Kitajski eksperiment

Oba eksperimenta sta se končala brez želene integracije, zgolj s še večjim poudarkom nacionalnih razlik med etničnimi skupinami. Poudarjanje osrednjega vodila, dodobra obrabljenega načela o enotni skupni stvari, ki jo ponazarja enotna partija, je uniformiranje kitajskih ljudstev pripeljalo do resnih trenj, ki jih etnično raznolike države le stežka premostijo. Nedvomno, zgodovina pozna primere stapljanja identitet v eno, edinstveno, a po drugi strani kaže tudi na negacijo teh primerov. Izjave, s katerimi kitajski uradniki prepričujejo svetovno in domačo javnost o pravilnosti ravnanja vlade glede etničnih manjšin, so v izrazitem razkoraku s težavami, s katerimi se Peking sooča. Tibet in Xinjiang sta zgolj dve območji, kjer so etnična trenja po načrtnem spreminjanju demografskih okvirov ter zapostavljanju »globalno gledano« manjšin dosegla razsežnosti krize.

Kitajska je pač osrednja gospodarska sila, ki bo očitno iz globalne krize izšla manj obremenjena kot države na tem koncu sveta. Nadzor, ki ga nad gospodarskimi tokovi v državi ohranja kapitalizma priučena komunistična partija, je kljub upadu povpraševanja zagotovil državi varnost pred okuženimi krediti ter sklepanjem poslov z nesolventnimi podjetji ali bankami. Nikakor ni komunizem tisti, ki rešuje Kitajsko. Rešuje jo globalno povpraševanje, morda zaradi krize še bolj dovzetno za cenejše blago. Torej, osnovno gonilo mednarodnega gospodarskega sistema, na kapitalizmu in konkurenčnosti utemeljenega, se ve. Ne glede na njene skrajne pristope do manjšin ter -v socialnem smislu- nerazumevanja za napredek je Kitajska v ekonomskem smislu povpraševanju ponudila zmernost.

Kitajska ponuja ilustracijo hitrega vzpona v mednarodni trgovini, a počasnega napredka glede delavskih in človekovih pravic. V tem pogledu za vzpostavitev tradicionalne delavske ali meščanske baze niti ni bilo časa. Pridobljeno razkošje nekaterih utegne na daljši rok terjati tudi redefinicijo odnosa med delavskim razredom in lastniki, vsaj v smislu krepitve delavskega položaja kot srednjega razreda v družbi. Vztrajanje pri prepoceni delovni sili lahko kaj hitro preraste okvire sozvočja in utegne voditi v javno spoznanje, da je splošen napredek nezadržen. V motivacijo za tiste, ki ga niso deležni. Vprašanje sicer je, ali je srednji razred zagotovilo za več pravic, demokracije… Znane so zgodovinske primere rasti meščanskega sloja ter sovpadanje s kulturnim in demokratičnim napredkom. Kakor tudi, da so se nazadnjaške sile napredku pač morale umakniti. Kitajska vlada deluje pragmatično. Počasi pušča prebivalstvu vedno več možnosti, napredka, a je ta izrazito asimetričen in tudi zato nagnjen k trenjem. Iskanje sistema, v katerem je moč vlade nedotaknjena ter njena veljava neizpodbitna, gospodarska rast izjemna ter ljudje kljub pomanjkanju ključnih svoboščin mirni, je preskus, ki ga skuša opraviti Kitajska. Ta je tudi z učinki globalne krize na Zahodu (p)ostala ena osrednjih gospodarskih in političnih velesil. Z izrazito prvinskimi težavami, ki jih predpostavljajo nerazrešeni etnični problemi. Moč njenega politično-gospodarskega aparata je odvisna predvsem od krhkosti njenega družbenega ustroja. Eksperiment še kar traja.