"Sredi puščave si zelo majhen in nepomemben"

O čem je razmišljal, ko se je iz Škofje Loke vozil v Ljubljano na intervju, ga vprašam za uvod. O marsičem, tudi o tem intervjuju, mi zamišljeno odvrne in polaska s komplimentom. Ne mara vzbujati vtisa površnosti ali celo plehkosti. Ne skriva, da je razmišljujoč človek, ki se zaveda problemov našega časa. Pogovarjala sva se iz več razlogov. Ker gre za glasbenega ustvarjalca, ki je na sceni že več kot dvajset let. Ker je lani praznoval 40. rojstni dan in me je zanimalo, ali ga je strah staranja. Ker se bliža valentinovo, ko bo nastopal v Ljubljani in Mariboru. In ker ga bomo marca kot gosta videli v televizijski seriji Mamin dar. Jana sem spraševal z radovednostjo človeka, ki praviloma ne intervjuja popularnih glasbenikov, on pa je odgovarjal preprosto, česar oboževalci praviloma ne pričakujejo od svojega zvezdniškega idola. Zato je to eden najbolj osebnih in iskrenih intervjujev, ki sem jih do zdaj naredil.

Še vedno v glavnem živite na Obali, ob morju. Ne morete brez njega? Morje je mogoče samo prispodoba svobode. Ker je nepredvidljivo in iz bonace preide v najhujši vihar v trenutku. Tudi jaz imam takšne lastnosti. Kot ustvarjalec nočem, da me karkoli duši. Lahko te že občutek, da si v neki dolini med hribi. Ravnice in morje ti dajejo občutek, da je vse mogoče, neskončno, da ni omejitev, čeprav je to lahko tudi lažni občutek, kajti vsak človek bi moral sam v sebi rešiti te dileme – ne pa iskati zunanjih dejavnikov, kot govorim v pesmi Ona sanja o Ljubljani. Čeprav to vem, še nisem tako moder, nisem tak mojster, da bi to znal v sebi popolnoma razrešiti.

Ste se zaradi hrepenenja po svobodi preselili v Strunjan? Ker drugače ste Gorenjec, kajne? Jaz sem popolna mešanica. Po mami Slovenija, Nemčija, košček Črne gore, moj oče pa je bil Srb. Otroštvo sem preživel v Škofji Loki in še zdaj se tja vračam vsak teden, ker sem nanjo zelo navezan. Ima zgodovino. Kot majhen otrok sem imel bujno domišljijo: vitezi, dvorci … Če ne bi živel v Škofji Loki, se ta kariera verjetno ne bi zgodila, kajti razvijanje domišljije je pomembno za mladega človeka in pozneje ustvarjalca. Na morje sem se pa preselil, ker je tam čisto drugačna klima, čisto drugačen vonj v zraku in zaradi neke popolne odprtosti …

Zaradi vonja? Ljudje zelo zanemarjamo najbrž najpomembnejši človeški čut, ki izhaja še iz pradavnin. Vzamemo ga za samoumevnega. Pa ni. Menda je celo dokazano, da se najprej spomniš vonja, celo prej kot slike.

Velja to tudi za ženske? Mislim, da je v odnosu med moškim in žensko, v erotiki vonj izjemnega pomena. Na intelektualni in energetski ravni je lahko vse v redu, ampak če vonj ni pravi, ni preskoka. Je lahko samo prijateljstvo.

Vam prijateljstvo med moškim in žensko pomeni več kot ljubezen? Glede ljubezni ste vedno delovali nekoliko nestanovitno. Saj sem, tega ne skrivam. Ampak takšno je moje življenje. Ko si 22 let v tem, kar počnem, in dobivaš takšne adrenalinske, energetske "šuse", kot jih na odru pred nekajtisočglavo množico, pravzaprav vedno iščeš – in to je to prekletstvo – vsak dan ta isti "šus", sunek. Ne moreš ga dobiti. Rešitev je v tem, da znaš uživati v manjših količinah.

Če me sprašujete, kaj je pomembnejše, mislim, da je zaljubljenost – pustimo zdaj ljubezen, ki jo v končni fazi gojiš tudi do prijateljev, ljudi, ki jih imaš zelo rad – moment erotike, za kar v mojem primeru potrebuješ žensko. Zaljubljenost je nekaj, česar se ne da racionalno razložiti, in zato ima svoj šarm, zato je tako unikatna. Z leti, ko si starejši, obstaja nevarnost, da se bolj oklepaš občutka zaljubljenosti kot pa ljubljene osebe. Pravzaprav se zaljubiš v zaljubljenost bolj kot v osebo, kar je mogoče tudi malce krivično.

Glede prijateljstva pa … rad sem z ljudmi, s katerimi rastem. V vseh pogledih. Od najbolj čustvenega do najbolj pragmatičnega, kajti tudi rasti v poslovnem smislu je lep občutek. Ali pa občutek, ko te prijatelj opozori, kako lepa je svetloba nekje v naravi. To je trenutek, ki ga moraš doživeti z ljudmi, s katerimi si skupaj. Sicer je življenje prazno. Jaz se moram med koncerti polniti in potem vsak trenutek izčrpati kolikor se da energije. Ljudem moram dati to energijo.

Je to potreba po izpolnjenosti? Velikokrat ste tudi precej samotarski. Kaj je izpolnjenost? Včasih je bil to občutek, ko sem prišel na oder na razprodan koncert in je dvorana pela moje pesmi. To sem dosegel pred 14 leti in spoznal, da to ni popolna izpolnjenosti, da je bolj neko zadovoljstvo. Danes pa ugotavljam, da je izpolnjenost to, da se počutiš – zdaj se bo to slišalo malo ezoterično – kot del vesolja, narave.

Čutiš ljudi, veter, drevesa in si zadovoljen zaradi tega. Se pravi, da si ne ustvariš vsak dan sto težav, sto bitk samo zato, da si zapolniš dan. Ustaviš se sredi narave in si rečeš: del tega sem. Čeprav zelo majhen. Sprijazniš se tem, da si zelo majhen. Sredi puščave stojiš, si zelo majhen in zelo nepomemben. To je edina realnost. Vse drugo so iluzije, ki si jih ustvarimo. Uspehi so umetno zadovoljevanje.

Ste izpolnili vsa svoja pričakovanja, ste dosegli točko, ko lahko rečete, da nimate več izziva? Izziv je vedno. Biti boljši, napisati boljšo pesem. Jaz sem v prvi vrsti avtor. To je verjetno moja največja kakovost, če me kdo vpraša. Lahko bolje zapojem, sem boljši na odru. Če pa govorim, koliko dvoran sem napolnil, koliko albumov prodal, potem pa se že več let vrtim v nekem krogu, ampak bi bilo neinteligentno, če bi me to zadovoljilo. Zadovolji te osebnostna rast.

Kaj sledi temu? Precej slavnih glasbenikov se je v neki fazi umaknilo pred javnostjo, izolirali so se, šli v meditacijo, budizem … Ne vem, pojma nimam … Verjetno je to dilema, s katero se soočam dnevno. In imam težavo s tem, seveda jo imam.

Je vaše hrepenenje povezano s pesmijo, ki je še niste napisali, vendar čutite, da je nekje v vas? Edina pesem, ki me je mogoče čustveno olajšala, pomirila, je bila Pogrešal te bom, ki sem jo napisal ob smrti svojega očeta, istega večera. Takrat sem mogoče skanaliziral svoja čustva v ustvarjalnost, namesto da bi jokal dva dni. Ustvarjalec namreč prek pesmi odslikava svoje videnje čustev, situacij, stanja. Absolutno ni tukaj zato, da moralizira. Ustvarjalci smo receptorji sveta, ki ga preslikamo v neko pesem, knjigo, film …

Včasih se sprašujem, kakšen je sploh moj pomen v tej družbi, saj je verjetno vsaka medicinska sestra za družbo pomembnejša od mene. Ampak na koncu si rečeš, mogoče pa skozi svoje videnje nečesa nekomu pomagaš skanalizirati čustva, ki so nekje globoko zadržana, ujeta. Skozi tvoje ustvarjanje jih sprosti in realizira …

Smo Slovenci v zadnjih letih bolj nesrečni kot nekoč? Mislim, da imamo težavo, ker so nas toliko zbombardirali s tem, kaj vse moramo imeti, kdo moramo biti in kakšen mora biti naš videz, da bi bili srečni, in da smo zaradi tega nesrečni. Ogromno ljudi tega ne more imeti. To je naredil potrošniški tornado. Dvajset let so nam prali možgane, da če nimaš novega telefona, računalnika, če ne voziš tega avtomobila, če ne greš smučat tja, ne moreš biti srečen in da je s tabo nekaj narobe.

Tako so nam sprali možgane, da smo Slovenci v splošnem danes bolj nesrečni kot pred dvajsetimi leti – čeprav smo verjetno takrat imeli manj, nižjo kakovost materialnega življenja, ampak smo zato bolj razvijali duhovno stran, drug drugemu smo posvečali čas, dobivali smo se, otroci smo se igrali zunaj …

Danes je interes potrošniške družbe narediti iz človeka uporabnika aplikacij. Kar je huda težava zlasti za mlado generacijo. Ko jih gledam … Nekateri so izjemno sposobni v ustvarjanju orodij, če ostaneva pri aplikacijah, so genialni. A ko je treba s temi orodji narediti vsebino, pa ta generacija šepa. Vsebina je težava. Bombardiranje z informacijami zavira razvoj domišljije. Vsake, tudi erotične domišljije.

Včasih smo si morali zamišljati, da si s kakšno lepo punco, danes pa gre mulc na računalnik in jo pogleda. To je težava tudi v glasbi, kjer ni nove vsebine, ampak se zgolj reciklira staro: Rolling Stones, Beatles, AC-DC … Nove vsebine so narejene korporativno; v raziskavah vprašajo tisoč ljudi, kakšna se jim zdi neka pesem, in na koncu, ko tisoč ljudi pove svoje mnenje, pesem izgubi svojo ostrino, srce, svojo kri. Izpuhti v enem mesecu. In potem je treba vsebino spet vzeti iz zgodovine, ko niso spraševali ljudi, ko so verjeli v glasbo.

V pesmi Ona sanja o Ljubljani pojete o tem, kako so ljudje tudi tam sami. Kakšen je vaš odgovor na odtujenost? Vaše pesmi so pogosto precej otožne. Da, ampak tudi če je pesem otožna, moraš dati neko nitko upanja, na katero se lahko nekdo prime, To je zelo pomembno, na to zelo pazim. Naj ne gre, to ji povej, ker diham za njo, ji potem reče v pesmi. Ona ga ne vidi, ker išče rešitev za svojo težavo v nekem drugem kraju, ne ve pa, da bo tam isto. To je prispodoba tega, kar sem vam govoril: novo aplikacijo potrebujem, nov telefonček, da bom srečen.

Zaslepljen sem, vsi smo, priznam, in pademo na ta štos. Vsake toliko se malo ustavim. Ne predstavljam pa si nekoga, ki v takšnem svetu živi od rojstva. Mi smo vseeno zrasli v drugem sistemu, v katerem ni bilo niti banan, kave in podobnih stvari. Ko je prišel sosed iz Nemčije z banano na dvorišče, sem ga gledal, kot da bi padel z Marsa.

O čem ste sanjarili kot otrok? Vedno sem sanjaril o tem, da bom – ker sem bil kot najstnik zelo neuspešen pri puncah – znan, da bom nekaj dosegel, da bom imel koncerte … To se hecne sanje, ki jih imajo mulčki. In res se je to potem nekako zgodilo, po dolgem garanju. Potem sem ugotovil, da to sploh ni pomembno.

Se je splačalo? Kaj pa vem … nisem preskočil nobene stopnice, za svoj uspeh sem moral res garati, ker sem najprej uigral klasično kitaro. Vaditi klasični inštrument je tako kot biti profesionalni športnik, 5–6 urni treningi vsak dan. Nek gib s prstom sem recimo treniral štiri leta, da sem dobil pravi ton. Vse to zahteva ogromno discipline in predanosti. Pozneje v življenju ti to pride prav. V tem smislu, če so moje sanje projicirale to dolgo, disciplinirano pot, si rečem, ja, splačalo se je. Ampak cilj sam po sebi, to, da si slaven, je za enega mulčka zabavno, ko si pa enkrat bolj zrel, spoznaš, da to ni bistvo.

Je naporno biti slaven v Sloveniji? Ja, zelo.

Težje kot drugod? Res ne bi vedel, lahko pa povem, da sem poskusil vse. Da sem igral pred tremi ljudmi v baru in pred 12 tisoč na trgih. Razlika, govorim o prodajni popularnosti, med številko pet in ena v nekem trenutku je lahko stoodstotna. Po svoje pa mi je lepo, ko me ljudje želijo pozdraviti, se fotografirati z mano … Težava je, ko bi se šel rad skopat v Strunjanu, pa se ne, ker vem, da bi me takoj fotografirali. Ampak tako pač je, nimam razloga za kakršnokoli pritoževanje.

Vas je strah staranja? Včasih se sprašujem, ali sem sploh dovolj naredil do zdaj, do svojega 40. leta. Sem dovolj sposoben, dovolj znam? To so dileme. Verjetno si do 30. leta nesmrten, potem pa ta občutek z leti zbledi.

Razmišljate o tem, da bi se ustalili, imeli družino, otroke? Ja, rad bi se ustalil. Ampak to zahteva najprej zaljubljenost, potem ljubezen in prijateljstvo. Tega se pa ne da načrtovati, hvala bogu.

Je za vas težje spoznavati ženske – glede na to, da vas avtomatično vidijo kot zvezdnika? O meni imajo lahko neko predstavo, ki pa je lahko polna predsodkov, čeprav moram reči, da nimam dvojne osebnosti, nisem drug človek … Da bi bil zdajle, ko se pogovarjava, en človek, potem pa, če bova šla na kavo, nekdo drug. Sem isti. Ko stopim z odra, sem isti človek. To je moja edina realnost.

Smešno je, ko kdo reče, da nikoli ne veš, zakaj je nekdo s tabo: ali zato, ker si pač Jan, ali zato, ker si tisti Jan iz medijev. To je čisto zmotno, ker to je isti Jan. Ne predstavljam si, da bi bil z žensko, ki bi rekla: "Jan, to, kar delaš, mi ni všeč in nimam spoštovanja do tega, ampak ti si pa super človek in te spoštujem." To je nemogoče. Kar delam, je popolnoma iskreno. To sem jaz. Z vsemi slabimi komadi. In s tistimi, ki so boljši. Tukaj ni dileme v meni. Ta glasba je tako velik del mene, da ne vem, koliko še ostane od Jana. Ves čas razmišljam, črpam ideje za tekste. Mogoče me bo tale intervju sprovociral, da bom kaj napisal.

Ja? Najin intervju je pogovor, midva sva sogovornika. Zato imam rad takšen intervju. Ker kaj pa je to drugega kot pogovor? To je pravi intervju. In tega sem se danes, ko sem se vozil v Ljubljano, veselil.