Pomagati! Naj stane, kolikor hoče?

Z vidika držav in davkoplačevalcev (ti na koncu vedno plačajo) je cena za reševanje Grčije zmernejša, če jo razumemo tudi kot zagotovila za domače (ne mislim le na slovenske) banke in vlagatelje, da se njihovo premoženje, ki ga imajo ali naloženega ali vloženega v z Grčijo tako in drugače povezane obveznice, delnice ali banke, zavarovalnice, ne sesuje. Zatorej, dvakrat "plosk, plosk" za reševanje Grčije. A to je to. Grčija namreč še zdaleč ni rešena in rešitev bo odvisna predvsem od ustreznosti in izpeljave ukrepov, ki jih napoveduje grška vlada. Za dokončno rešitev je sredstev EU in Mednarodnega denarnega sklada preprosto premalo, piše Wall Street Journal. Grški varčevalni ukrepi, ki so pogoj za odobritev posojilnega mehanizma, bodo zagrizli v srž očitno lahkotnega življenja navajeno grško potrošniško družbo. Grški državni uslužbenci in upokojenci se bodo morali odreči 13. in 14. plači, zvišali se bodo davki na tobak, alkohol, gorivo. Na luksuz. Kar je cinično. Tovrstni ukrepi bodo grško družbo le približali slovenski, ali povprečni evropski sliki. EU želi prepoznanje razmer, zmernost. S podobno željo po zmernosti, tudi z manjšo javno upravo, javno porabo, so se pred četrtkovimi volitvami v Veliki Britaniji za podporo konservativcem odločili v časniku Financial Times.

S pomočjo Grčiji se že tako obremenjenemu slovenskemu proračunu z rebalansom obetajo še težji časi. Javni izdatki bodo predmet vnovičnega premisleka. V prvem letu 144 milijonov evrov, kasneje pa bodo sredstva, če bo potrebno, narasla do 384 milijonov evrov, pravi minister za finance France Križanič. A kot rečeno, koristi (predvidevamo, da bodo, mar ne?) ne bodo zgolj materialne. So predvsem politične, saj države članice evroobmočja s solidarnostjo z Grčijo kupujejo predvsem solidarnost zase in ščitijo predvsem lastne gospodarske interese. Ne glede na to, da bi vsak od naslednjih podobnih primerov že resno ogrozil evropsko sposobnost reševanja. Nemški Der Spiegel denimo piše, da Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija nemškim bankam skupaj dolgujejo 516 milijard evrov. Kot kaže »mreža dolgov«, ki so jo konec preteklega meseca objavili pri časniku New York Times, so te države skupaj zadolžene za približno 4 bilijone evrov. Druga pri drugi, pri različnih evropskih bankah, pri drugih državah ...

Pozivi grških protestnikov evropskim ljudstvom k uporu se dobro slišijo, a v gospodarskih krizah je treba ukrepati drugače. Ludizem nikoli ni bil odgovor, prej umik. Razsodnost in resnost ukrepanja se pač začne v vladi in nadaljuje v parlamentu. Odgovornost in transparentnost. Šele potem lahko pričakujemo, da bodo razočarani delavci, v tem primeru Grki, razumeli. Grška zgodba je trpka za ljudi, poučna za politiko in gospodarstvo. Za povezano, prepleteno evroobmočje. Vsaj morala bi biti. Tudi in predvsem za nas, ki nam menda še ni hudega. Smo »… še relativno daleč o grškega scenarija«, kot pravi direktor Umarja Boštjan Vasle. A ohranjanje te oddaljenosti bo odvisno predvsem od ukrepov.