Torek, 27. 5. 2025, 10.25
1 dan, 21 ur
Andrej E. Skubic: Rad poslušam mlade, a ne bi bil v njihovi koži
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,07
"Mislim, da nas umetna inteligenca ne more nadomestiti v tistem, kar je naloga prave literature – preizpraševanje resničnih človeških stisk, sočutje do njih. Zagotavlja lahko zabavo, ampak ta je kratkega veka."
Ko se konča bralna značka, je konec pouka ponavadi že blizu, vedo vsi šolarji. Tisti, ki radi berejo, se veselijo, da bodo lahko brali še več. Tudi knjigo Lahko bi umrl na tem kavču z mano pisatelja Andreja E. Skubica, ki jo Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS letos že 22. leto podarja vsem zlatim bralcem, devetošolcem, ki so vsa leta pridno brali knjige za bralno značko. Pisatelj pravi, da je motivacijo za pisanje mladinske literature dobil po tem, ko je prek lastnih otrok začutil empatijo do problemov današnje mladine.
Čestitke za nedavno prejeto nagrado desetnica za izvirno otroško in mladinsko leposlovje. V obrazložitvi je zapisano, da roman povrne "vero v prijateljstvo, poštenost in pomoč". V kolikšni meri imajo te vrednote danes mesto med mladimi?
Mislim, da so nekako naravno navzoče. Res pa je, da jih današnji svet digitalnih komunikacij, ki ljudi oddaljuje drugega od drugega, pa umetne inteligence in virtualnih igric potiska na stranski tir, ker ponuja cenene nadomestke. Toda ko se ljudje znajdejo v stiski, se jih zelo dobro zavedajo. Tudi mladi. Mogoče je dobro tudi v literaturi – za tiste, ki jo še berejo – opominjati, kako so pomembne.
Z romanom Lahko bi umrl na tem kavču z mano se spet vrača med mladimi bralci priljubljeni Trio Golaznikus. Kakšne preizkušnje jih čakajo tokrat?
Med naivnim, igrivim svetom otrok in njihovimi malimi traparijami v Triu Golaznikus ter svetom najstnikov in odraslih s krutimi izzivi in velikimi traparijami v tej mladinski zgodbi je ogromna razlika. Torej, preizkušnje so tokrat zelo življenjske in realistične. Mogoče je še najbolj nerealistično to, da sem jim pripisal pomirljive zaključke, kakršni so v resničnem življenju redki. Verjetno zato, ker sem te like, ki jih že tako dolgo poznam, nekako vzljubil in jim nisem hotel narediti česa takega, kar delam likom v svojih romanih za odrasle.
Nenavaden naslov – od kod izvira?
Rad imam stavčne naslove. Tudi romanom za odrasle sem dajal naslove kot sta Koliko si moja? in Samo pridi domov, pa otroški Ne bi smel odpreti tistih vrat … Učinkuje skrivnostno, da čustven poudarek. Navdih za citat je bila replika v prizoru iz nekega filma, v katerem se sicer dogaja nekaj čisto drugega. Ta replika je name naredila velik vtis, pa sem hotel prav ta stavek vključiti v tekst. Pa naj bralec razmišlja.
Po več nagrajenih romanih za odrasle (kresnik za romane Grenki med, Samo pridi domov, Koliko si moja?, nagrada Prešernovega sklada, nominacija za kresnika za Fužinski bluz ...) ste se pred nekaj leti s Triom Golaznikus podali v pisanje za mlajše bralce. Kaj vas je spodbudilo k pisanju za mlade?
Menda so vsi moji kolegi, ki so prej pisali za odrasle, začeli pisati za mlade takrat, ko so njihovi otroci dosegli določeno starost. Nikoli prej nisem imel takega namena. Domišljijo, ki je potrebna za to, sem bolj s strahospoštovanjem občudoval pri drugih mojstrih take besede. Potem pa človek dobi to motivacijo, ko prek lastnih otrok začuti empatijo do njihovih problemov … Pa sem poskusil. Ravno v pravljicah se ne znajdem prav dobro, lahko pa poskusim v žanru, ki ga poznam, realističnem pisanju o današnjem življenju. Pa pač za spremembo otroškem oziroma mladinskem.
Z veliko empatije in občutkov za stiske mladih, obenem pa razumevanjem do odraslih pišete zgodbe Tomaža, Lije in Liama. Kako se poistovetite z razmišljanjem osnovnošolcev?
S poslušanjem mladih. S trudom, da bi njihovo izkušnjo povezal s svojimi spomini na to življenjsko obdobje, in z ugibanjem, kako bi se jaz, kakršen sem bil takrat, odzival v današnjem svetu. Pravzaprav ne bi bil rad danes v njihovi koži. V osemdesetih je bilo lažje, se mi zdi.
Bralna značka ima že zelo dolgo tradicijo, čeprav v drugačni obliki kot nekoč, ko je bilo treba prebrati več knjig, se naučiti nekaj pesmi na pamet, prebrano snov pa kar temeljito predstaviti. Žal začne po prvi triadi udeležba na BZ upadati, saj ne gre za nekaj obveznega. Kako mlade navdušiti za branje?
Verjetno samo z dobrimi knjigami … Takimi, v katerih bodo odkrivali relevantnost tudi zanje, ki živijo v drugačnih časih in drugačnem svetu, kot smo nekoč mi.
Kakšen je položaj slovenskega pisatelja in slovenske knjige v sodobnem času družbenih omrežij in umetne inteligence? S kakšnimi izzivi se soočate na daljši rok?
Mislim, da nas umetna inteligenca ne more nadomestiti v tistem, kar je naloga prave literature – preizpraševanje resničnih človeških stisk, sočutje do njih. Zagotavlja lahko zabavo, ampak ta je kratkega veka. Tako da – moja strategija je vztrajati, biti čim bolj človeško iskren, pa četudi na boleč način.
Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS je v okviru zbirke Zlata bralka, zlati bralec ter ob podpori Telekoma Slovenije od šolskega leta 2003/2004 podarilo že 358.500 knjig. Če pa tej številki dodamo še knjige iz drugih darilnih akcij, so v tem času skupno razdelili že 772.500 darilnih knjig.
