Mussomeli: V Sloveniji vlada splošna močna naklonjenost do Rusije

62-letni Joseph A. Mussomeli, ki se počasi poslavlja kot ameriški veleposlanik v Sloveniji, je v diplomatsko-zunanjepolitičnih vodah že od leta 1980, ko je začel službovati v Kairu. Pot ga je potem med drugim zanesla še na Filipine, v Šrilanko, Maroko, Bahrajn in Kambodžo. Prav v državi na Indokitajskem polotoku je med letoma 2005 in 2008 prvič opravljal naloge ameriškega veleposlanika. Pred prihodom v Slovenijo je bil pomočnik vodje misije v Kabulu. Ameriški veleposlanik v Sloveniji je postal leta 2010. Mussomeli je poročen in oče treh otrok.

Vidite Slovenijo kot zavezniško državo, zanesljivo ameriško zaveznico? Da, zato nam je z naše sebične perspektive vseeno, kakšno vlado imate. Naj bo bolj leva ali bolj desna, vedno ste dobra zaveznica Nata, vedno ste zanesljiva članica EU. Z nekaterimi vladami je lažje sodelovati kot z drugimi. V času afganistanske krize ste imeli tri različne vlade in nobena ni umaknila vojakov iz Afganistana. Na Kosovu se najbolj zanašamo na vas, da situacija med Srbi in Kosovci ostaja mirna. Mislim, da od Slovenije ne bi mogli pričakovati več. Ne glede na to, kakšni so morda njihovi osebni pogledi, slovenske vlade so bile vedno zelo zanesljive. Ljudje so drugo vprašanje (smeh). Odnosi med Rusijo in ZDA se zaostrujejo zaradi Ukrajine. Če se bo spor zaostril še bolj, kje pričakujete, da bo Slovenija – na ruski ali ameriški strani? Slovenija se bo postavila na stran Nata in EU. Prava težava je, da ni močnega konsenza o tem, kakšna bi morala biti v prihodnje politika do Rusije. V Sloveniji vlada splošna močna naklonjenost do Rusije, ki je veliko močnejša in globlja kot v večini drugih nekdanjih vzhodnoevropskih komunističnih držav. Šokantno je, kako veliko razumevanja je. Na Poljskem, Češkem ali tudi na Hrvaškem in v BiH česa takega ne vidiš. Vendar pa je vlada vedno odgovorna in bo, ko bo v EU in Natu dosežen konsenz, sledila temu. Zakaj je v Sloveniji prisotna tako močna proruska naravnanost? Več razlogov je. Eden je zgodovinski. Od vseh vzhodnoevropskih komunističnih držav ste bili vi najbolj na zahodu, zato vam ni bilo treba skrbeti, da bi Sovjetska zveza izvedla invazijo ali pritiskala na vas. Imeli ste lahek dostop do Zahoda, tudi ko ste bili del Jugoslavije. Nikoli se niste bali Rusije ali kaj podobnega.

Potem je tu bolj sporna razlaga. Določen del slovenske družbe je zelo ciničen do vsega zahodnega, posebej ameriškega. To poudarja njihove reference kot intelektualce, če nasprotujejo ZDA ali Natu. Mislim, da gre za kombinacijo praktičnih in manj praktičnih razlogov. Zadnja anketa U. S. Global Leadership Projecta je pokazala, da Slovenija spada med države, kjer najbolj sovražijo ZDA. Zakaj je protiameriško razpoloženje v Sloveniji? Najprej bi podvomil o besedi sovražno. V štirih letih nisem srečal Slovenca, niti v medijih, ki bi bil zloben do mene. Vsi so zelo vljudni in prijazni, ko jih srečaš, za razliko od Facebooka (smeh, op. p.). Osebno pa so vsi Slovenci zelo prijazni in vljudni. Raje kot besedo sovraštvo bi uporabil besedo nezaupanje ali skepticizem o ZDA in še posebej o ameriški vladi. To je delno posledica tega, da med hladno vojno niste trpeli in vam ni bilo treba skrbeti, da bi ruski tanki prišli v Slovenijo. Verjamete, da je bolj kul in intelektualno, če ne zaupaš ZDA. V precejšnji meri je to posledica ameriških dejanj. Invazija na Irak leta 2003 je bila nekaj, kar je – povsem upravičeno – ujezilo veliko ljudi. Ujezilo je veliko ljudi po svetu, a v slovenski zavesti je precej globlje in dlje. Verjetno je ducat razlogov, a to je realnost. Zanimivo je (smeh, op. p.). Moje življenje je zato bolj zanimivo.

Kako bi v luči ukrajinske krize in zaostrovanja sankcij proti Rusiji ocenili odnose med ZDA in EU, ki je bila nekoliko bolj obotavljiva glede uvedbe sankcij? EU prihaja iz globoke recesije in jo skrbi zaradi gospodarstva. V EU je več blokov – nekatere članice vzhodno od Nemčije so bolj zagrete za sankcije kot ZDA. Ker se spominjajo hladne vojne in vedo, kako grozljivo je bilo, in menijo, da so države na zahodu EU nerealistične in naivne. ZDA je nekje vmes med tema blokoma. Nihče noče škoditi gospodarstvu. To se lahko reši tako, da ne bo prizadeta EU in da ne bodo prizadeti niti Rusi, kar bi bilo še najboljše. Vse je odvisno od Vladimirja Putina.

Kaj pa vohunski škandali, povezani z ameriško tajno službo NSA? Na primer prisluškovanje nemški kanclerki Angeli Merkel … Kako lahko to škoduje odnosom med Washingtonom in Brusljem? Nisem ravno pravi sogovornik za to. Nima nobenega učinka v tej zadevi. Merklova je bila razočarana in razburjena. Menim pa, da ni imelo kakšnega večjega učinka v Nemčiji. Vlade vohunijo, to je realnost. Tudi Rusi prisluškujejo telefonskim pogovorim v Berlinu. Menim pa, da afera NSA nima resnih vplivov na odnose med ZDA in EU. Čeprav so skrivnosti, ki so pricurljale na dan, verjetno resno škodile našim sposobnostim, da izsledimo teroriste.

V katero smer gre EU, kje vidite EU čez 10, 20 let? Še vedno sem optimističen glede tega. Upam, da objektivno optimističen. Čudež je, da EU sploh obstaja. Ljudje v Evropi se pritožujejo zaradi birokracije. Res je ogromno birokracije, tako da še ameriška birokracija v primerjavi z EU-birokracijo zgleda lepo, čeprav je tudi naša birokracija grozna (smeh, op. p.). EU ima pomanjkljivosti, evroobmočje še ni trdno, so tudi razne težav, povezane z nacionalizmi. Toda kot institucija ima EU veliko potenciala in je bila sposobna ohraniti dolgotrajen mir. Dva tisoč let vojn na stari celini, zdaj pa imate EU. Težave EU so manjše kot prednosti, ki vam jih prinaša ta povezava. Eno od glavnih dogajanj na svetu so spopadi v Iraku. Je bil umik iz Iraka napaka? Prazen prostor po umiku ZDA so namreč zasedli islamisti. Irak je zapleteno vprašanje. Sam nisem nikoli zagovarjal napada na Irak, prav tako sem bil prepričan, da ne moremo tam ostati večno. Nekaj časa je namreč kazalo, da tam ne bomo pet ali deset let ali dvajset let, ampak sto let.

Prazen prostor, ki je nastal, ni povezan z vojaškim umikom ZDA, ampak je to pravzaprav prazen političen prostor, ki je nastal, ko je iraški premier Nuri Al Maliki od sebe odtujil večino iraške družbe. To je omogočilo ISIL, da zapolni ta prazen prostor. Če bi bil Maliki bolj prilagodljiv in ne bi odtujil iraških sunitov, se to ne bi nikoli zgodilo.

Kako komentirate položaj v Gazi? Grozno je, koliko civilistov je bilo ubitih. Vlada ZDA močno obsoja obstreljevanje šol, to je tragično in sramotno. Po drugi strani pa me čudi, da v Sloveniji – v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v EU – mediji namenjajo toliko pozornosti masakrom v Gazi, v katerih je umrlo 1.500 ljudi, in tako malo pozornosti masakrom v Iraku in Siriji, v katerih je umrlo več tisoč ljudi. To nasprotje je čudno.

Ne želim zmanjševati grozot v Gazi, toda pri vas je prisotna medijska pristranskost. Za primer: vi vidite fotografije mrtvih otrok v Gazi, toda o mrtvih otrocih v Iraku samo slišite. Razumljivo je, da jih ne morete videti zaradi tega, ker mediji nimajo dostopa na to ozemlje. Toda hkrati imate iracionalno levičarsko pristranskost, kjer je šibkost sopomenka za dobroto. Ko ocenjujemo nepravilnosti, bi moral biti namen pomembnejši kot rezultat. Če bi Hamas lahko ubil na tisoče izraelskih civilistov, bi to storil. Redki v medijih gledajo na namen: Hamas je pripravljen ubiti veliko več ljudi, a je prešibak, da bi to storil.

Zaradi Iraka je bila do Obame kritična tudi Hillary Clinton, ki se je pozneje opravičila. Najprej bi se morala opravičiti, ker je glasovala za napad na Irak.

Mislite, da bo Hillary Clinton kandidirala za predsednico ZDA? Mislim, da bo. Takrat bom upokojen, zato lahko povem, kaj res mislim (smeh, op. p.).

Ima po vašem dobre možnosti, da bo izvoljena? In če bo, ali bo dobra predsednica? Ima zelo dobre možnosti, da bo izvoljena. Ima tudi dobre možnosti, da še bolj polarizira ameriško družbo. Ker je veliko ljudi, ki – naj bo to upravičeno ali ne –, je nimajo radi. To bi bilo zelo slabo. To je isto kot v vaši državi, kjer omenite imena kakšnih politikov, pa je polovica ljudi navdušenih, druga polovica pa jih sovraži. Hillary je zelo izredno talentirana in bistra, ima trdno volilno bazo, zato lahko zmaga. Sam bi rajši videl, da ne bi kandidirala (smeh, op. p.). Je pa to odvisno od nje. Videli bomo, kaj se bo zgodilo.

Se lahko zgodi, da bomo na ameriških predsedniških volitvah leta 2016 priča spopadu Clinton – Bush? Zelo mogoče.

To bi bilo zanimivo. Da. Toda sam nisem naklonjen temu, da obstajajo družine, ki imajo skorajda dedno oblast. Ne nazadnje smo imeli leta 1776 revolucijo in smo se borili proti temu. Res je, imeli smo predsednika Johna Adamsa in njegovega sina Johna Quincyja Adamsa. Imeli smo tudi Theodorja in Franklina Roosevelta, ki sicer nista bila bližnja sorodnika. Sam sem bil tudi vedno proti temu, da ima družina Kennedy toliko vpliva in moči. Nasprotujem namreč temu, da imajo posamezne dinastije toliko vpliva. Verjetno pridejo pri tem na plan moja stara levičarska prepričanja, tega preprosto ne maram (smeh, op. p.).

Kako bi ocenili svoje veleposlaniško delo v Sloveniji? Kaj bi spremenili, naredili drugače? So bile vaše odločitve vedno pravilne? Oh, bog, seveda ne. Naredil sem nekaj napak. Večinoma, ko sem se šalil naokrog in nehote razburil ljudi, ker sem mislil, da je dobra šala boljša kot dobra izjava. To je slabo. Slovenci so zelo občutljivi, šal ne sprejemajo vedno dobro. Verjetno bi se, če bi znova začel, manj šalil. Drugače bi ravnal pri spravi. To je najpomembnejša zadeva, s katero se je ukvarjalo veleposlaništvo, toda na način, ki je odtujil del družbe, medtem ko se je del družbe počutil, da smo dali prav njim. Nobeno ni bilo preveč dobro.

Naš namen je bil, da se vsi Slovenci spoštujejo, četudi prihajajo iz različnih družin in ideologij. Ni se izteklo tako. To je še vedno zelo občutljiva zadeva. Pogosto se šalim, da bi se lahko pritožil vladi zaradi izbrisanih, šel bi lahko na parado ponosa, postavil temeljni kamen za džamijo in to ne bo šteto kot vpletanje in se ne bo nihče razburil, toda ko omenim besedo sprava, potem izbruhne razburjenje, češ kako se lahko tujec vmešava v naše zadeve. Želim si, da bi našel boljši način, da zastopam to idejo, ne da bi pri tem odtujil in razburil tako veliko število ljudi. Mogoče se bo naslednji ambasador tukaj odrezal bolje (smeh, op. p.). Največji izziv, ki je pred Slovenijo? Dolgoročno je največji izziv sprava. Država ne more naprej, če je razdeljena. Delitve so prevelike. Lahko jih zacelijo čas ter iskren dialog in medsebojno spoštovanje. Kratkoročno je sicer glavna težava gospodarstvo. Toda vse težave izhajajo iz tega, ker se ljudje ne razumejo in ne sodelujejo kot bi lahko. V tako majhni državi je to še večja težava, ker so osebna sovraštva še toliko večja kot v ZDA, kjer se pravzaprav ljudje med seboj ne poznajo tako dobro.

Kaj lahko poveste o svojem nasledniku Brentu Hartleyju? Kako dobro pozna Slovenijo in kakšno je njegovo stališče do dogajanja v Sloveniji? Je v boljšem položaju kot jaz. Ko sem prišel sem, o Evropi nisem veliko vedel, Hartley pa je skoraj vso kariero preživel v Evropi, zato bo veliko bolj pripravljen. Sicer se ni nikoli ukvarjal s slovenskimi zadevami, toda glede na dolgotrajnost postopka imenovanja ima veliko časa, da bolj spozna Slovenijo. Tudi sam sem se nekajkrat pogovarjal z njim. Je bister možakar, ki ima rad Evropo. Meni nihče ni povedal polovico stvari, ki sem jih spoznal tukaj.

Kakšen bi bil vaš glavni nasvet Hartleyu? Ne zbijaj šal (smeh, op. p.)! Naj ima iskren dialog s Slovenci in naj ne bo preveč prizadet, če ga ne bodo imeli radi. Naj spoštuje Slovence in se z njimi iskreno pogovarja. Mogoče bo lahko to naredil na bolj mehak način kot jaz. Nadaljeval bo seveda iste stvari: sprava, gospodarske reforme, pravice izbrisanih, istospolno usmerjenih, muslimanov in podobno. Mogoče bo te zadeve bolje urejal kot jaz.

Omenili ste upokojitev. Kaj boste počeli v prihodnosti. Imate že načrte? Mogoče bom poučeval. Nekaj univerz me je že prosilo, ali bi lahko poučeval. To se mi zdi lahko. Slovenski profesorji ne delajo veliko. Tudi sam sem bil ambasador štiri leta in vem, kako je, če malo delaš (smeh, op. p.). Mogoče je torej poučevanje prava stvar (smeh, op. p.). Ali pa bom malo počival za nekaj časa. V nič se ne bom vrgel na vrat na nos, bom premislil.