Katarina iz Miamija: Čez noč lahko prideš do lepega življenja, ampak …

Zanimalo me je, kako se živi drugje, kje so razlike in podobnosti, kakšen je način življenja.

Ko je Katarina Bruvo prvič obiskala Združene države, je bila navdušena predvsem nad t. i. customer service oziroma načina dela s strankami. Dela v turizmu, zato si je želela pridobiti čim več izkušenj na tem področju. Posledično je iskala možnost, da bi živela in delala v tujini.

Foto: Osebni arhiv

Nekaj let kasneje …

Želja po tujini ni ugasnila in Katarina je v tem času, čeprav ni vedela, kdaj bo imela priložnost za selitev, precej časa posvetila pripravam: od tega, kaj pomeni selitev, kakšna je birokracija … Povezala se je s Slovenci, sodelovala na forumih, blogih in spremljala dogajanje v tujini.

Ko se je priložnost pokazala, je imela približno mesec in pol časa, da je uredila vse potrebno in odpotovala. "To obdobje označujem kot izjemno stresno in čustveno. Selitev nikoli ni samo stvar pozameznika, vpliva tudi na družinske člane, prijatelje, ki se morajo sprijazniti s tvojo odločitvijo, kar vsekakor ni lahko," pripoveduje Katarina.

Dela za slovensko turistično agencijo in pripravlja programe za zaključene skupine. Organizator skupine Katarini poda informacije o tem, kam želi skupina potovati, kaj želijo imeti vključeno in podobno, in na podlagi tega jim pripravi program. "Imam lepo priložnost, da kolegom predstavim Slovenijo, nad katero so navdušeni, saj je kot destinacije ne poznajo dobro," dodaja Katarina.

Foto: Osebni arhiv

Nikoli ne veš, kaj bo taka selitev prinesla s seboj, ali je bila dobra odločitev ali ne. Kar naenkrat si sam v okolju, ki ti je tuje, začenjas na novo. Amerika je velik zalogaj: ali splavaš ali pa se vrneš. Vmesne možnosti ni.

Če se ne znajdeš, si izgubljen

Katarina je po selitvi potrebovala približno eno leto, da je uredila vse potrebno: od tega, kje nakupovati hrano, bančne zadeve, iskanje zdravnikov … Takoj je začela iskati nova poznanstva, vpisala se je v knjižnico in začela delati kot prostovoljka v bolnišnici. "Moraš se znajti, če ne, te stisne ob misli, kako daleč si od domačih, začnes čutiti domotožje. Vsi ti občutki so popolnoma normalni, vendar si ne smeš dovoliti prevelike nostalgije, sicer je še težje," še pove Katarina.

Kdaj sem prvič dojela, da sem v ZDA? Ko sem zagledala osebo, za katero sem si mislila, da imitira Enriqueja Iglesiasa z videzom in načinom oblačenja, še njegovo dekle je bilo podobno Ani Kurnikovi. Dejansko pa sta to bila Enrique Iglesias in Ana Kurnikova, ki pijeta kavo za sosednjo mizo.

Foto: Osebni arhiv

Kako je videti Katarinin dan?

Preden gre Katarina zjutraj v službo, poje zajtrk in prebere nekaj poglavij knjige, ali pa naredi kak opravek, kot je pranje perila in podobno. Njen delavnik se začne ob 9. uri, ko najprej pregleda elektronsko pošto in si razdeli delo, odvisno od tega, kaj je bolj pomembno, kaj ji bo vzelo več časa … Okoli 12. ure si vzame čas za kosilo, nato pa spet dela do 18. ure. Izpostavlja pa, da je zaradi dela s strankami potebne precej fleksibilnosti. Po končani službi si vzame čas za tek ali kakšno podobno aktivnost.

Ob sobotah pa se navadno odpravi na izlet in raziskuje okolico, saj ima kraj, kjer živi, nešteto parkov, botaničnih vrtov in zanimivih muzejev. Ob nedeljah kolesari in gre na vožnjo po reki s kanujem. V primeru slabega vremena se odpravi v kino, gledanje televizije pa raje zamenja za knjigo ali druženje s prijatelji.

Foto: Osebni arhiv Primerjava življenja v Sloveniji in v ZDA skozi Katarinine oči:

Šolstvo – zaključiti šolanje v ZDA je velik finančni zalogaj. Šolnine so se v zadnjih letih zelo povišale, poleg tega diploma ne zagotavlja ničesar, izjema so seveda prestižne univerze. Vendar je nekaj prednosti: skupine so manjše, večja je interakcija s profesorji. Profesor ima zelo veliko vlogo in pomaga na vsakem koraku, na voljo je tudi preko elektronske pošte in na vsako vprašanje odgovori v roku 24 ur. Pomaga pri tem, kako se naučiti snov, kako se pripraviti na izpit, vsak ima možnost, da z asistentom pogledata življenjepis in ugotovita najboljši način, da se "prodaš".

Po drugi strani pa je šok, ko diplomiraš in samozavestno vkorakaš v "svet odraslih", potem pa ugotoviš, kakšna je realnost. Marsikdo sprejme kakršnokoli delo, da ima le možnost odplačevanja šolnine. Kolegica je imela 15 tisoč dolarjev šolnine ob zaključku šolanja, ker pa ni plačevala minimalnega mesečnega zneska odplačila, se ji je izdatek v nekaj letih povečal na 25 tisoč dolarjev. V Sloveniji je seveda velika prednost, da je šolanje brezplačno. Je pa verjetno povsod težava, da je vključenega premalo praktičnega znanja.  

Zdravstvo – res je, prednost Slovenije je brezplačno zdravstvo, ki ga tukaj ni. Vendar pa primerjamo državo, ki ima dva milijona ljudi, z državo, ki ima 300 milijonov prebivalcev. V Sloveniji je to bolj obvladljivo, v ZDA je pač tako, da je država s preveč razlikami, vsaka zvezna država je zgodba zase, standard ljudi se precej razlikuje in je težko urediti zdravstveni sistem, ki bi lahko veljal za vse. Veliko ljudi tukaj nima tukaj urejenega zdravstvenega zavarovanja, ker meni, da je to prevelik izdatek. Ni malo zgodb ljudi, ki zbolijo in potrebujejo zdravljenje, ki lahko traja nekaj let, posledično so zdravstveni izdatki tako visoki, da vložijo osebni bankrot.

Promet - prometna ureditev je obupna. Javni promet je sicer na voljo, vendar je slabo urejen, še vedno je najboljše prevozno sredstvo avto. Večina ljudi ne uporablja smernikov. Vožnja do Miamija, ki traja približno pol ure, je zelo stresna in ponavadi na poti vidim vsaj dve prometni nesreči.

Če te ustavi policija in dobiš kazen, imaš tri možnosti: ali plačaš globo, pri čemer se poviša zavarovanje za avto in dobiš točke; ali greš v avtošolo na nekaj dodatnih ur vožnje, poleg tega se ti poviša zavarovanje za avto in dobiš točke, ali pa greš na sodišče in v kolikor se policist, ki je napisal kazen, ne pojavi na zaslišanju, se kazen oprosti, ne dobiš točk in ne plačaš kazni.

Družabno življenje – Ko sem se priselila sem, so mi vsi dejali, da je težko spoznati nove ljudi, vendar se ne strinjam, je pa res, da moraš v to vložiti nekaj truda. Šla sem na nekaj dogodkov, vsakič sem spoznala nove ljudi, s katerimi se še vedno družim. Vpisala sem se v bralno in kulturno društvo, hodim na šiviljski tečaj, dvakrat na teden se dobim s tekaškim klubom.  

Foto: Osebni arhiv

Kar se zgodi v življenju, se znajde na družabnih omrežjih

Katarina izpostavlja, da imajo ljudje veliko potrebo po tem, da na družbenih omrežjih objavijo vse, kar se jim dogaja v življenju, pri čemer se izgublja meja med tem, kaj je primerno za objavo in kaj je stvar intime.

Tudi sicer imajo ljudje velike "apetite", imeti hišo, dva avta, najnovejši telefon, velik televizor. Do dobrin po njenih besedah ni težko priti, vendar pa to pomeni veliko zadolževanja. Medtem ko si po drugi strani lahko ustvariš lepo življenje, če živiš preprosto in ne greš čez meje zmožnosti.

Zanimivo je tudi, da so "on-line" zmenkarije velik posel. Tudi Katarinini znanci so pogosto včlanjeni v več spletnih strani, kjer se "za vsak okus najde kaj". Razlog pa se pogosto navaja v tem, da imajo ljudje dolge delovnike in se nimajo časa družiti, čeprav se Katarina ne strinja, saj se "veliko časa porabi tudi za to, da si za računalnikom in si iščeš primernega partnerja za zmenek. Menim, da je problem bolj v tem, da se ne znamo več družiti in smo skriti za računalniskim ekranom, kjer si upamo več in smo bolj samozavestni".

Foto: Osebni arhiv

Pa prihodnost?

Katarina v Miamiju živi že šesto leto in kot pravi, ji podnebje zelo ustreza, saj je rada veliko zunaj in se ukvarja s športom. Všeč ji je, da zlahka naveže pogovor, saj so ljudje odprti. Zlahka gre tudi sama na večerjo ali na pijačo in ne izstopa, saj se takoj vsi začnejo pogovarjati med sabo. V knjižnici ima možnost sposoje knjig za letno članarino v vrednosti približno dveh evrov, na voljo je veliko dodatnih izobraževanj, ki jih izkorišča. Zadovoljna je tudi z delom in želi, da tako tudi ostane.

V roku enega leta pa načrtuje obisk tečaja španskega jezika, dokončanje spletne strani, ki objavlja zgodbe uspešnih ljudi, in opravljati prostovoljno delo tekaškega trenerja otrok s posebnimi potrebami.