"Če so Žavbiju prepovedali vstop v Italijo, obstajajo indici, da gre za nevarno osebo" #video

Gre za prvi dopoldan Roka Žavbija po dveh letih ječe v Italiji. Zelo malo vemo o tem, kaj je ta človek doživel na bojišču v Siriji, nimamo informacij o tem, kaj se je dogajalo v italijanskih zaporih. Je bil incident soočenje s tempirano bombo?

V vsakem primeru lahko trdimo, da je prvi dan Žavbijevega vključevanja v družbo postal problematičen. Glede na to, da se v zaporih običajno izvaja nadaljnja radikalizacija, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Poleg varnostnega vprašanja trčimo tudi ob sociološko težavo vključevanja takšnih oseb v družbo.

Foto: Planet TV

Slovenska policija pravi, da ga ne spremlja. Kako naj to razumemo državljani?

Zavedati se je treba, da policija zakonske podlage za spremljanje osebe, ki je pravnomočno prestala zaporno kazen, nima. Res pa je, da se pojavljajo varnostna vprašanja, če takšne osebe ne najdejo poti za vključevanje v družbo. Zato se lahko znova vrnejo na poti, ki vodijo k radikalizaciji in ponovitvenim dejanjem.

Obstajajo informacije, da slovenska policija o torkovi vrnitvi Žavbija ni vedela ničesar. Kako se lahko to zgodi v schengenskem sistemu?

Ta podatek je po mojem mnenju najbolj sporen in alarmanten. Če govorimo o skupnem evropskem pristopu do zoperstavljanja terorizmu, je nesprejemljivo, da sosednja država osebo pripelje na mejo in o tem ne obvesti partnerskih organov. Italijanski organi so težavo zgolj predali na slovensko ozemlje.

Žavbija so izgnali iz Italije. Zaradi varnostnih razlogov ima prepoved vstopa vanjo. Kaj to pomeni? Ali Italijani v njem še vedno vidijo nevarno osebo?

Kaj imajo o Žavbiju zbrano italijanski varnostni organi, lahko samo ugibamo. Če so osebo izgnali s svojega ozemlja in ji prepovedali vstop nanj, verjetno obstajajo močni indici. Za slovenske varnostne organe bi morali biti indici, da z osebo sodelujejo in jo vključijo nazaj v družbo.

Vemo za dva Slovenca, ki sta se borila v Siriji. Če pogledamo samo v regijo, na Balkan, lahko govorimo o stotinah v Bosni in Hercegovini, na Kosovu ... Kakšna je ocena realnega števila teh oseb pri nas?

Glede na javno dostopne podatke je težko oceniti, koliko je takšnih oseb v Sloveniji. Dejstvo pa je, da prestopi mej ne pomenijo bistvene težave. V mirnem okolju se lahko hitro zgodi varnostni incident.

Pri bruseljskem napadu in pariških napadih se je pozneje razkrilo, da so šle nekatere osebe čez Slovenijo. Ali po vaših informacijah po teh lekcijah zdaj kaj bolje spremljamo osebe v tranzitu?

Treba se je zavedati, da je EU storila nekaj pomembnih korakov na tem področju. Legalni tranzit prek mejnih prehodov se nadzoruje, zelena meja pa je še dovolj odprta, da te osebe nelegalno prestopajo državne meje. Ne moremo pa z gotovostjo trditi, da EU na svojih zunanjih mejah popolnoma nadzira tranzit.

Policija nima podlage, da bi stala pred vrati oseb, kot je Rok Žavbi. Kaj lahko v takih razmerah naredijo sosedje? Kako naj ravnajo?

Razmere so lahko normalne ali konfliktne. Vse je odvisno od okolice, v katero se takšna oseba vrača. S takšno osebo se morajo ukvarjati tako varnostni organi kot tudi drugi organi, da ji pomagajo pri vključevanju v lokalno skupnost in zaposlitvi. Oseba namreč s kriznega žarišča prihaja s psihičnimi travmami, ki jih je v zaporu le še nadgradila. Treba jo je obravnavati kot človeško bitje, ki potrebuje pomoč. Tako sociološko kot tudi psihološko.

Po neuradnih informacijah iz italijanske preiskave je imel Žavbi na svojem telefonu fotografije mrtvih ljudi iz Sirije. Za to naj bi naše varnostne službe vedele. In če so vedele, ali je to razlog za ukrepanje ali ne?

V tistem trenutku slovenski organi niso imeli ustreznih mehanizmov za ukrepanje. Dejstvo, da je bil Žavbi na kriznem žarišču udeležen kot tuji borec, je bilo inkriminirano šele pozneje.