Mercator je nevarna molotovka vsega slabega v Sloveniji

O tem je prepričan dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, profesor z ljubljanske biotehniške fakultete. "Velikih trgovskih velikanov 'regija' ne zanima, raje iščejo priložnosti na rastočih trgih Brazilije, Indije ali Kitajske, Agrokorjevi snovalci – evropski bankirji pa poskušajo pod streho družbe spraviti tudi Mercator, da bi dobili prodajljiv paket, ki bi ga nato ponudili velikim trgovskim igralcem," poudarja Aleš Kuhar.

Ali prodaja Mercatorja visi v zraku? Sta le dve zavezujoči ponudbi presenečenje?

Naj povem, da bi bilo najbolje, če vsega dogajanja okoli Mercatorja sploh ne bi bilo. Te anomalije in zapleti glede prodaje in neprodaje Mercatorja – ene izmed največjih slovenskih družb (z okoli 24.000 zaposlenimi, op. p.) mečejo zelo nesrečno luč na Slovenijo in naše gospodarstvo sploh. To kaže na to, kje je danes Slovenija. Ponudbi za Mercator le odražata odgovor na naše stanje. Če nekdo, Agrokor, odda celo porogljivo nizko ponudbo za tako veliko podjetje, je to lahko posledica tega, da je to podjetje resnično z manjšo "potenco", kot to Slovenci vidimo, po drugi strani pa je lahko tudi rezultat dejstva, da sta gospodarstvo, v katerem to podjetje deluje, in tudi bližnje okolje manj privlačna, kot si mi predstavljamo. Tu merim zlasti na dejstvo, da velikega resnega stratega iz trgovske branže ni, Mercator ga očitno ne zanima …

Zakaj? Če pustimo strategije, da veliki, npr. Tesco, Carrefour in drugi, očitno ta hip v srčiki zanimanja nimajo Slovenije in te regije. Gotovo so na novo opredelili svojo strategijo, ki ne predvideva lastniških vstopov v to regijo. Se po svoje tudi veliki trgovski igralci lastniško in seveda prodajno stabilizirajo?

Veliki trgovci so bili tudi v zadnjem desetletju v velikem stampedu, ampak daleč od tega, da bi zmanjševali tempo svojega širjenja. Širijo se pač na trge, ki imajo velik potencial, Slovenija in z njo zahodni Balkan to zagotovo ni. Ta regija je imela tak potencial približno pred desetletjem, danes ga nima več.

Veliki se iz osrednje evropske regije umikajo.

Da, gredo na nove trge v Brazilijo, Indijo in na Kitajsko, na velike trge. Če bi lastniki Mercatorja podjetje prodajali okoli leta 2004, bi v Slovenijo zagotovo prišel en veliki globalni trgovec – strateg, saj so tedaj iskali nove tržne priložnosti, ki so se odpirale. Srednja in vzhodna Evropa je bila trgovsko precej neobdelano območje! Zdaj pa je to območje, ki je vse bolj zrelo, pozitivna gospodarska rast je na drugih območjih sveta bistveno višja, zato veliki strateški trgovci tam iščejo svoje tržne niše.

Je zdajšnje dogajanje okoli Mercatorja – le dve zavezujoči ponudbi – vpeto tudi v celovito zgodbo Slovenije s krizo in recesijo in številnimi nakopičenimi težavami iz preteklosti? Slab slovenski ugled oziroma Slovenija kot bolnica Evrope ni ravno dobra popotnica za prodajanje Mercatorja v očeh tujih naložbenikov.

Zagotovo! Kot država žal nimamo najbolj ugodne podobe v očeh tuje finančne javnosti oziroma potencialnih naložbenikov. V preteklosti nas zaradi naše majhnosti niso opazili, zdaj ko bi želeli kaj prodati, pa naložbeniki dodobra pretresejo naše značilnosti in folkloro, po tem pa zelo hitro ugotovijo, da nekaj ni v redu, in nas zaobidejo. Svet je globalen in naša nacionalna perspektiva zaprtosti je po mojem mnenju zelo nevarna. Duh naroda v razumevanju sodobne ekonomije je namreč zelo zatohel. Preveč slovenskih ljudi in politikov očitno ne ve ali ne razume, kaj se dogaja v globalnem svetu. To nas zelo tepe …

Ta nacionalna komponenta oziroma zaprtost je glavna ovira za prihodnji razvoj, tudi za nujen zagon slovenskega gospodarstva?

Da! Mene velikokrat stisne, ko se ozrem v obdobje prve svetovne vojne in leta po njej, če seveda beremo slovenske klasike, in ugotovim, da je duh naroda podoben, kot je bil pred stoletjem – neka zaprta mrakobnost. Takrat so se naši ljudje tudi čutili malo odrinjene, niso imeli prave matere, bilo je veliko tako imenovane samodestruktivnosti, vsaj če prebiramo svoje klasike … Edina rešitev je, da se začnemo odpirati, zračiti svoje glave, ne smemo se bati vsega, kar je okoli nas, ne moremo ostati osamljen otok.

Če se vrneva k Mercatorju, ki je očitno znova v središču zanimanja Slovenk in Slovencev, pa ne samo njih. Je Agrokor, ki bi torej kupil Mercator, sploh lahko dolgoročni strateški lastnik, partner družbe?

O finančni kondiciji zagrebškega Agrokorja in njegovega trgovskega dela Konzuma je nemogoče govoriti, saj nimamo vpogleda v njune bilance, zagotovo pa je zadolženost Agrokorja zelo resna težava. Če sestavimo sliko na podlagi medijskih poročil, potem lahko gotovo rečemo, da je Agrokor za balkanske razmere zelo velik projekt njegovih financerjev (bank EBRD, UniCredit in še drugih bank, op. p.), ki ima značilnosti delovanja ekonomije izpred desetletja. Zelo megalomansko veliki, finančno preoptimistično, da ne rečem brezglavo, pripravljeni projekti. Sam tovrstne projekte vedno enačim z dolgonogim, rahlo nerodnim tekačem, ki ga k sprintu nagovarjajo bankirji – financerji. Dokler ta neroden sprinter še lahko teče po sprinterski stezi, je OK, ko pa mu začne pohajati sapa, ga bankirji v vlogi trenerjev silijo k nadaljevanju teka, ker seveda nočejo, da bi padel. Še vedno mu ponujajo različne napitke in ga bodrijo, naj vztraja, ker bo, če bo sprinter odnehal, vsa ekipa, z njo tudi trenerji – bankirji, prikrajšana. Bankirji bi s tem padcem veliko izgubili. Agrokorjev projekt je v nekaterih elementih fascinanten, snovalci te strategije, bankirji oziroma financerji tega megalomanskega projekta, ki mu rečemo Agrokor, pa so že ugotovili, da tempo sprinterja ni vzdržen in da bo omagal. Banke oziroma vlagatelji mu poskušajo poiskati rešilno pot in v soseščini so našli tarčo – Mercator. Tudi ta je v precej podobni sprinterski kondiciji, a je bil drugače financiran in je morda zato v prednosti. V ozadju pa je spodbujevalnik, "zajček", ki narekuje tempo, to so seveda banke oziroma veliki naložbeniki, ki jim ni v interesu, da Agrokor klecne. Ta faza zdravljenja Agrokorja je prehodni korak, banke, naložbeniki želijo združiti oba trgovca Konzum in Mercator, da bi napravili prodajljiv paket, ki bi ga prodali naprej velikemu trgovcu.

No, v tej luči prevzemanja Mercatorja se takoj poraja vprašanje, zakaj bi Agrokor, če bi prevzel Mercator, v svojem Konzumu prodajal izdelke slovenske prehrambne verige, ko pa ima tako razvejano vertikalno verigo svojih živilskih proizvajalcev, družb Ledo, Jamnica, Pik Vrbovac, Belje?

Upoštevati moramo predvsem potencialne zmogljivosti Agrokorjevih podjetij, ki so tudi dovolj neznane, vsaj meni. Delujejo namreč kot zelo zaprt sistem in na voljo je izjemno malo informacij. Pri nekaterih prehrambnih artiklih imajo dovolj velike proizvodne zmogljivosti, ki bi zagotovo lahko ogrozile slovenske dobavitelje v celoti ali zelo, v velikih sektorjih proizvodnje pa ima tudi Agrokor težave s proizvodnimi zmogljivostmi. Vprašanje je, kako bi, če bi Agrokor prevzel Mercator, to ogrozilo slovensko dobaviteljsko verigo. Vsak racionalen trgovec, kar Agrokorjev Konzum do zdaj ni bil vedno, pretehta optimalno razmerje med značilnostmi dobavnih virov in odzivom potrošnikov pri zamenjavi dobavitelja. Nekaj takega bi se v primeru hipotetičnega prevzema Mercatorja dogajalo s slovenskimi dobavitelji.

Ali na polici Konzuma težko najdeš slovenski izdelek?

Jasno, ker si je to na precej zaprtem trgu z omejeno konkurenco lahko privoščil. Poteze, ki jih je vlekel, so bile pogosto nenavadne, ampak je z njimi lahko krepil svojo vertikalo oziroma svoja proizvodnja podjetja. Ko bo trg odprt ob vstopu Hrvaške v EU, pa bo drugače. Slovenci na hrvaška vrata trkamo precej plaho in nestrateško, podjetja iz Avstrije, Nemčije in Italije pa imajo že pripravljene tovornjake, da bodo skočile na hrvaški trg. Našo sosedo bo zelo zatreslo in tega se zagotovo zavedajo v Agrokorju ter tudi njegovi naložbeniki in upniki. Zato je dogajanje okoli Mercatorja mogoče razumeti tudi takole: združujmo in povezujmo se v svoji regiji.

Kako gledate na Lactalisov oziroma Dukatov prevzem Ljubljanskih mlekarn? Ljubljanske mlekarne dolgoročno najbrž ne bodo razvijale novih blagovnih znamk, nekatere pa bodo zagotovo tudi ugasnile.

Ljubljanske mlekarne so bile že pred prevzemom razmeroma urejeno podjetje, če jih lahko primerjamo z Mercatorjem. Prevzel jih je globalni velikan, na žalost je družbo kupil poceni, kar je gotovo slabo za stare lastnike in dobro za nove lastnike in prihodnost podjetja. Nov lastnik poceni nakupa najbrž ne bo kompenziral skozi strategijo delovanja, vendar upam, da se ne motim, če rečem, da je pred Ljubljanskimi mlekarnami lepa prihodnost, celo pozitivni premiki se lahko zgodijo v zvezi s slabimi praksami odliva slovenskega mleka v tujino, ki večinoma tudi konča v Lactalisovih obratih v Italiji. Čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Gotovo se bo zgodila konsolidacija Ljubljanskih mlekarn in zagrebškega Dukata, kar zadeva tudi ukinitve nekaterih blagovnih znamk, ekonomija je pač bitka za preživetje. Kot že rečeno, ne moremo se kar izogniti globalizaciji. Zato je zelo nespametno, če nekateri živijo v prepričanju, da se procesom v svetu lahko izognemo. Mi v takšnem prividu živimo predolgo, pa nas to zdaj zelo tepe in nas bo drago stalo. Moramo se internacionalizirati.

Kaj je po vašem mnenju ta hip največja težava Mercatorja?

Dogajanje okoli Mercatorja je žal nekakšna reprezentacija slovenskega gospodarskega duha zadnjih dveh desetletij. Precej nevarna molotovka neustreznih praks in pojavov. Mešanica patologije nacionalnega interesa, vmešavanja politike v lastniške strukture, zaostanka učinkovite in pregledne privatizacije, anomalij majhnega trga itd. Poleg tega pa so vidne različne strategije pri vodenju in upravljanju podjetja preteklih vodstvenih garnitur. Tako na splošno pa je največja težava tega podjetja lastniška negotovost, ki onemogoča osredotočeno delo uprave.

Kakšna je rešitev za Mercator?

Kot rečeno, zagotoviti je treba, kar si želi tudi aktualna uprava Mercatorja na čelu s Tonijem Balažičem, stabilizacijo lastniške strukture, da se lahko izkaže, kako uspešna je njihova vizija in strategija razvoja Mercatorja. Prejšnja uprava je preveč jadrala med političnimi in lastniškimi čermi in prav zaradi nezadostnega osredotočenja na osrednjo funkcijo podjetja, ki je trgovinska storitev, je Mercator kot podjetje veliko izgubil. Vsaka uprava, katerakoli bo sedela v Mercatorju, rdeča, zelena, domača, hrvaška ali iz Burundija, sploh ni pomembno, od kod je, mora imeti stabilno lastniško strukturo, kar je predpogoj za to, da se opazijo strateške usmeritve družbe. To je še toliko bolj pomembno pri velikih družbah, titanikih, kar Mercator zagotovo je. Delovanje zdajšnje uprave, ki je nastopila pred slabim letom, kljub lanski izgubi zaradi odpisov kaže prve konkretnejše spremembe pri usmerjanju družbe. Govorim iz izkušnje kupca, spremembe opazim, ko pridem v njihove trgovine. Če nekoliko pretiravam, po nekaj letih so se v Mercatorju znova začeli opazneje ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo, kar opazimo kupci. Lahko rečem, da se v njihovih trgovinah dogajajo pozitivne spremembe, ki bi se morale odraziti v stabilizaciji tržnih deležev.

Sta zavezujoči ponudbi rešitev za Mercator?

Nobena ponudba se na zunaj ne zdi dobra. Ali naj damo priložnost opešanemu sprinterju Agrokorju, da na koncu omagata oba trgovca?

Kaj pa večstomilijonska dokapitalizacija družbe Mid Europa Partners?

Ta ne rešuje eksistence lastnikov, prodajnega konzorcija.

Če torej podjetje, če malo špekulirava, ne bo dobilo novega lastnika, kako naprej? Mercator je v fazi korenitega prestrukturiranja in rezanja vseh stroškov. Potrebuje svež denar.

Zagotovo. Tudi njegovi lastniki Skupina Pivovarna Laško in NLB ter tudi drugi ga krvavo potrebujejo. Nekaj se bo moralo zgoditi, sicer bo težava lastnikov Mercatorja ostala. Lahko se zgodi nekajletni reprogram dolga največjega prodajalca Mercatorja, skupine Pivovarna Laško, to bi lahko bil dober obet za nekaj let, omogočili bi dokončno prestrukturiranje podjetja. Nujni sta dve stvari, lastniška struktura Mercatorja se bo zagotovo spremenila, regionalna konsolidacija trgovcev na tem območju pa se bo tudi zgodila. V obeh procesih so udeleženi Mercator, njegovi lastniki, dobavitelji in mi Slovenci. Ali danes ali čez 10 let. Zagotovo bi bilo bolje in manj boleče, če bi se to zgodilo pred desetimi leti. Zatiskanje oči pred nujnimi spremembami in njihovo brezglavo zaviranje žal ne bo prineslo uspeha in prepotrebnega napredka našega gospodarstva in družbe.