Sobota, 13. 7. 2019, 14.13
5 let, 4 mesece
Slovenka na Nizozemskem: Dobila sem popolnoma nov zagon za življenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
21
Dvaindvajsetletna Larisa Šink se je odločila, da ne bo več podlegala pritiskom družbe, in tako najtežjo odločitev v svojem življenju spremenila v najboljšo. Škofjeločanka je spakirala kovčke in se za dva meseca odpravila na Nizozemsko, kjer je začela prostovoljsko delo, se spoznala, spoznala tudi ljubezen svojega življenja in z zaročencem podaljšala bivanje v tujini.
Po zaključeni gimnaziji se je Larisa vpisala na Fakulteto za socialno delo, a študij po enem letu opustila. S samo smerjo študija je bila sicer precej zadovoljna, a ne dovolj, da bi vztrajala v stresu, ki ji ga je študij povzročal.
"Veliko težav sem imela z učenjem in pripravo poročil, seminarskih nalog, esejev…, saj sem med srednjo šolo in začetkom študija imela enoletni premor, v katerem so moje šolske delovne navade popolnoma izginile."
Poleg tega je bil precej naporen tudi praktičen del študija. "Prakso sem opravljala v skupini za osebe z odvisnostjo, ki so imele duševne motnje, kar je bil za mladega človeka v prvem letu šolanja kar velik zalogaj," pravi.
"Počutila sem se kot popoln "luzer'"
Največje težave ji je povzročala socialna anksioznost, ki je pri opravljanju socialnega dela ogromna ovira. "Stres se je stopnjeval do te mere, da sem se odločila, da bo za moje mentalno zdravje najboljša odločitev, da študij opustim, saj sem se v preteklosti že zdravila za depresijo in anksioznost, zato po tej poti nisem želela še enkrat," razlaga.
A kljub temu je za tem vstopila v precej temačno obdobje, saj se je počutila kot popoln "luzer". "Skoraj vsi moji družinski člani imajo univerzitetno izobrazbo, kar so pričakovali tudi od mene, vsi moji prijatelji so še vedno študirali, večina pogovorov z njimi je potekala zgolj o šoli, zato sem se pogosto počutila kot izobčenka," se spominja.
Prav zato se je odločila, da bo prvi letnik opravljala še enkrat. "A fakultete v celem letu nisem obiskala niti enkrat, saj je bil strah pred spoznavanjem novih sošolcev prevelik," pravi.
V tem letu je opravljala študentsko delo v pekarni, kar ji ni prineslo veliko denarja, a jo je vsaj zaposlilo do te mere, da ni ponovno zapadla v depresivno stanje. S situacijo ni bila niti približno zadovoljna, kar je bil povod za selitev v tujino.
"To je bila najboljša odločitev, ki sem jo v življenju sprejela"
"Da spremenim okolje, si vzamem čas zase in se ukvarjam z delom, ki mi je pri srcu. To je bila ena najtežjih odločitev v mojem življenju," pravi. Čeprav je šlo sprva samo za dva meseca, je bilo to daleč izven njene cone udobja, v kateri se je rada zadrževala celo življenje.
V bližini novega doma imajo tudi mali živalski vrt, ki ga Larisa pogosto obišče.
"Dejstvo, da se podajam ven iz države, med popolne neznance, s katerimi si bom delila bivalni prostor, ki ni hiša, niti stanovanje, ampak bungalov, me je pripravilo do vsakodnevnega jokanja teden pred odhodom", se spominja.
A ker v situaciji, v kateri je živela, ne bi preživela niti dneva več, je stisnila zobe in se usedla na letalo. "To je bila najboljša odločitev, ki sem jo v življenju sprejela," je prepričana.
"Želela sem videti še druge možnosti in doživeti življenje v drugi državi, zato sem začela iskati EVS programe za prostovoljce," pravi. Izbira države je bila spontana, saj se ji kraj ni zdel najpomembnejši dejavnik. Veliko bolj pomembna je bila vrsta dela, ki ga bo opravljala.
Od nekdaj je imela rada živali.
Kot veganka in zagovornica pravic živali se je odločila za delo v zavetišču. Ker je bilo tovrstno delo na voljo na Nizozemskem, ki jo je sicer že obiskala in ji je po potovanju ostala pri srcu, odločitev ni bila težka.
"Iztrebke sem imela po vseh oblačilih, po vratu in obrazu"
V zavetišču se je vsak dan spopadala s precej neprijetnimi nalogami. "Dan se je začel s čiščenjem iztrebkov, ki so jih 'rešenčki' proizvedli neverjetno veliko," razlaga. "Na dan sem prehodila včasih tudi do 13 kilometrov, v lepem in grdem vremenu, v soncu in snegu, vetru in dežju," pravi.
"Posebej sem se navezala na psa po imenu Bouf. Bil je ogromen črn kosmatinec, ki je imel izredno prijazno osebnost, a je bil célo življenje prepuščen sam sebi in je bil posledično popolnoma nesocializiran," razlaga Larisa, ki sprehode z njim opisuje kot nočne more."
Spomnim se dneva, ko sem mu morala prvič sama nadeti oprsnico. Prišla sem do pesjaka, ki je bil od stropa do tal premazan z njegovimi iztrebki. Boufova barva se je spremenila iz črne v rjavo, smrad je bil neverjeten (Bouf je imel navado valjanja v svojih iztrebkih)," pravi.
Ko je vstopila v pesjak, je začel skakati po njej. "Iztrebke sem imela po vseh oblačilih, po vratu in obrazu," nejevoljno obuja spomine. Deset minut se mu je trudila nadeti oprsnico, kar je bilo pri vsem norenju, lajanju in skakanju misija nemogoče. Ko ji je uspelo nadeti prvi del, je opazila, da sta druga dva dela izginila.
"Bila sem popolnoma zmedena in nato zgrožena, ko sem ugotovila, da ju je pogoltnil. Zgrabila me je panika, klicala sem nadrejene, a ni bilo nobenega odziva. Sprejela sem dejstvo, da je edina rešitev, da mu razprem gobec z ogromnimi čekani in oprsnico potegnem iz njegovega grla," razlaga in pojasnjuje, da ji je kljub strahu uspelo.
"Ko sem trakce potegnila ven, je Bouf prav prijetno izbruhnil vsebino želodčka na mojo jakno. In tako sva odšla na sprehod, oba prekrita z bruhanjem in iztrebki," se smeje.
Pravi, da sprehodi z njim nikoli niso bili dolgočasni. "Vedno je grizel povodec, enkrat ga je celo pregriznil in zbežal sprehajalcu. Vsakič, ko je mimo pripeljal avto, je začel skakati vanj, tako da so moji bicepsi precej pridobili na masi, ko sem ga morala zadržati pred skoki na cesto. Vse to se sliši grozno, a kljub tem prigodam sem bila srečna vsak trenutek na delu," pove.
"Zavedala sem se, da vse, kar počnem, počnem za te živali, ki so jih ljudje popolnoma pustili na cedilu. Zavedala sem se, da čeprav sem prekrita z iztrebki, je veselje psa, ki ga pelješ na sprehod, lepše od vsakega neugodja. V tem obdobju sem ugotovila, da je vsako delo, težko ali lahko, lahko čudovito, če imaš do dela strast," je zaključila.
"Dobila sem popolnoma nov zagon za življenje"
Živela je z okoli 30 drugimi prostovoljci in delo opravljala v organizaciji za neformalna izobraževanja, kar je popolnoma spremenilo njen pogled na šolanje in delo. Med prostovoljci so bili diplomirana pravnica, biolog in kriminalist, ki so na neki točki življenja ugotovili, da jih to delo ne veseli, in so prav tako vse pustili za sabo in se podali po poti odkrivanja samega sebe v Olde Vechte Foundation.
"Ena izmed njih zdaj študira vizualno umetnost, drugi je kuhar, tretji pa ostaja na Nizozemskem in opravlja priložnostna dela," pripoveduje Larisa.
Glavni trener treningov za osebno rast, ki jih ponuja organizacija, je doštudiral splošno medicino in dve leti opravljal delo zdravnika, preden si je priznal, da mu medicina pravzaprav nikoli ni bila pri srcu. Zatem je pričel z delom, ki ga je veselilo, in zdaj je pri tem neverjetno uspešen.
"Te osebe ter organizacija so mi pomagale priti do spoznanja, da univerzitetna izobrazba ni vse, še posebej, če do dela ne čutiš nobene strasti. Zdaj odločitve, da sem fakulteto opustila, ne obžalujem več," zagotavlja.
"V tem letu sem videla toliko odprtih vrat, toliko priložnosti in različnih poti, ki jih lahko uberem brez univerzitetne izobrazbe, da sem za življenje dobila popolnoma nov zagon," dodaja. Tudi njeni prijatelji se strinjajo, da je še nikoli prej niso videli tako srečne.
Po letu razmerja jo je fant zaročil.
"Depresivne epizode so izginile, anksioznost pa se je zmanjšala"
Pri težavah z depresijo in anksioznostjo so ji močno pomagali treningi osebnostne rasti, ki jih izvaja organizacija. "Bili so izjemni, a tudi izredno naporni, konfrontacijski in neprijetni. Pomagali so mi na težave pogledati z druge perspektive in me naučili, kako se z njimi spopadati.
V celem letu nisem imela niti ene depresivne epizode, anksioznost pa se je močno zmanjšala," je opazila.
Program za prostovoljce deluje tako, da organizacija v zameno za delo nudi bivališče in tedensko žepnino za hrano. V prostovoljskih hišicah so ljudje iz cele Evrope. Kmalu po prihodu se je Larisa zbližala z enim od prostovoljcev, se vanj zaljubila, ker je bila celotna izkušnja tako pozitivna, pa sta se odločila, da bosta prostovoljsko delo podaljšala še za dobro leto.
"Družina in prijatelji so me podpirali, saj so vedeli, da je bila moja prejšnja situacija zame precej neugodna, zato so se novice razveselili. Pa malo tudi užalostili, ker je življenje brez mene zelo turobno, seveda. Haha," se nasmeje Larisa.
Zdaj dela kot veganski "chef"
Prostovoljsko delo zdaj opravljata v Olde Vechte Foundation. "Delo obsega vse od grabljenja listja, pleskanja, cateringa, pa do administrativnega dela, dela z mladimi, coachinga in izvedbe neformalnih izobraževanj," pojasnjuje Škofjeločanka.
Trenutno dela kot veganska kuharica, saj je iz asistenta napredovala v samostojnega 'chefa'. "Zdi se mi, da je v Sloveniji mnenje o kuharjih precej posplošeno. Neka splošna predstava, da je to oseba, ki zgolj pripravlja hrano iz menija, ki je v večini restavracij podoben," pravi.
"Jaz pa vsak dan pripravim nov meni, ustvarjam nove jedi, usposabljam asistente, skrbim za raznolikost in uravnoteženost prehrane, kupujem sestavine… Dobila sem več spoštovanja za ta poklic, saj sem na lastni koži občutila, koliko dela in ljubezni je treba vložiti v delo, če želim, da je končni rezultat dober," pravi.
"Življenje na Nizozemskem je izjemno"
Čeprav se preživlja zgolj s prostovoljsko žepnino, Larisa pravi, da živi popolnoma lagodno življenje. "Sploh se mi ne zdi, da bi bilo drago. Če živiš v večjih mestih, kot sta Amsterdam ali Rotterdam, so cene seveda višje, ampak so tudi prihodki precej višji, kot smo jih vajeni," pojasnjuje.
"Edina zares draga stvar so vlaki, glede tega se imamo v Sloveniji super," doda. Za povratno karto do Amsterdama, ki je oddaljen približno uro in pol, plača okoli 45 evrov.
Kot druge slabosti je naštela še: že narezan kruh brez hrustljave skorjice, slaba kava, prevelike količine turistov, novoletno praznovanje, ki se s pirotehniko spremeni v vojno cono, ter pomanjkanje stanovanj za najem.
"Veliko delovnih mest, vedno točni vlaki, kolesa"
A kljub slabostim na Nizozemskem vidi več prednosti. "Ljudje so izjemno prijazni. Nimajo gora, kar je zame velika prednost, čeprav bi bila za večino Slovencev verjetno slabost," se nasmeje.
V spomin na Nizozemsko si je dala utetovirati kolo.
"Poleg tega je na voljo veliko delovnih mest, vlaki so, čeprav so dragi, vedno točni, kolesa so glavno prevozno sredstvo, čudovita arhitektura, izredno dolgi dnevi, naprednost in odprtost države, pozitiven odnos do priseljencev, tujcev, manjšin, skrb za živali, urejenost javnih in zasebnih površin, 'second hand' trgovine in velika izbira mesnih nadomestkov," je še naštela.
"Nizozemci so v prvi vrsti direktni"
"Nizozemci so v prvi vrsti direktni. Na začetku sem imela s tem precejšnje težave, saj sem od doma navajena olepševanja stvari, govoričenja po ovinkih, pomanjkanja negativne povratne informacije," pravi Larisa.
"A ko sem enkrat prišla na isto valovno dolžino kot Nizozemci, sem direktnost začela močno ceniti. Zdi se mi, da naredi odnose med ljudmi precej pristnejše, sploh pa je priročna na delovnem mestu. Če imaš težave, te kaj moti, lahko nadrejenemu to poveš brez slabe vesti, to je celo zaželeno, česar v Sloveniji res nisem bila vajena," pojasnjuje.
"Ker tako dolgo nisem govorila Slovensko, sem nezavedno spremenila narečje"
"Nizozemski jezik je zelo zanimiva zadeva. Tako zanimiva, da še vedno nisem začela z učenjem," v smehu pove Larisa. Ker živi v mednarodnem okolju in je obdana z ljudmi iz celega sveta, govori zgolj angleško, zato potrebe po znanju nizozemščine še ni imela.
"Lokalni prebivalci večinoma vsi govorijo angleško, od otrok do starejših, tako da sporazumevanje nikoli ni bilo problematično," dodaja. Mestece Ommen, kjer živi, je zelo majhno, zato po pričakovanjih ni nobenega drugega Slovenca.
Fotografija z zaročencem.
"Tudi med prostovoljci sem bila večino časa edina Slovenka, kar je vodilo v to, da sem nezavedno spremenila svoje slovensko narečje, ker tako dolgo časa nisem govorila slovensko," pravi.
"Vsaka odločitev, ki jo bom sprejela, bo usmerjena proti temu cilju"
V prihodnosti bi rada delala na področju zaščite živali, natančneje, rada bi imela svojo "sanctuary farm", kmetijo za rešene rejne živali.
"Vem, da bo pot do tja dolga in da bom verjetno morala opravljati tudi kakšno delo, ki mi ni všeč, a vsaka odločitev, ki jo bom sprejela, bo usmerjena proti temu cilju," je zaključila dvaindvajsetletnica, ki se je v zadnjem letu spoznala tako dobro, da končno ve, kaj želi, in je tega tudi ni strah doseči.
21