Sobota, 27. 4. 2019, 12.30
5 let, 7 mesecev
Slovenec, ki v Nemčiji restavrira mercedese, vredne tudi po več milijonov evrov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
34
Petindvajsetletni Nik Pristavec je kljub težkemu slovesu sledil svoji ljubezni do stvari iz starih časov, "ko so še delali kakovostne izdelke". Vedno nasmejan in dobrovoljen avtoserviser se je z obrobja Ljubljane preselil v Nemčijo, kjer restavrira in popravlja stare mercedese, vredne tudi po več milijonov evrov. Nekega dne bi rad odprl lastno podjetje, ki se bo ukvarjalo s popravilom, obnavljanjem in restavriranjem oldtajmerjev.
Izobrazbo avtoserviserja je pridobil v srednji šoli v Domžalah, potem pa je svojo srečo preizkusil pri različnih delodajalcih. "Od zasebnikov do pooblaščenega servisa, kjer sem bil globoko razočaran," pravi.
Pred dobrim letom se je zaposlil pri podjetju Kienle Automobiltechnik, ki se ukvarja izključno s servisiranjem, obnovo in restavriranjem Mercedes-Benzovih novejših vozil in oldtajmerjev.
"Naš nekdanji dirkalni avto, s katerim sva, najprej oče, potem pa še jaz, dirkala gorskohitrostne dirke," pove Nik.
Podjetje je v precej majhni vasi Heimerdingem, približno 25 kilometrov severovzhodno od Stuttgarta v Nemčiji. Prvi stik s podjetjem je vzpostavil prek tete, ki živi v bližini.
Tudi sam je bil že nekajkrat tam, a si ni mislil, da bo tam kdaj tudi živel. "Nikoli ne reci nikoli, kajne," pravi Nik. Poleg dela so mu ponudili tudi stanovanje, s čimer je zelo zadovoljen, saj je zaradi visokih cen v Nemčiji težko dobiti ugodno bivališče.
"Potem pa je prišlo vprašanje, zaradi katerega nekaj časa nisem moral spati"
Čeprav je s svojim življenjem v tujini zelo zadovoljen, je bilo slovo od bližnjih izredno težko. "Predvsem od staršev, ki sem jim neizmerno hvaležen za vso podporo," pravi. Prav oče je namreč tisti, ki je prvi pomislil na tujino.
Januarja prejšnje leto sta se z očetom pogovarjala o Nikovi prihodnosti in o tem, kaj bo počel v življenju. "Pa sem mu rekel, saj veš, da sem zaljubljen v stare avte, nekaj v tej smeri bi delal." A hitro sta ugotovila, da v Sloveniji ni veliko podjetij, ki bi se ukvarjala izključno s tem.
Nik je svojemu očetu neizmerno hvaležen za vso podporo.
"Potem pa je prišlo vprašanje, zaradi katerega nekaj časa nisem moral spati," pravi Nik. Oče ga je vprašal, ali bi ga zanimala tujina. Mogoče pa, si je mislil, zakaj pa ne. "Navsezadnje je bolje, da se v tujini naučim in obvladam to delo, kot pa da vse življenje zapravim za menjavanja olja in filtrov," meni.
Aprila se je odpravil na razgovor, še dober mesec preživel doma, maja pa odrinil v novi svet. "Zadnji konec tedna smo doma naredili poslovilno zabavo, tako da je bilo res polno čustev," se spominja.
Odhod mu je še toliko bolj otežilo dekle. "Tisti mesec, ko sem bil še doma, sem spoznal punco svojih sanj. Vendar zanjo selitev iz Slovenije ni prišla v poštev, zato sva morala težkega srca prekiniti," pravi.
Na drugi strani pa je neizmerno hvaležen, da ima nekaj družine vendarle ob sebi. "Teta živi zelo blizu, čez hrib, pravzaprav, čeprav jih v teh krajih ni kaj dosti," se je nasmejal Nik. Teta in stric sta mu zelo olajšala, kot pravi sam, težek prehod. "Sta kot moja druga mama in oče," je še dodal.
Dela z avtomobili, vrednimi vse do 10 milijonov evrov
Kot pravi Nik, imajo v delavnici avtomobile, vredne od 20 tisoč pa vse do 10 milijonov evrov. "Izjemno redki in zaželeni avtomobili, ki jih navaden smrtnik v svojem življenju redkokdaj vidi, pridejo pod moje roke, kjer se iz starih krip, ki so videti kot za na odpad, spremenijo v lepotce, še boljše kot iz tovarne," razlaga.
Mercedes-Benz je v svetu oldtajmerjev cenjena znamka, po Nikovih besedah njihove avtomobile vozijo vsi od premožnejših posameznikov pa do bankirjev, šejkov, kraljev in sultanov. Mercedes-Benzova tovarna nekatere dele za staromodne mercedese še vedno proizvaja. "Česar tovarna nima, pa naredimo pri nas," pravi Nik.
Ko ljudem pove, s čim se ukvarja, ga po navadi čudno gledajo, saj večina sploh ne ve, da restavriranje avtomobilov obstaja. Ko jim opiše svoje delo, so navdušeni, opaža Nik. V Sloveniji tega ni veliko, pravi. "So stari mojstri, ki te zadeve obvladajo, ampak nikoli niso razvili tega posla v nekaj večjega, večina jih dela to popoldne, za svoj hobi," je pojasnil.
"To je danes velika naložba in ljudje to vedo"
Obnova avtomobila se začne z natančnim pregledom in izdelavo predračuna, ki ga mora stranka potrditi. Pri restavriranju avtomobila se avto razstavi vse do zadnjega vijaka, nato v kleparski delavnici odstranijo barvo, rjo in kit ter popravijo morebitne prejšnje poškodbe, potem gre avto na lakiranje.
"Dela se počasi, natančno in z občutkom," pravi Nik.
V tem času restavratorji pregledajo razstavljene dele in rešijo, kar je mogoče rešiti. "Pri mojem delu največ šteje izvirnost," pravi Nik in dodaja, da je to težava pri mlajših generacijah.
"Najlažje je okvarjen del zamenjati z novim. Mi delamo ravno nasprotno." Dele očistijo, razstavijo in speskajo. Če kakšnega delca ne morejo popraviti, vgradijo novi del, nato pa vse na novo pobarvajo ali zaščitijo s protirjavečimi sredstvi.
"Potem pa pride zabavni del, vgrajevanje teh delov na avto," pravi Nik in poudari pomembnost previdnosti in natančnosti. Ko je vse pobarvano, si nikakor ne smejo privoščiti napak, saj si v primeru, da del ali sveže nanesen lak poškodujejo, ustvarijo visok strošek in ogromno slabe volje. "Zato se tukaj dela počasi, natančno in z občutkom," dodaja.
Nekega dne bi rad odprl lastno podjetje, ki se bo ukvarjalo s popravilom, obnavljanjem ter restavriranje oldtimerjev.
Ko je avto sestavljen, ga preizkusijo, in čeprav se velikokrat zgodi, da morajo kaj dodatno popraviti, je na koncu stranka vedno zadovoljna. "Presrečni so, ko vidijo svoj 'novi' avto, s katerim bodo nabirali kilometre ali pa ga spravili v garažo in ga čez 10 let prodali za trikrat višjo ceno. To je danes velika naložba in ljudje to vedo," pravi Nik.
"Na začetku ti seveda sploh ni nič jasno"
Preden se je preselil, je obiskoval začetni tečaj nemščine, ki pa ga je moral zaradi hitrega odhoda skrajšati. Niku se nemški jezik zdi precej težek, a kot pravi, "kjer je volja, je tudi pot". "Na začetku ti seveda sploh ni nič jasno, vendar vztrajno, korak za korakom usvajam jezik," pravi Nik.
Dodaja, da večina zna govoriti angleško, kar pa je lahko tudi slabo, saj tako ne vadi svoje nemščine. "Pomagajo mi tudi gledanje televizije, branje revij, knjig in tako naprej," meni. V enem letu se je ogromno naučil, kar potrjujejo tudi pohvale domačinov, da že zelo dobro govori nemško. "Nemci so zelo prijazni, kar zadeva tujce, saj jih je tu res ogromno," doda.
"Misija iskanja novih ljudi ni lahka, predvsem najti osebe, s katerimi delim interese. A je tudi to sčasoma prišlo," pravi. Spoznal je tudi nekaj Slovencev, s katerimi se je spoprijateljil. "Pravzaprav se kar redno družimo," pravi.
"Nemci niso preveč družabni, vsaj tak občutek sem dobil," pravi petindvajsetletnik, ki opaža, da imajo tudi druge prioritete. "Tukaj je najbolj pomembno delo in da voziš dober avto," je opazil, a poudaril tudi nekaj prednosti. "Predvsem v tem, da ne 'komplicirajo' radi, in tem, da tisto, kar se dogovoriš, (po navadi) tudi drži."
"V tem delu Nemčije, Baden-Wurttembergu, so ljudje precej nagnjeni k varčevanju, tudi pri sebi, še bolj kot pregovorno Gorenjci," se nasmeje. Presenetilo ga je, da tako velik odstotek ljudi živi v najemniških stanovanjih in hišah. "Zelo malo jih ima na primer lastne nepremičnine, kot jih imamo mi," je ugotovil.
S teto in stricem so obiskali tudi spomladanski sejem v Stuttgartu.
"Gajba piva ceneje kot v Sloveniji"
Vedno ko komu pove, da dela v Nemčiji, ga vprašajo, ali sploh lahko prihrani kaj denarja, ker naj bi bilo tako drago. "Če bi tukaj živel kot v Sloveniji, bi se z njim strinjal. Vsak dan po trikrat na kavo ali pivo. Tu tega ni, opazi se, kako smo si Slovenci in Nemci različni," pravi.
Hrana in pijača v trgovinah sta v istem cenovnem razredu kot v Sloveniji, "le storitve so občutno dražje", je opazil. Presenetile so ga tudi cene piva.
"Tukaj je hrana precej umetna, industrijska," pravi.
In čeprav so cene v trgovinah približno enake, Nik najbolj od vsega pogreša slovensko hrano. "Tukaj je hrana precej umetna, industrijska. Če pa hočeš boljšo kakovost, pa mora človek malo bolj odpreti denarnico," pravi.
Z novim življenjem je sicer zadovoljen, zato za zdaj ostaja v Nemčiji, kaj bo v prihodnosti, še ne ve. "Bi pa selitev v Nemčijo zagotovo priporočil, zato ker Nemci vedo, da smo državljani nekdanje Jugoslavije pridni in marljivi. Tukaj je ogromno možnosti, vsak lahko takoj dobi delo," je prepričan.
34