Sobota,
23. 2. 2019,
11.46

Osveženo pred

5 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,85

1

Natisni članek

Natisni članek

Slovenci v tujini London

Sobota, 23. 2. 2019, 11.46

5 let, 9 mesecev

Tim Weber iz Londona: S trebuhom za kruhom uspe le redkim

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,85

1

Tim Weber | Foto osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Dokler ne poskusiš, ne moreš zares vedeti. Sliši se precej osladno, a vendar drži. Tujina ni za vsakogar, moraš biti iznajdljiv, pogumen, samozavesten, pove Tim.

Tim Weber je 22-letni študent bioloških znanosti na Univerzi Westminster v Londonu. Zaključuje zadnji letnik študija in kot pravi, so pred njim zopet težke odločitve o poklicni poti.

"Dosedanji študij mi je omogočal širino pri izobrazbi, kjer sem lahko veliko časa posvečal biologiji tako kot drugim interesom, kot so prostovoljstvo, jeziki, izpopolnjevanje prenosljivih veščin, programi osebnega razvoja ... Zdaj sumim, da se s prehodom v naslednje obdobje fokus oži in izbrati bo treba disciplino, ki bo vredna moje popolne pozornosti," pove Tim.

Tim je aktiven na številnih področjih že od srednješolskih dni.  | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Tim je aktiven na številnih področjih že od srednješolskih dni. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zakaj tujina?

Odgovor je po Timovih besedah kratek: zaradi širine, priložnosti, šolskega sistema. Kot pove, je imel doma vedno občutek utesnjenosti, zdelo se mu je, da je Slovenija enostavno premajhna.

Potem pa je v srednji šoli prek sodelovanja v Evropskem parlamentu dobil priložnost za potovanja v tujino in posledično "več samozavesti in zaupanja v svoje sposobnosti, kar je ključno, ko se odločiš za selitev v tujino."

Ko sem resno začel razmišljati o selitvi, pravzaprav nisem poznal dotičnih razlogov, zakaj se mi to zdi tako nujno in potrebno. Z nekaj časovne razdalje zdaj vem, da je bila odločitev prava. Življenje v tujini odpre veliko novih širin, na stvari začneš gledati drugače in svet postane manj črno-bel.

Tim se v Slovenijo vrača vse redkeje. "Ko imaš življenje ustaljeno, je težko vse pusititi in se vračati pogosto," pojasnjuje.  | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Tim se v Slovenijo vrača vse redkeje. "Ko imaš življenje ustaljeno, je težko vse pusititi in se vračati pogosto," pojasnjuje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Življenje v Londonu

Nadalje Tim pojasnjuje, da se kot tujec v neki družbi začneš privajati na novo okolje s spoznanjem, da so nekatere vsakdanje navade čisti produkt okolja, v katerem si odraščal, kar bi lahko drugače imenovali kulturni šok. "Spomnim se prvih mesecev, ki so bili zares težki, ko sva s sošolko šla na čaj po predavanju. Pogovor se je nedolžno začel s: 'How are you?' Iz navade sem začel na dolgo in široko razlagati o svojem tednu in o vseh težavah, s katerimi sem se spoprijemal. Ko te nekdo vpraša, kako si, ga verjetno to zanima, kajne? Na moje začudenje me je nasproti mize po koncu mojega tarnanja gledal prestrašen obraz v vidni zadregi," razlaga Tim in doda, da je v Angliji "How are you?" čisto platonski pozdrav, kot na primer živijo, na katerega se odgovori "Good, how are you?" in nikakor karkoli več.

Sicer pa je Tim v Londonu deležen tudi veliko več priložnosti, kot bi jih bil v Sloveniji. Poleg prilagodljivega urnika se študentje odločijo za veliko obštudijskih dejavnosti, saj je na voljo vrsta raziskovalnih programov, kjer lahko sodelujejo v raziskovalnih skupinah, ki delujejo na univerzi. Prav tako je na voljo veliko sredstev za projekte, ki jih predlagajo študentje, in tudi veliko izobraževalnih programov v drugih smereh, kot so učenje jezikov, programiranje, ter športni objekti in mednarodne izmenjave. Tim je tako potoval v Ruando, Španijo in Hrvaško, v kratkem pa se odpravlja v Hongkong.

Gre za programe, ki so večinoma brezplačni ali pa jih v veliki meri sofinancira univerza.

Pravzaprav je šolski sistem veliko boljši predvsem zaradi odnosa do znanja in do študentov. Na univerzi imam res občutek, da je edini limit moja ambicija, vsako področje, ki me zanima, je dostopno, in lahko razvijam različne veščine. Danes so na trgu dela za dobro plačana mesta skoraj bolj pomembna fleksibilnost in prenosljive spretnosti kot pa ocene.

Novice Sarani iz ZDA: Po vseh teh letih sem tujec v tujini in doma

Najtežje je premagati začetno osamljenost

Ob selitvi so prisotne različne težave, od financ do urejanja papirologije, iskanja stanovanja, prilagajanje na nov način življenja. Vendar pa Tim izpostavi, da je najtežje premagati začetno osamljenost. "To je nekaj, na kar te nič ne pripravi. Skozi vsako težko stvar je veliko lažje, če imaš okoli sebe ljudi, ki te razumejo in ti lahko pomagajo. Ko se preseliš, sploh za dalj časa, se ti socialne mreže podpore podrejo. S prijatelji si manj v stiku, manj je skupnih izkušenj, o katerih bi lahko govorili, manj je ljudi, ki jih skupaj poznate, manj je časa," dodaja Tim.

V Londonu se je Tim ustalil po koncu prvega semestra. To je bilo tudi obdobje, ko si je uredil večino zadev, za njim so bili prvi izpiti in se je življenje začelo umirjati. Takrat je ugotovil, kot pravi, da v mestu, kjer živi osem milijonov ljudi, ne pozna nikogar.

"Vsak dan je drugačen, urnik se spreminja iz tedna v teden, tako kot obveznosti. Po navadi vstanem okrog osme ure, čemur sledi fitnes pred predavanji. Popoldnevi so namenjeni pisanju seminarskih nalog, laboratorijskim vajam ali drugim obveznostim, ki se podaljšajo v večer in noč, kadar ne kliče družba. Nekje vmes pa se najde čas tudi za kosilo in malico." | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Vsak dan je drugačen, urnik se spreminja iz tedna v teden, tako kot obveznosti. Po navadi vstanem okrog osme ure, čemur sledi fitnes pred predavanji. Popoldnevi so namenjeni pisanju seminarskih nalog, laboratorijskim vajam ali drugim obveznostim, ki se podaljšajo v večer in noč, kadar ne kliče družba. Nekje vmes pa se najde čas tudi za kosilo in malico." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Aktiven na številnih področjih …

Večino časa Tim porabi za študij in univerzitetne projekte. Ob tem vodi raziskovalni projekt, ki se ukvarja s problematiko rebrač v Jadranskem morju, ki ga financira Društvo genetikov Velike Britanije. Veliko časa mu vzame tudi organizacija Nacionalne konference Evropskega mladinskega parlamenta v Španiji, kjer predseduje dogodku.

Prav tako vodi dve društvi znotraj študentske organizacije. Prvo društvo se ukvarja s socialno izključenostjo študentov na univerzi, drugo pa povezuje ljudi, ki govorijo špansko (bodisi kot materni jezik ali pa kot tuji jezik). Predstavlja tudi svojo študijsko smer na profesorskem zboru, kjer s predavatelji sodelujejo za izboljšanje programa za študente. Je član delovne skupine za učni načrt biologije pri Royal Biology Society, kjer pišejo prenovo učnega načrta za biologijo za osnovne in srednje šole v Združenem kraljestvu.

Kako je živeti v Londonu? 
London kot prestolnica ponuja nekaj za vsakogar. Ne glede na interese lahko najdeš ljudi, ki delijo tvoje strasti. Vsaka stvar, ki lahko obstaja, jo lahko najdeš tukaj. Govorim o ligi med dvema ognjema za odrasle, restavracije tipične hrane z vseh delov sveta, pa do muzejev in galerij s svetovno znanimi deli.

Všeč mi je tudi britanski pristop do osebne odgovornosti in do spoštovanja predpisov. Za vsako stvar je nekdo odgovoren, odgovorna oseba je imenovana za vse, kar bi se lahko zgodilo, in vsak ve, kaj so njegove dolžnosti. To pomeni, da točno veš, na koga se moraš obrniti, če gre karkoli narobe.

Največja slabost velikih mest je odtujenost ljudi. Vsi so zelo osredotočeni nase, na svoje cilje, svoje uspehe. To se vidi tudi po tem, kako hitro hodijo ljudje. Tako imenovani "power walking" je način hoje, ki meji na lahkoten pogovorni tek in je standard na ulicah. Priča o tem, kako dragocen je tu čas. Ljudje so na prvi pogled prijazni, ampak navadiš se, da so opravičila in druge bontonske stalnice bolj refleks kot pa nekaj, izrečeno z namenom. Navezovanje pristnih stikov tako zahteva veliko več časa in potrpljenja.

Ne morem govoriti o slabostih življenja tukaj, ne da bi omenil stroške življenja. Najemnine tukaj so astronomske. Soba s šestimi kvadratnimi metri z lahkoto dosega 650 funtov na mesec. Brez študentskega dela ali pa drugačnih oblik finančne pomoči je golo preživetje nemogoče. Na ta račun je veliko odrekanja in spoprijeti se je treba z vrednotami in oceniti, kaj je res nujno in kaj je luksuz.

Blaž Verhnjak
Novice Blaž iz Amsterdama: Tu po večerji pri prijateljih dobiš zahtevo za plačilo deljenih stroškov

Za nočno življenje je prav tako več izbire, kot je morda zdravo. Salsa klubi, reggaeton zabave, karaoke po korejsko, koncerti svetovnih zvezd, stand up, drag šovi, enkrat na mesec je pri Hyde parku tudi balkanski "Tulum". Tudi ponoči se pokaže pisana plat mesta, ki sveti v tisočerih lučeh. Spoznaš lahko ljudi iz različnih ozadij in kultur, za kar ti ni treba potovati dlje kot nekaj postaj. Sam se najbolj držim pubov in študentskih barov, predvsem zaradi visokih cen drugje. Vesel si piva, ki stane pet funtov. V prostem času, kolikor ga pač ostane, se ukvarjam z videografijo in uživam življenje študenta.

Kaj pa primerjava: življenje v Londonu in življenje v Sloveniji?
Zdi se mi, da gre tukaj vse hitreje. Slovenci se neradi štejemo med mediteranske narode, za katere pregovorno velja, da so bolj počasni in sproščeni, v primerjavi z Anglijo moramo še veliko postoriti. Po mojem mnenju je to vendarle dobra lastnost Slovenije. Pri nas je veliko manj stresno, manj je pritiskov, več je prostega časa. Delovna zakonodaja je veliko bolj prijazna do delavcev. V Angliji je normalno, da nekdo na "0-hour-contract" dela tudi po 14 ur na dan. Če pa že imaš pogodbo za deveturni delavnik, se od tebe pričakuje, da si v službi prej in ostaneš malo dlje.

V igri je več načrtov. Vem, da si želim nadaljevati študij in nekoč tudi doktorirati, kako točno bom prišel do tja, še ne vem. Trenutna želja je leto odmora od študija in delo v industriji v Španiji. Želim si izpopolniti jezik po šestih letih učenja jezika in se odpočiti od londonske naglice. Če mi to ne uspe, pa razmišljam o raznih magistrskih in doktorskih programih v Angliji.

Večino časa Tim porabi za študij in univerzitetne projekte.  | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Večino časa Tim porabi za študij in univerzitetne projekte. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Nasvet tistim, ki se želijo preseliti v tujino, pa naletijo na ovire?
Dokler ne poskusiš, ne moreš zares vedeti. Sliši se precej osladno, a vendar drži. Tujina ni za vsakogar, moraš biti iznajdljiv, pogumen, samozavesten. Treba je imeti cilj, za katerega delaš, ali pa precej udobne denarne zaloge. Če je volja, se bo našla pot do cilja. Imam prijatelje, ki so prišli v London, ne da bi znali angleško, in zdaj končujejo študij. Nasprotno poznam ljudi, ki so se tukaj popolnoma izgubili, ne morejo ne naprej ne nazaj. Treba se je dobro informirati o vsem, s trebuhom za kruhom kar tako uspe le redkim. Najboljše je, če se lahko z nekom prej naveže stik, bodisi s študentom univerze, na katero se vpisuješ, znanci, ki imajo izkušnje, ali pa celo prek forumov. Vedno je boljše, ko se lahko na nekoga obrneš z osnovnimi vprašanji.

Kakšen je pogled iz Londona v Slovenijo?
Ko je le mogoče, gledam informativne oddaje, časovnica na Facebooku pa je tako vedno polna novic iz Slovenije. Zanimivo je primerjati poročanje o dogodkih s strani slovenskih in tujih medijev, ker lahko res prepoznaš tiste elemente kulture Slovencev, ki na določen način povzemajo neko novico. To nikakor ni slabo, pomeni, da vendar imamo kulturno prizmo, s katero opazujemo dogajanje zunaj.

Pogosto mi je bilo težko, ko so me vprašali, kakšna je slovenska kultura. In res jo je težko opisati. Slovenci imamo za mnoge narode stereotipe: delovni Nemci, mrzli Skandinavci, sivi Britanci ... Kaj pa smo mi? Lahko poskusiš s hrano, pa hitro ugotoviš, da je bolj ali manj vsaka slovenska hrana izpeljanka česa drugega. Kranjska klobasa - bratwurst malo drugače začinjen, potica - breakfast roll z orehi. Najbolj me je presenetilo, ko sem sostanovalki iz Ugande hvalil žgance kot edinstveno slovenske, pa se izkaže, da poznajo isti recept tudi v njeni vasi. Poskusiš s kulturno dediščino, od narodnih noš in kurentovanja, pa vendar tudi to ni ravno najbolj primerno. Ne želiš namreč naslikati slike, kjer se noše nosijo vsak dan namesto kavbojk in kratkih majic.

Ko si v takšnem položaju, res začneš razmišljati, kaj pomeni biti Slovenec in kako je življenje na sončni strani Alp edinstveno. Ko sem bil doma, sem veliko bral knjige v angleščini. Zdaj se držim strogo književnosti v slovenščini. Najboljši trenutki, ko lahko preneseš svojo kulturo drugim, je, ko nekoga naučiš slovensko besedo. Hvala in prosim sta pogosti želji, sledi pa jima na zdravje in živeli.

AV
Novice Slovenka po selitvi iz Madrida v Amsterdam: Kot da sem doma
MŠ
Novice Z družino na Novo Zelandijo: Vse smo postavili na glavo, a izkušnja je neprecenljiva
Evropejci praviloma vedo, kje je Slovenija, čeprav je zamenjava s Slovaško stalnica. Nekajkrat sem bil iz Švedske in iz centralne Azije, pa vendar ni tako slabo, kot si mislimo. Mislim, da za našo prepoznavnost največ naredijo naši športniki. Izjemni smo v veliko disciplinah in vedno se najde kakšen dober Slovenec ali slovenski klub, ki ga ljudje prepoznajo. Nasploh tujce Slovenija zelo zanima. Mislim, da je razlog zato predvsem dejstvo, da je Slovenija vsem znana, nekje na robu misli, zato ne vedo veliko o njej in se rade volje spustijo v debato. Vedno znova jih preseneti, ko omenim na primer kulturni praznik kot državni praznik. Marsikomu je nepredstavljivo, da bi imeli dela prost dan z razlogom, da bi brezplačno obiskali muzej ali galerijo.
Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Slovenci v tujini. Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urednik@tsmedia.si.