Zmaga obeh? Le v politiki!?

Ko sem pred srečanjem v Bruslju, nekaj dni po tistem, ko je komisar Olli Rehn predstavil z delno upoštevanimi slovenskimi predlogi prenovljen predlog za razrešitev blokade in mejnega vprašanja, vprašal ministra za zunanje zadeve s kakšnim mandatom se podaja na sestanek, je odvrnil, da s takim, ki bo zaščitil slovenski interes. Domnevamo lahko, da je to vodilo ostalo tisto, ki si ga je tiha diplomacija vzela za okvir, v katerem išče sporazumno rešitev o arbitraži ali dvostranskem dogovoru, s katerim bosta morda Ljubljana in Zagreb razrešila mejni vozel. Dogovor predsednikov vlad še zdaleč ne predstavlja konca. Je začetek. Dober ali slab. Morda celo odvisno od tega, kdo je vaš favorit v poslanskih klopeh. A nekaj je jasno. Po večmesečni blokadi in zastrupljenemu ozračju, ki je spomladi in zgodaj poleti "krasilo" odnose med državama, se je s kompromisom našla vsaj smer, v katero naj bi ti odnosi šli. Prav moč dialoga je tisto, česar pri tem dogovoru ne bi smeli zanemariti.

Trenutno je glede vsebine vse skupaj namreč še na začetku. Podobno raven sta pred dvema letoma dosegla premiera Janša in Sanader z dogovorom, da gresta z mejnim vprašanjem pred tretjega, a se je med možnimi različicami vedno znova pojavljalo predvsem Meddržavno sodišče v Haagu, kjer t.i. načela "zunanje pravičnosti" vsaj v Zagrebu niso imeli na dnevnem redu. Na Bledu je takratni zunanji minister dogovor predsednikov vlad označil kot dogovor o tem, da se bomo dogovorili. Ta dogovor se je očitno izjalovil, kar sicer ne prejudicira, kaj bo nastalo iz petkovega dogovora.

Logično je, da hrvaška politična elita za potrebe domačih zadev izpostavlja kratkoročni učinek, ki ga predstavlja umik blokade. Konec koncev se HDZ sooča z resnimi notranjimi razkoraki; pred vrati so predsedniške volitve in sklenitev tehničnih pogajanj -ali približevanje k temu - Hrvaške z Evropsko unijo (predvidoma do sredine prihodnjega leta) je razumljena kot močna spodbuda vladajoči stranki Jadranke Kosor. V trenutku, ko se bo začela širša razprava o sporazumu o arbitraži lahko na obeh straneh pričakujemo vroče politične misli, predvsem za potrebe notranjih političnih obračunov. Zmes s strani politike ustvarjenih pričakovanj javnosti ter leporečja, ki je bogatil politične govore tako na tej kot oni strani, utegne vsak dogovor postaviti v težko preizkušnjo. In to je bržčas tisto, kar sledi. Ne glede na to, kaj si obetamo, vsakršna rešitev, ki bo plod dogovora med stranema (drugačnih pa si menda res ne moremo želeti), bo manj od najbolj glasno izraženih stališč. Slovenska vlada je tokrat z umikom (za marsikoga v EU nesmiselne in neupravičene) blokade predvsem preusmerila pozornost. Na evropskem parketu s sebe, na slovenskem nase.