Ameriško-slovenska novinarka: Ljudje dobijo novinarstvo, ki si ga zaslužijo

Potomka Slovencev v ZDA Terry Anžur je novinarka, predavateljica novinarskih veščin, medijska svetovalka in blogerka. Kot reporterka je delala za številne lokalne medije v ZDA, vodila informativne oddaje na več ameriških medijih in nacionalne pogovorne oddaje. Predavala je novinarstvo na univerzi Južne Kalifornije, nato pa ustanovila svoje svetovalno podjetje. Tako po ZDA kot drugod po svetu predava o televizijskem in spletnem novinarstvu.

Za oddajo Odmevi na TV Slovenija je pred dnevi spregovorila o tem, da bi novinarji morali biti psi čuvaji, ki pa so pod predsednikom Obamo zaspali, pod Trumpom pa srdito napadajo in poročajo le o najbolj negativnih vidikih njegove vlade. Navajala je študijo harvardske univerze, ki je pokazala, da 80 odstotkov novinarskih prispevkov o Trumpovi vladi govori negativno, nekateri ameriški nacionalni mediji, kot sta CNN in NBC, pa Trumpa negativno predstavljajo v kar 93 odstotkih prispevkov.

Dejala je tudi, da so bili novinarji včasih objektivni, na sredini, poskušali so slišati vse strani in najti resnico, danes pa se postavijo na eno stran. Zase pravi, da je libertarka in se v ameriški politiki ne želi postaviti na nobeno stran. Zadnje čase se zato raje posveča popotniškemu novinarstvu in piše tudi blog o Sloveniji, da bi jo bolje predstavila Američanom.

Njeni stari starši so emigrirali že leta 1911, slovenščina pa se je v družini izgubila. Anžurjeva je v Sloveniji zato, da bi se kot zgledna državljanka naučila tudi jezik.

Volilna kampanja je bila precej nenavadna, izidi zadnjih predsedniških volitev v ZDA pa za marsikoga presenečenje. Kako na dogajanje gledate z novinarskega vidika? Kaj se je dogajalo, zgodilo?
Ker je bilo novinarstvo zelo pristransko, je mnogo novinarjev zgrešilo pri napovedi izida volitev. Ker živijo v mehurčku – le na vzhodni in zahodni obali –, so preslišali ljudi v sredini države, zato se je na dan volitev zgodil šok. Mislim, da je bil še Trump presenečen.

Zdaj pa namesto da bi popravili, kar so storili, le še bolj vztrajajo pri svoji strategiji. Poročajo skoraj izključno o Rusiji, kar pa so le domneve, obtožbe, ki jih nihče ni dokazal. Morda je kdo nekoč le bil na kosilu s kakšnim Rusom, iz tega pa je nastalo, da so Rusi vplivali na izid volitev. Nobenega dokaza ni za to. Vsi bi morali biti tiho in najprej počakati na rezultate preiskave. A če gledate medije v ZDA, vsi govorijo le o Rusiji, zamujajo pa resnično pomembne zgodbe v državi – kaj se dogaja z zdravstvom, gospodarstvom, priseljevanjem.

V mainstream medijih, ki so v bistvu vsi, razen Foxa, namesto tem, ki zanimajo volivce, najdete le izjave: "V resnici niste izvolili te osebe, Rusija je vplivala na izid." To je arogantno, ne morem niti gledati.

Tako negativno kot o Trumpu niso ameriški mediji pisali še o nobenem ameriškem predsedniku, trdi Anžurjeva. Foto: Reuters Zakaj se to dogaja?
Kongres je prenehal opravljati svojo nalogo. Tradicionalno je bila naloga kongresnikov, da predstavijo svoja stališča, se pogovarjajo in najdejo kompromis, ki državo popelje naprej. Danes tega ni več. Če le en demokrat prestopi mejo, da bi prišel do kompromisa v le eni stvari, je to šok. Novinar nima več sredine, da bi jo pokrival. Tako pridemo do vprašanja, kdo je začel – politiki ali novinarji? Se spreminjajo politiki ali novinarji? Oboji.

Vsak govori le sebi. Demokratske države nagovarjajo le sebe, republikanske sebe, novinarji sebe, politiki pa le znotraj svoje stranke. Na neki način to omogočajo tudi družabna omrežja.

Kako smo prišli od tega, da so novinarji iskali resnico, do tega, da nagovarjajo sami sebe?
Vsi se borijo le za klike. Pred mnogo leti sem imela oddaje na TV, želela pa sem oddajo na radiu. Večina radiev v ZDA je desnih. Levica obvladuje TV, desnica pa radio, pogovorne oddaje. Zdelo se mi je, da je prostor za oddajo, ki bi pripeljala skupaj ljudi z desne in leve, ki bi si izmenjevali stališča, se skregali in iskali kompromise. A dejali so mi, da tega nihče noče poslušati.

Mediji verjamejo, da bodo pridobili več gledalcev, poslušalcev, bralcev, če se postavijo na eno stran. Imamo republikance in demokrate, vsak stoji na svojem bregu. Tudi mediji menijo, da jim sredina ne prinese ničesar. Toda na primer CNN, ki se zelo nagiba na liberalno stran, izgublja občinstvo.

Ljudje izgubljajo zaupanje v politike in pogosto tudi v medije. Slišijo nekaj na CNN in ne verjamejo. Resnico iščejo na družabnih omrežjih.

Donald Trump je medijsko hišo CNN obtožil, da širi lažne novice. Foto: Reuters Kaj se ob tem prehodu dogaja? Ali to pomeni več demokracije, boljšo obveščenost, več lažnih novic, oddaljevanje od resnice?
To ustvarja še več mehurčkov. Imamo možnost, da smo vedno bolj povezani, a ta omrežja uporabljamo, da se še bolj izoliramo. Priznam, da sem na Facebooku "odprijateljila" veliko novinarjev, ki sem jih prej spoštovala kot objektivne, a so na družabnih omrežjih objavljali ekstremne vsebine.

V pogovoru za TV Slovenija ste navajali statistiko iz harvardske študije, da je 93 odstotkov novic na nekaterih nacionalnih medijih uperjenih proti Trumpu. Zakaj so ravno do njega tako agresivni?
Ko je Trump napovedal svojo kandidaturo, smo ga že poznali. Do takrat je počel take stvari, ki si jih nekdo, ki bi načrtoval predsedniško kandidaturo, nikoli ne bi privoščil. Torej je za tak odnos medijev deloma gotovo kriv tudi sam. Velikokrat se ne obnaša na način, ki bi ga poimenovali predsedniški.

Tisti, ki danes negativno govorijo o Melanii, so bili nekoč zgroženi, ko je kdo rekel kaj slabega o Michelle Obama, češ da je prvo damo pač treba spoštovati. Vse je obrnjeno na glavo.

Zdaj berem, da Trump zamenjuje ljudi v svoji pisarni za odnose z javnostjo. To je nujno. Njihova naloga je, da skrbijo za Trumpovo podobo v javnosti, a to počnejo preveč neorganizirano.

Vedno več je politikov s skrajnimi stališči, novinarji pa, kot pravite, ne iščemo resnice, ampak jih morda še spodbujamo, pišemo o skrajnostih, škandalih.
Seveda. Novinar želi zgodbo, ne glede na vrsto medija. Hočemo krizo – problem, zaplet in razplet. Kot pri športu – kriza (pomembna tekma), zaplet (potek tekme), razplet (izid). Ljudje hočemo krize.

Mislim pa, da se danes novinarji včasih osredotočajo na napačne probleme. Če ob koncu preiskave ni dokazov, so proizvajali novice zastonj.

Terry Anžur je delala kot televizijska voditeljica v številnih ameriških medijskih hišah. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Novinarstvo se je v zadnjem času tudi z drugih vidikov zelo spremenilo. Kakšne spremembe opažate?
Novinarstvo je postalo podjetniško. V 90. letih sem v predavalnici na univerzi Južne Kalifornije med študenti gledala lepa dekleta, ki so želela delati na TV, fantje pa so hoteli postati športni novinarji. Ko danes gledam bodoče novinarje, vidim računalniške zanesenjake, programerje, ustvarjalce spletnih strani, take, ki razmišljajo, kako bodo ustvarili dobro zgodbo in jo občinstvu čim bolj učinkovito ponudili prek družabnih omrežij.

Tradicionalni mediji imajo izjemno prednost, ker so že uveljavljeni in jih spremlja veliko ljudi. Ko pa začneš na novo, na primer pisati blog, je pridobivanje bralcev zelo počasno. In če jih ne bo zanimalo to, o čemer pišeš, bodo šli gledat videe na YouTube.

Govorite o obliki, prodaji, kaj pa vsebina?
Dobre zgodbe, ki zanimajo občinstvo.

Kako torej danes pristopiti k zgodbi, pisanju? Naj novinar po vašem mnenju stopi na eno stran, kot je zdaj trend, ali naj bo objektiven?
Ne vem. Zato sem postala popotniška novinarka (smeh, op. p.).

Približati se je treba ljudem. Stopiti na realna tla. V Ohiu recimo, kjer živi veliko Slovencev, glavna tema med ljudmi niso Rusi, ki naj bi se vmešavali v ameriške volitve, ampak so to težave s heroinom in odvisnost. Celo otroci so že odvisni. To je glavna zgodba. S tem je treba soočiti odgovorne.

Ko Anžurjeva na svojem blogu piše o obisku v Piranu, pravi, da je ob takem razgledu še obešanje perila prijetno opravilo. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Če imamo težave v vojski, je to verjetno vprašanje za predsednika. Če gre za probleme brezdomcev, se je treba raje obrniti na lokalno skupnost, humanitarne organizacije, cerkve. V ZDA za vse obtožujemo predsednika države.

Če je šola, kamor hodi moj otrok, slaba, je kriv predsednik. Ni res. Kriva sta vodstvo šole in lokalna politika. A mediji lokalne politike skoraj ne pokrivajo. Ljudje lokalnih politikov niti ne poznajo.

Moja kolegica, ki jo zelo cenim, se drži pravila, da se še bolj potrudi, da pokrije stran, s katero se ne strinja. To so novinarji izgubili. Zelo si želim, da bi bralci brali moje zgodbe, ob tem pa ne bi vedeli, kaj si jaz mislim.

Novinarji morajo nujno iz mehurčka na teren, med ljudi. Pravijo, da ni dovolj denarja, da bi več hodili na teren. A dogaja se, da so novinarji tako leni, da sogovornike, strokovnjake celo raje povabijo v studio, ker razpravljajo med seboj, včasih celo vedno isti za vse teme, kot da se spoznajo na vse. Ne gredo pa na ulico med ljudi.

Trump je zelo kontroverzen in država je zelo razdeljena. Eno je San Francisco, New York, Los Angeles, kjer ne morejo razumeti, da je lahko bil izvoljen. Po drugi strani pa sem ravno bila na jugu v Alabami, kjer so zelo tradicionalni, konservativni. Če tam novinar reče karkoli kritičnega o Trumpu, se gledalci pritožujejo. Odvisno je, kje si.

Treba je poznati občinstvo in biti pogumen, da jim poveš več o strani, ki je ne podpirajo.

Ljudje dobijo novinarstvo, ki si ga zaslužijo. Če ljudje gledajo pametne zadeve, jih bodo dobili še več. Če gledajo neumnosti, bodo dobili še več neumnosti.

A če ni tega poguma, se torej oddaljujemo od resnice, če jim govorimo le tisto, kar želijo slišati?
Vprašanje seveda je, kaj je resnica. Demokrati pravijo, da vračanje migrantov pomeni, da ločujemo družine, starše od njihovih otrok, republikanci pa trdijo, da v državi nočemo kriminalcev. Kaj so dejstva? Zelo pomembno je podatkovno novinarstvo. Morda ni tako privlačno kot škandali, a številke marsikaj povejo. Kdo je resnično deportiran? Se tako res znebimo kriminalcev? Je učinkovito?

Obe strani imata svojo različico resnice, naloga novinarja pa je ugotoviti, kaj je res, kakšna so dejstva. To je trdo delo.

Osnovno novinarstvo je pokrivanje lokalne politike, poročanje s terena, ki ga nujno potrebujemo. Predstavljanje mnenj v studiu je komentiranje, to ni novinarstvo.

V Sloveniji ste, da bi se naučili slovensko. Kako ste začeli odkrivati svoje slovenstvo?
Zdaj sem drugič prišla na tečaj slovenščine. Začelo se je, ko se je moj sin začel zelo zanimati za svoje slovanske korenine. Ker sem veliko potovala, so ga večinoma vzgajali stari starši, moji starši. V srednji šoli se je hotel učiti poljščino, saj je moja mama Poljakinja. Zanimivo je tudi, kako smo ugotovili, da smo Slovenci. Vedno so nam pravili, da smo po očetu Avstrijci. Moja družina je namreč emigrirala leta 1911, ko je bila tu še Avstro-Ogrska.

Moj sin si je zelo želel živeti v Evropi. Ker je bila moja mama posvojena, bi bilo težko urediti poljsko državljanstvo, nekateri podatki so se med vojno tudi izgubili. Zato smo začeli korenine raziskovati po očetovi strani. Na imigracijskem dokumentu moje babice so zapisali, da je bila iz Avstrije, a kot narodnost so navedli slovensko. Bila je iz Kresnic v okolici Litije. Tako smo lahko uredili državljanstvo.

Tokrat sem tretjič v Sloveniji, tu bi rada preživela več časa, z veseljem bi začela iskati stanovanje (smeh, op. p.). A delala bom še nekaj let, pisala popotniški blog.

In #Ljubljana, you can touch a dragon. #Slovenia Visit Ljubljana! #LetsGoSlovenia #feelSlovenia #travel #MagicMoment pic.twitter.com/nAFbdg9pmz

— Terry Anzur (@terryanzur) 18 July 2017

Dejali ste, da je slovenščina za vas nujen del slovenske identitete, zato se želite naučiti jezika.
Rada rečem, da je biti Slovenec kot biti del zelo super tajnega kluba. Slovenščina je ključ do Slovenije. O tem sem pisala tudi na svojem blogu. Če pogledate zgodovino, so Slovencem vedno vladale druge države, bili so razdeljeni med več držav. Kdo je Slovenec? Kdor govori slovensko.

Neumnost je reči, da si Slovenec, državljan te države in ne znati jezika. Moj sin že lahko voli, volilni lističi pa so le v slovenščini. Če sem državljanka, moram biti zmožna voliti. Nisem pa se še odločila, za katero stran bom volila, to moram še preučiti (smeh, op. p.).

Moj priimek je nosil strešico, a ko so predniki prišli v ZDA, se je izgubila. Zato je tudi v mojem slovenskem potrdilu o državljanstvu ni. Ko sem prejela državljanstvo, sem bila zelo vesela. Ko sem morala podpisati dokument, sem se v tistem veselju hotela podpisati s strešico, a je uslužbenka vzkliknila: "Ne, ne, ne, ves postopek bomo morali začeti znova, če se podpišete z drugim imenom."

Škoda, s sinom si želiva nazaj najino strešico, a bi zato morala sprožiti poseben postopek spremembe imena. Seveda bi to le povzročilo zmedo v ZDA, ampak ker si želim priti sem, se želim prilagoditi, želim biti del tega super kluba.