Davčni privilegiranci iz Apač

Toda nimajo prav. Niso protestirali proti nepravični obdavčitvi, ampak so se zgolj zavzeli za ohranitev svojega davčnega privilegija. Posebne davčne olajšave za ljudi, ki delajo čez mejo in živijo v Sloveniji, so namreč prav to, neupravičen davčni privilegij. Ne le neupravičen, po odločbi ustavnega sodišča tudi v nasprotju z ustavo.

Kdo koga zavaja? Prepričana sem, da številni med protestniki preprosto ne razumejo, zakaj bi morali iz svojih avstrijskih dohodkov doplačevati dohodnino v Sloveniji. Zagotovo pa to razumejo njihovi voditelji. Še bolj zagotovo to razume nekdanji visoki uslužbenec ministrstva za finance, ki jim je dolga leta svetoval pri njihovih aktivnostih. Vsaj tem torej lahko očitamo zavestno zavajanje ljudi, ki so jih privabili na današnje zborovanje.

Očitno je, da zadeve ne razume niti večina novinarjev, ki o njej poroča. Televizijski prispevki so v zadnjih dneh v naklonjenem tonu povzemali stališča protestnikov in le skromno omenili, da ima zgodba morda tudi drugo plat. Tako je najbrž tudi zato, ker je ministrstvo pri razlaganju stvari veliko manj glasno in prizadevno. Toda novinarjev to ne opravičuje, saj bi si lahko pomagali tudi s pisnimi viri, na primer z že omenjeno odločbo ustavnega sodišča.

Preden se postavite na stran protestnikov, ker vam gredo vlada in davki pač na živce, si preberite naslednje vrstice – in razmislite še enkrat.

Zakaj morajo migranti doplačevati dohodnino v Sloveniji? Odgovor je preprost: zato, ker ljudje z enakimi plačami od njih pri nas plačajo več davka kot na primer v Avstriji.

Preberite to še enkrat in si poglejte ljudi, ki so danes protestirali v Šentilju. Mislim, da lahko tvegamo oceno, da večinoma ne gre za visoko izobražene ljudi, inženirje, direktorje in podobne, za katere nekako vsi vemo, da pri nas plačujejo visoke davke. Ne, gre za precej običajne delavce – in da, tudi ti so pri nas obdavčeni bolj kot v Avstriji.

Malo bolj zapleteno gre razlaga takole. Po Mramorjevem zakonu o dohodnini je že od leta 2005 tudi v Sloveniji uveljavljeno tako imenovano načelo obdavčitve svetovnega dohodka. To pomeni, da če živite v Sloveniji (oziroma natančneje: če ste slovenski davčni rezident), od vseh svojih dohodkov, tudi če jih zaslužite v tujini, plačujete dohodnino po slovenski zakonodaji. Dohodke, ki jih zaslužite na tujem ali dobite nakazane iz tujine, je treba že med letom prijaviti davčni (zdaj finančni) upravi in ta vam praviloma (nemudoma in z veseljem) pošlje odločbo za doplačilo akontacije dohodnine.

Kaj se torej zgodi davčnemu prebivalcu Slovenije, ki hodi na delo čez mejo, na primer v Avstrijo? Plačo, ki jo je tam dobil, mora prijaviti pri nas. Tu mu najprej odštejejo olajšave, ki mu pripadajo po slovenski zakonodaji, in izračunajo znesek dohodnine, ki bi jo bilo treba plačati, če bi to plačo zaslužil v Sloveniji. Od tega zneska se odšteje vso dohodnino, ki jo je že plačal v Avstriji in mu jo je od plače odtegnil njegov delodajalec, zato plača samo razliko.

Na kratko povedano: slovenski dnevni migranti dobivajo položnice za doplačilo dohodnine zato, ker so njihove plače v Avstriji obdavčene manj, kot so enako visoke plače obdavčene v Sloveniji.

Ali so torej migranti dvojno obdavčeni? Ne, seveda ne. Obdavčeni so samo enkrat, in to po slovenski davčni zakonodaji. Enako kot vi, ki to berete, ali jaz, ki to pišem.

Tega ni mogoče preprosto razumeti zato, ker med letom od plač, ki jih zaslužijo v Avstriji, plačujejo dohodnino (natančneje: akontacijo dohodnine) samo po avstrijskih predpisih in v avstrijski proračun. Na koncu leta se že plačani davki poračunajo in njihova davčna obveznost je odvisna samo od tega, kar določajo slovenski zakoni. Mimogrede: če bi spoštovali slovenske zakone in bi svoje dohodke iz tujine napovedali že sproti med letom, bi tudi sproti doplačevali razliko in bi bil poračun na koncu leta manjši.

Ta poračun deluje v obe smeri. Če bi bili slovenski davki za enako plačo nižji od avstrijskih, bi jim finančna uprava namesto položnice poslala odločbo, da jim v Sloveniji ni treba doplačati ničesar, ker so že med letom v tujini plačali enako ali več, kot bi morali v Sloveniji.

Povejmo zato še enkrat: migranti niso dvojno obdavčeni, položnico za doplačilo dohodnine od zaslužkov v preteklem letu pa prejmejo zato, ker so davki pri nas višji kot v Avstriji. In višji so za vse, ne samo za njih.

Ali si migranti zaslužijo olajšavo, ker v Sloveniji ne morejo dobiti službe? Ne, seveda ne. Zgrozim se vsakič, ko slišim koga od njihovih predstavnikov reči, da jim ni treba plačevati slovenskih davkov, ker jim slovenska država ni zagotovila delovnih mest. Dokler bomo razmišljali tako, da mora delovna mesta zagotoviti država in da mora za nas vedno poskrbeti nekdo drug, se ne bomo nikamor premaknili. Navsezadnje jim tudi v Avstriji delovnih mest ni dala država, ampak njihovi podjetniki in gospodarstvo.

Po drugi strani pa se zastavi vprašanje, kaj bi bilo drugače, če bi pri nas za nova delovna mesta poskrbela država. Predstavljajte si, da bi jutri v Pomurju vlada ustanovila veliki državni agroživilski kombinat in vsem, ki danes delajo v Avstriji, ponudila delo za minimalno plačo. Kaj mislite, koliko izmed današnjih protestnikov bi se odreklo službam čez mejo in iz domoljubja prišlo delat za slovensko minimalno plačo?

Res je, da je naša država pri reševanju krize manj uspešna od večine drugih in da si za povrhu ves čas izmišljuje nove ukrepe za ubijanje gospodarstva in podjetnikov. Toda logika, da so zaradi tega, ker delajo v tujini, upravičeni do popustov pri davkih, nas lahko pripelje zelo daleč. Kaj če jutri ljudje, ki delajo v sivi ekonomiji, zahtevajo, da država preneha pobirati kazni za delo na črno, saj na črno delajo samo zato, ker jim država ni zagotovila delovnih mest?

Ali si migranti zaslužijo olajšavo, ker v Sloveniji ne uporabljajo vseh javnih storitev? Ne, seveda ne. Davki so splošna dajatev prav zato, ker se z njimi plačuje delovanje države na sploh, ne neke konkretne storitve.

Tudi takšna logika nas lahko pripelje zelo daleč. Jutri lahko znižanje dohodnine zahtevajo vsi, ki nimajo otrok, ker ne bodo nikoli izkoristili porodniškega dopusta, brezplačnega šolstva in državnih subvencij za vrtce ter prejemali otroških dodatkov. Pojutrišnjem lahko znižanje davkov zahtevajo še tisti, ki nikoli ne hodijo v državno financirane kulturne ustanove, ali tisti, ki se nikoli ne vozijo z državno subvencioniranimi železnicami in nikoli ne letijo z državno podprtim letalskim prevoznikom. In tako naprej.

Politični strah pred "apači" Ker je bil prvi shod civilne iniciative delovnih migrantov v Apačah, se jih je v politiki in tudi sicer prijel vzdevek "apači". Ker znajo na svojih shodih povedati par krepkih, ker so videti pošteno jezni in ker včasih zarožljajo tudi s kakšno verigo, se jih politiki preprosto bojijo. In ta strah je zadnjih deset let glavni razlog, da jih politika obravnava v rokavicah in vedno znova najde kakšno rešitev, da jim ni treba v obraz povedati preproste resnice: obdavčeni ste tako kot vsi drugi, zato pojdite lepo domov in nehajte zganjati kraval.

Ko je davčna uprava migrantom začela pošiljati položnice za doplačilo dohodnine po Mramorjevi zakonodaji, sta davčno plahto že krojila minister Bajuk in sekretar Šircelj. Takratna zasilna rešitev je bila obljuba, da bodo težavo rešili z meddržavnim sporazumom z Avstrijo, davčna uprava pa jim je prenehala izdajati dohodninske odločbe.

Sporazuma z Avstrijo o dnevnih migrantih seveda ni bilo, saj zanj ni nobenega resnega razloga in je vse, kar je treba urediti, že urejeno v splošnem sporazumu o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Minister Križanič je zadevo zato rešil "sistemsko" – namreč tako, da je v zakon o dohodnini dodal posebno olajšavo za dnevne migrante. Ta je bila ravno dovolj visoka, da večini "apačev" ni bilo več treba doplačevati dohodnine konec leta oziroma da so bili zneski bistveno nižji.

Takšna olajšava je seveda davčni privilegij za tiste, ki delajo v tujini, živijo pa v Sloveniji in so obdavčeni manj od tistih, ki delamo doma (pa tudi od tistih, ki sicer delajo v tujini, a se ne vračajo vsaj enkrat na teden domov, ker so preprosto predaleč – na primer v Nemčiji, Belgiji ali Franciji). Tudi če ste se v Avstrijo na primer odpeljali samo nekajkrat na leto, da bi tam delali na kakšnem projektu, prebelili kakšno hišo, svetovali kakšnemu podjetju ali predavali, vam Križaničeva olajšava ni pripadala.

Dohodninska olajšava za migrante seveda še zdaleč ni edini davčni privilegij v naši zakonodaji. Toda en privilegij ne opravičuje drugega. Janševa vlada je zato kot enega varčevalnih ukrepov predlagala ukinitev olajšave, vendar se je predlog, ob zvokih rožljanja apaških verig, izgubil nekje v labirintih koalicijskega usklajevanja.

Kot se pri nas pogosto zgodi, je politično neodločnost presekalo šele ustavno sodišče, ki je posebno olajšavo za dnevne migrante razglasilo za neskladno z ustavo. Zato letos te olajšave ni več in zato imamo zdaj spet protestne shode.

Zakaj je posebna obravnava dnevnih migrantov neustavna? Odločba ustavnega sodišča vsebuje vse argumente, ki bi jih predstavnikom migrantov že zdavnaj morala povedati politika in zavrniti njihove zahteve po posebni obravnavi.

Ustavno sodišče je posebno olajšavo za dnevne migrante razveljavilo, ker krši načelo enakosti pred zakonom. Po tem načelu mora zakonodaja ljudi (in vse pravne subjekte), ki so v bistveno enakem položaju, obravnavati enako. Na davčnem področju to pomeni, da morajo vsi zavezanci plačevati davke po enaki lestvici in biti upravičeni do enakih olajšav.

Različna obravnava ljudi v enakem položaju je dopustna le, če se z njo poskuša doseči neki ustavno dopusten cilj, če je različna obravnava primerno sredstvo za dosego tega cilja in če za razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz same narave stvari. Tako je ustavno sodišče že presodilo, da so dopustne na primer olajšave za nakup avtomobilov s katalizatorjem, za kolektivno pokojninsko zavarovanje, za nakup stanovanja in za naložbe na demografsko ogroženih območjih.

O dnevnih migrantih pa je presodilo, da že obstoječa ureditev odpravljanja dvojnega obdavčevanja dohodkov (v zakonu o dohodnini in meddržavnih sporazumih) ustrezno izenačuje davčni položaj ljudi, ki delajo v tujini, s položajem tistih, ki delajo doma. Namen dodatne olajšave torej ni odprava dvojne obdavčitve, ampak, kot je zapisalo ustavno sodišče, "čezmejnim delovnim migrantom zagotoviti še dodatne davčne ugodnosti".

Za takšne dodatne davčne ugodnosti pa ni razumne utemeljitve. Ustavno sodišče je presodilo, da vlada in državni zbor "nista izkazala razumnih in stvarnih razlogov za privilegirani davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov", ter davčno olajšavo razveljavilo. Odločitev je sprejelo z osmimi glasovi od devetih, pa tudi sodnica, ki je glasovala proti, je to storila iz postopkovnih, ne vsebinskih razlogov.

Ali je v davčnih protestih migrantov tudi kaj dobrega? Seveda je. Njihovi predstavniki odpirajo veliko pomembnih vprašanj. Na primer, zakaj bi morali plačevati davke državi, ki ne opravlja svojega dela, ovira odpiranje delovnih mest in ne ponuja dovolj kakovostnih javnih storitev? Zakaj so v revnejši državi ljudje z enako visokimi dohodki obdavčeni bolj kot v gospodarsko močnejši sosedi?

Toda to so vprašanja, ki bi jih morali postavljati vsi davkoplačevalci. Vsak dan in vedno znova. Apaška pobuda nas ne more prepričati, ker vidimo, da se pravzaprav bojujejo samo za ohranitev svojega posebnega statusa. Če pa bodo enkrat razumeli, v čem je bistvo težave, in bodo organizirali zborovanje za zmanjšanje davčne obremenitve za vse ljudi, ki si s svojim delom pošteno služijo kruh – na primer za dvig slovenske splošne olajšave na raven avstrijske, in to za vse, ne le za migrante –, pa so lahko prepričani, da bodo ulice polne.