Taksi, prosim!

Taksi je koristna zadevščina, prav res. Ponoči je nepogrešljiv, če si vsaj približno blizu centra mesta pa verjetno tudi ne boš imel težav s tem, da ga dobiš. Drugačna je seveda zgodba ob štirih zjutraj v nedeljo, ko bi vsi radi čim hitreje zbežali domov in med klicanjem vseh mogočih taksi številk, kar jih premore mobilec, nenehno tičiš v čakalni vrsti (ali pa te pričaka zvok za zasedeno linijo, seveda), nato pa ti nekdo še pred nosom sname "tvoj" taksi. Življenje je prekratko za kreganje okoli taksija, a obenem še krajše, da bi na taksi čakal predolgo. In predolgo je vse, kar je dlje od petih minut, v okviru katerih mi dispečerji ponavadi obljubljajo vozilo. Pravila o petih ali sedmih minutah se je verjetno precej lahko držati, če taksi naročaš iz centru dostopne lokacije. Moje domovanje pa, čeprav stoji poleg precej prometne ceste, vseeno kot zakleto iščejo vsaj dvajset minut. Po petnajstih minutah ponavadi živčno kličem in sprašujem, kje je ta obljubljeni taksi, nakar dispečerka pri vozniku preveri njegovo lokacijo, on pa si izmisli neko ulico, ki je tako ali tako ne poznam in mi znova proda teorijo o dveh minutah. Dve minuti sta koda za pet minut, tako kot je minutka koda za dve ali tri minute. Vsi vemo, vsi uporabljamo.

In tako me nikoli ne izuči, pred vhodom stojim vsa živčna in pogledujem na uro ter oprezam za lučmi taksija. Glede na to, da sama ne vozim, sem precej pogost uporabnik taksi služb in izjemno redko se zgodi, da račun poravnam s točnim zneskom, ampak šoferju skoraj obvezno pustim nekaj drobiža. Ta "nekaj drobiža" lahko znaša tudi evro ali dva, čeprav ne vem, zakaj se trudim – morda upam, da si me bodo vendarle zapomnili in jih drugič ne bom čakala tretjino ure, kot da je zunaj cel svetovni potop, a upam kakopak zaman.

Vem, morala bi imeti telefonsko številko kakšnega taksista, ki bi ga klicala osebno, mimo dispečerjev, vsi pametni ljudje to počnejo. A pravi vozniki se niso ponudili, pravzaprav mi le redkokdaj kdo ponuja svojo vizitko. A prisežem, da sem super sopotnica! Ne govorim, a sodelujem z zgovornim šoferjem, če je potrebno. Usedam se spredaj, ker se mi ne ljubi žonglirati s prostorom za noge na zadnjih sedežih in nikoli ne pametujem o načinu vožnje.

Cenim ta hitre in ta tihe voznike, ki me ne sprašujejo za pot do dokaj znane ljubljanske ulice, in upam, da nikoli več ne srečam voznika, ki me je vztrajno prepričeval, da je vozniški izpit pomembnejši od malodane vsega na svetu. Tudi argument, da kot nevoznica pravzaprav podpiram njegovo delo, ni pomagal. Dečko res kar ni mogel verjeti, da nimam izpita. In verjetno še danes ne verjame. Nek kolega je na začetku leta izračunal, da je kot nevoznik z redno uporabo taksi službe v lanskem letu vseeno zapravil manj kot povprečni lastnik srednje starega avtomobila. Toliko o ekonomičnosti.

Večina taksistov je povsem normalnih osebkov, včasih pa seveda naletiš na kakšnega, ki bi rad flirtal, spet drugi gleda mrko in deluje grozeče, obstajajo pa seveda tudi taksisti, ki svoje sopotnike zamenjujejo s psihiatrom. Kakšnih res slabih izkušenj z njimi nisem imela in upam, da jih tudi nikoli ne bom, zato se bom še naprej pritoževala samo nad čakanjem nanje. Cenim taksiste, prav res, in naravnost fantastično bi bilo, če bi oni cenili tudi mene.