalo bo devet generacij, da se bodo otroci navadili na to hrano. V vrtcih te namaze jedo z užitkom, nekako v petem razredu pa otroci začnejo vihati nos in nekatero hrano zavračajo. Smešno, saj je hrana enaka, kuharica je enaka, včasih jim je bilo to všeč, potem pa jim naenkrat ni več všeč. A s tem problemom se soočamo v vseh šolah po Sloveniji," pojasni Ozbič Kirijakopulos.
Ozbič Kirijakopulos: Možnost izbire rastlinskega obroka v šole in zavode ne sodi
Veliko polemik je že v času priprave novih smernic sprožilo vprašanje rastlinskih oziroma veganskih obrokov. Strateški svet za prehrano, ki ga je vlada ustanovila leta 2022, je namreč predlagal možnost izbire, čemur so pediatri ostro nasprotovali. Nove smernice mešane prehrane ne ukinjajo, dopuščajo pa možnost uvedbe vegetarjanskega obroka.
Klinična dietetičarka Ozbič Kirijakopulos izpostavi, da rastlinski obrok ni uravnotežena prehrana, saj oseba samo in izključno iz rastlinskih živil ne dobi vseh potrebnih hranilnih snovi, torej snovi, ki jih naše telo nujno potrebuje za delovanje in jih samo ne more proizvesti. Tako pediatri kot dietetičarji so bili enotni, da možnost izbire rastlinskega obroka v šole in zavode ne sodi.
"Zaradi tega izključno rastlinska prehrana ne sme biti kot možnost izbire. Tukaj je več problemov, ne le to, da prehrana ni uravnotežena. Pri rastlinski prehrani je treba dodajati vitamin B12, ki v primerjavi s tistim, ki ga pridobimo z uživanjem hrane živalskega izvora, ni tako učinkovit. To pomeni, da morajo uživati prehranska dopolnila in ljudje, ki jedo hrano rastlinskega izvora, to tudi vedo. To je način prehranjevanja, za katerega se posameznik, če je to njegova volja, seveda lahko odloči. Ko pa govorimo o prehranjevanju v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, smo mi kot ustanova dolžni otroku ponuditi uravnotežen, za njegovo zdravje optimalen obrok. Poznam veliko šol, tudi vrtcev, kjer imajo vsaj enkrat na teden na meniju izključno rastlinski obrok. Mesa Slovenci pojemo preveč, a na splošno ga v slovenskih šolah in vrtcih ni veliko," pojasni Ozbič Kirijakopulos.
Nekatere slovenske šole medtem ponujajo vegetarijanske obroke. Ena takih je Osnovna šola Trnovo, kjer učencem to možnost ponujajo že več kot 20 let. Podobno je na ljubljanski Osnovni šoli Danile Kumer, kjer imajo običajen in brezmesni meni, pri drugem namesto mesa ponudijo nadomestek rastlinskega porekla. Enako je v Osnovni šoli Maksa Pečarja v Črnučah, kjer imajo učenci že več kot 15 let možnost izbirati med mesnim in brezmesnim menijem. Na šoli imajo pogoje za to, imajo dve kuhinji, pove Simčič.
Podobno v marsikateri drugi evropski državi učenci lahko izbirejo vegetarijanski, marsikje pa tudi že veganski obrok. Tako je recimo Portugalska leta 2017 sprejela zakon, ki vsem javnim ustanovam (vrtcem, šolam, univerzam, bolnišnicam, zaporom) narekuje, da morajo v svojih menzah obvezno ponuditi tudi veganski meni. Veganske obroke učencem ponujajo šola v Berlinu in dve šoli v Veliki Britaniji, medtem ko je šola v West Sussexu prva šola v Veliki Britaniji, ki otrokom ponuja izključno veganske obroke.
Starši imajo svoje želje in prepričanja, šole pa omejitve
Ozbič Kirijakopulos je prepričana, da se ljudje preveč vtikajo v stvari, v katere se ne bi smeli, recimo kaj ponuditi otroku. "Za to obstajajo smernice in šola je dolžna tem smernicam slediti. Menim, da prepričanja staršev v vzgojno-izobraževalnih zavodih nimajo kaj iskati. Tukaj mislim tudi na verska prepričanja. Šolstvo in vera sta po zakonu ločena in tako je prav. Živimo v Sloveniji in prav je, da otrokom ponudimo tradicionalne slovenske jedi, seveda pa je treba biti toleranten v obe smeri. V večini šol nasprotujejo temu, da bi obroke kuhali na osnovi verskih prepričanj. Šole pa morajo seveda upoštevati medicinsko indicirane diete. Zdravnik izda potrdilo, česa otrok ne sme jesti, in zavodi moramo temu slediti. Otroku smo dolžni zagotoviti vsaj en obrok, a se vsi trudimo zagotoviti vse tri obroke v dnevu. Pri tem je potrebna velika pozornost kuharic, vzgojiteljic, spremljevalcev, ker so nekateri primeri zelo specifični. Ne glede na to, da nimamo optimalnih pogojev dela, problem so recimo stare šolske kuhinje, ki niso optimalno opremljene, poleg tega šole nimajo dovolj kadra, se trudimo po najboljših močeh," pojasni sogovornica.
Spominja se, ko so pred leti šole pripravljale obroke za 30 ali celo več diet, saj so imeli starši svoje želje in prepričanja. "Starši z argumenti, kot je ta, da so v tujini takšne stvari mogoče, pozabljajo, da gre v veliko primerih za zasebne šole, za katere se plačuje visoka šolnina. Tega ne moremo primerjati z javnim šolstvom. V javnem šolstvu vse pač ne gre, nismo a la carte restavracija," je jasna Ozbič Kirijakopulos.
"Zagotovo so eni obroki boljši, drugi slabši, vsak ima mogoče raje eno stvar, druge pa ne mara. Naša prehrana je na zelo visoki ravni, čeprav bi lahko vse to še izboljšali, če bi imeli neomejene količine denarja. Ampak pravljice so pravljice, vedeti moramo, da se nekatere stvari ne bodo zgodile nikoli," pove Barbara Ozbič Kirijakopulos.
Irena Simčič iz zavoda za šolstvo je zbrala jedilnike 15 slovenskih šol iz različnih regij in ugotovila, da je hrana na šolskih mizah večinoma slovenskega izvora. "Pri kruhu in pekovskih izdelkih gre več ali manj za za lokalne zadeve, tukaj je v ospredju tudi nacionalna shema izbrana kakovost, v katero so vključene vse naše mlekarne, kar pomeni, da se je krava pasla na domačih tleh," pove Simčič.
Tako Simčič kot Ozbič Kirijakopulos se strinjata, da otroci v slovenskih vrtcih in šolah jedo kakovostno hrano.
Res kupujemo in jemo lokalno?
Slovenija je leta 2021 v primerjavi z letom prej uvozila količinsko več mesa (povečanje za osem odstotkov), sadja (sedem odstotkov), žit (štiri odstotke) in zelenjave (tri odstotke). Po drugi strani pa smo uvozili manj krompirja (za štiri štiri odstotke).
Leta 2023 je Slovenija skupaj uvozila za 2,3 milijona ton hrane in pijače, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot leta 2000, hkrati pa manj kot leta 2008, ko je država uvozila za skoraj 2,8 milijona ton hrane in pijače.
Po podatkih statističnega urada ima Slovenija pri nekaterih skupinah hrane nizko samooskrbo. Tako je bila lani stopnja samooskrbe izmed rastlinskih kmetijskih proizvodov najvišja pri žitih (80 odstotkov). Domača proizvodnja žit je lani obsegala 667 tisoč ton ali za 16 odstotkov več kot leta 2022. Najnižja stopnja samooskrbe pa je bila pri sadju (16 odstotkov). Pridelava sadja je leta 2023 znašala 47 tisoč ton in je bila za skoraj polovico manjša kot predlani.
Samooskrba z zelenjavo je bila okoli 33-odstotna. Pri živalskih kmetijskih proizvodih je bila stopnja samooskrbe lani najvišja pri jajcih (95-odstotna). Pri mesu je bila stopnja samooskrbe 83-odstotna.
Samooskrba je najbolj upadla pri medu, in sicer za 22 odstotkov, saj so čebelarji pridelali približno 290 ton medu ali za osemkrat manj kot v letu 2022.
Iz zgornjih podatkov statističnega urada izhaja, da je v Sloveniji samooskrba pri jajcih visoka, nizka pri sadju in zelenjavi.
Ne samo v Tednu slovenske hrane, pač pa tudi nasploh pristojni spodbujajo h kupovanju lokalno pridelanih sestavin. Pri iskanju lokalnih ponudnikov vam lahko pomaga tudi zemljevid, na katerem poiščete, kateri ponudniki so v vašem lokalnem okolju.
Česa Slovenci pojemo največ?
Sestavine tradicionalnega slovenskega zajtrka so tudi sicer priljubljene med Slovenci in se pogosto znajdejo na naših mizah.
Po podatkih statističnega urada za leto 2021 je prebivalec Slovenije v povprečju za prehrano porabil največ zelenjave (116 kilogramov) in žit (115 kilogramov). Sledijo sadje (109 kilogramov), meso (89 kilogramov), krompir (63 kilogramov), jajca (11 kilogramov) in med (0,6 kilogramov). V primerjavi z letom 2020 smo porabili za deset odstotkov več jajc, za en odstotek se je povečala poraba mesa, medtem ko se je poraba medu zmanjšala za 32 odstotkov, sadja za 16 odstotkov, zelenjave in krompirja za dva odstotka ter žit za en odstotek.
Za kilogram kruha, vsak član gospodinjstva ga v povprečju poje skoraj 27 kilogramov na leto, je bilo treba lani odšteti 3,30 evra, letos septembra je bil kruh za 1,3 odstotka cenejši.
Za kilogram masla je bilo lani treba v povprečju plačati 10,10 evra. Septembra je bil ta mlečni izdelek za 0,4 odstotka dražji kot pred enim letom.
Povprečna cena kilograma cvetličnega medu je lani znašala 9,42 evra. Izdelki iz skupine džemi, marmelade in med so bili septembra v primerjavi z enakim mesecem lani dražji za 0,1 odstotka.
Povprečna cena za liter trajnega polnomastnega mleka je lani znašala 1,16 evra. Septembra je bil liter svežega polnomastnega mleka za 4,8 odstotka dražji kot pred letom dni. Kilogram jabolk je lani v povprečju stal 1,45 evra.
