Janko Kos: Avtobiografijo je treba pisati tako, da je rahlo delikatna

Literarni zgodovinar in kritik akademik Janko Kos poleg svojih predhodnikov Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca velja za enega od utemeljiteljev povojne komparativistike v Sloveniji. Kos je izjemen poznavalec Franceta Prešerna, v svojem delovanju se je ukvarjal tudi z drugimi slovenskimi literati, proučeval je književnost povojne generacije, bil je urednik več revij, zbirk in leksikonov, je avtor različnih šolskih učbenikov o književnosti in filozofiji. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nedavno je izšlo Kosovo avtobiografsko delo Umetniki in meščani, v katerem je spominske slike sestavil v pripoved o predvojnem življenju in povojnih letih za ljubljanskim Bežigradom, kjer je s starejšima bratoma odraščal v družini svobodomiselnega očeta in katoliške matere. V avtobiografskem delu, snov zanj je črpal v spominski domišljiji, kot pravi sam, Kos precej prostora odmeri očetu, kiparju Tinetu Kosu, prav tako svojima sodobnikoma, bratrancu Danetu Zajcu in prijatelju Ferdu Kozaku, opisuje pa tudi številne druge znane pred- in povojne osebnosti. V drugem delu spominov z naslovom Ideologi in oporečniki – ti bodo pri založbi Beletrina izšli v nadaljevanju leta – je Janko Kos zajel povojno družbeno, politično in kulturno dogajanje od svojega vstopa na fakulteto.

Na več mestih, pravzaprav skozi vse svoje avtobiografsko delo, prepletate dvojnost, ki izhaja iz vaše družine: na eni strani oče, kot pišete, svobodomiselnež, na drugi mati s katoliškim ozadjem. Zdi se, da vas je to zelo zaznamovalo. Absolutno. Izraz svobodomiseln je zelo širok, uporabljam ga na več mestih. Rajši rečem svobodomiseln kot liberalen, ker to zadnje diši bolj po politični opciji. Oče je bil vsekakor svobodomiseln, pa ne kakšen agresiven ateist ali kaj takšnega, kot je bil na primer Josip Vidmar, ikona našega svobodomiselstva, ki je bil pač izrazit ateist. Naš oče je bil svobodomiseln v širšem pomenu, rekel bi, da v popustljivem smislu, tako da ni nikogar silil tako ali drugače. Mislim, da ni imel nobenega izrazitega prepričanja o verskih ali svetovnonazorskih zadevah, ker je bil pač umetnik. Umetniki, če so res umetniki, se ne zanimajo za te zadeve. Delajo pač umetnost.

Vaša mati je bila učiteljica, omenite jo tudi kot umetniško dušo z veliko ljubeznijo do branja in literature. Prek nje ste spoznali Charlesa Dickensa, ona vam je približala književnost. Mati, kot pripovedujem v knjigi kar precej natančno, je bila ne samo verna, ampak je bilo tudi vse njeno sorodstvo katoliško, z mnogo duhovniki, z mnogo cerkvenimi zvezami, s kmečkimi družinami, ki so bile vzor slovenskega katoliškega kmetstva pred vojno in po njej. To je dejstvo in to je name kar precej učinkovalo. Mati je ves čas brala knjige, bila je dovolj literarno izobražena in zainteresirana, medtem ko očeta literatura ni zanimala.

O svoji družini, živeli ste v Ljubljani za Bežigradom, pišete, da je bila malomeščansko-umetniška, po drugi strani pa jo je Taras Kermauner, ki je v vašo hišo zahajal v mladosti na obisk k sorodnici, označil za delavsko-kmečko. Dokaj pozno sem prebral Kermaunerjev zapisek o tem, da smo bili delavsko-kmečka družina, to je bilo v obdobju, ko sva že izgubila stik in nisem imel priložnosti, da bi to zanikal ali želel, da mi pojasni, kako je prišel do tega mnenja. Sklepam, da kot deček, ko je prihajal v našo hišo. Takrat smo res živeli zelo skromno in prostorsko utesnjeni, saj smo zgornje nadstropje hiše oddajali. Verjetno je mimogrede ujel pogled tudi v očetovo delavnico in morda se mu je zdelo, da oče dela skoraj kot obrtnik. Tukaj je bil še vrt, kjer smo sadili in gojili. Iz vsega tega je najbrž nastal vtis, da smo kmečko-delavska družina. No, v resnici nismo bili ne kmetje ne delavci.

Zdi se, da vas je Kermaunerjeva oznaka po svoje zmotila. Omenjate jo na več mestih. (smeh) Ne, ni me zmotila, ampak se mi je zdelo dobro, uporabno gradivo za pisanje. Pri izbiri in oblikovanju gradiva sem verjetno instinktivno ravnal po estetskih občutkih in merilih: kaj je mogoče uporabiti, da bo učinkovito, da bo mogoče verbalizirati na primeren način, dovolj literaren ali slikovit. To je bil glavni vidik in tudi te Tarasove oznake ni treba jemati kot nekaj, nad čemer sem se ne vem kako spotaknil. Ne, to je bilo le dobro gradivo za pisanje.

Priznajmo, avtobiografijo je treba pisati tako, da je všečna, da je celo rahlo delikatna, ker je to za bralca zanimivo, hvaležno pa je tudi za pisatelja. Saj vemo, kaj vse je napisal Rousseau o sebi, pa tudi Goethe in Cankar. To je pač verjetno posel avtobiografa, da svoje pisanje napolni z nečim, kar je lahko kontrastno, slikovito, živopisno.

Ko pišete o družini, jo označujete za malomeščansko, izraz uporabljate kot nevtralen. Danes se izraz malomeščanski uporablja slabšalno. Na nekem mestu ga uporabim tudi v tem slabšalnem pomenu besede. Večinoma pa kot strog sociološki pojem, čisto znanstven, navsezadnje sem bil v svojem delovanju tudi sociolog, vsaj literarni sociolog. Jasno je, da vse te posamezne, osebne zgodbe, ker sem tipičen literarni zgodovinar, pripenjam na splošnejše kategorije. In tako sem jih verjetno ves čas umeščal v pojme meščanstva, malomeščanstva, kmetstva in polproletariata.

To so seveda do neke mere abstrakcije, ampak če jih preizkušaš na konkretnem gradivu, da poskušaš razumeti, kaj so pravzaprav bili družine in ljudje, lahko iz teh pojmov napraviš nekaj bolj otipljivega. V tem smislu sem v svoji knjigi poskušal orisati življenjski svet posameznih slojev in stanov. Poskušam razumeti in zarisati, kako so živeli, kakšne so bile njihove nravi. Poudarjam, ali so bili katoliški ali bolj liberalni. To je mogoče razločevati že pri kmetih, seveda s pomočjo konkretnih zgodb. Zgodovina ni samo velika zgodba, ampak so to tudi male zgodbe družin, posameznikov. In tam se stvari pokažejo drugače, bolj diferencirano, bolj raznoliko, kot jih delajo zgodovinarji, zlasti če se gredo ideologije.

Po vojni se je zamenjal družbeni red, meščanstvo so anatemizirali, in to ne samo z odvzemom lastnine. V to praznino, ki jo je za seboj pustilo meščanstvo, je vstopil nov srednji razred. Ti sloji so se zelo spreminjali. Staro meščanstvo, če ni bilo popolnoma razlaščeno, je deloma še kar obstalo. Pa tudi kolikor ga je še bilo, je vzdrževalo svoj stari status. Še zmeraj je ohranilo življenjski slog ali željo biti nekaj boljšega. Ob tem je zrasla plast funkcionarjev komunistične partije, ta si je zgradila poseben svet, ki je bil višji, ampak ni hotel veljati za meščanskega. To je bila groteskna simbioza nečesa, kar je spominjalo na staro meščanstvo, hkrati pa je hotelo biti na nov način politično reprezentativno.

Govorite o novem srednjem razredu. To je bilo nekaj drugega. Ta srednji razred je nastal proti koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let. To je bil sloj, ki si je lahko zgradil solidno materialno bazo in čisto nov socialni status, ki ni bil umerjen po starem meščanstvu. To je bil novi srednji sloj, ki se je razvijal, se razširjal in je, kot vemo, v socializmu dosegel precejšen obseg. Tak način življenja – avtomobili, potovanja v tujino, hišice na morju – tega je bilo precej. Tudi po svojem načinu življenja je bil ta sloj očitno drugačen od starega meščanstva, saj je bil že tehnično opremljen. Predvojno meščanstvo z avtomobili ni bilo posebno preskrbljeno, od družin, ki sem jih poznal, je imela avtomobil le kakšna.

Je bila ključna razlika med tem novim srednjim slojem in starim meščanstvom tudi odnos do kulture in intelektualnosti? Kako se po vaše kaže ta primerjava? Ta novi srednji sloj je izrazito bolj praktično usmerjen in nima več klasične izobrazbe, ki jo je imelo staro meščanstvo, tudi inženirsko. Kakšen predvojni inženir je znal latinsko, ker je obiskoval klasično gimnazijo, medtem ko je novi srednji sloj po svoji izobrazbi drugačen, ali je ta bolj tehniška ali splošnokulturna. Verjetno bi v tem novem srednjem sloju težko našel družine, ki bi kupovale skulpture slovenskih umetnikov ali slike sodobnih slikarjev. Domneval bi, da je bila to drugačna kultura oziroma je ta kultura bila bolj množična. Ta novi srednji sloj se navezuje na kulturo ameriškega tipa, od televizije do filma in glasbe, zlasti mlajše generacije. To je velika razlika.

Socialni kontekst se je po vojni precej spremenil. Bi lahko danes govorili o meščanstvu, na primer v Ljubljani? Ne. Mislim, da ne. Morda le pri starejših predstavnikih, 70- in 80-letnikih, ki so prišli iz meščanskih predvojnih družin. Ti še vzdržujejo nekaj tega, medtem ko mlajše generacije ne več.

V knjigi ste precej prostora namenili Danetu Zajcu. Od mladih let ste ga spremljali, ko je rasel kot literat. Se pa kot kritik z njim niste posebej ukvarjali. Z njim se res nisem ukvarjal, ne vem, zakaj. Veliko sem pisal o raznih pesnikih tudi pozneje, do tega, da bi pisal o njem, pa nisem prišel. Je bil to kak notranji razlog, neka zavora v meni ali pa so bile mogoče zunanje okoliščine take, da do tega preprosto nisem prišel? Ne vem. Pogosto sem pisal zaradi zunanje spodbude. Če so želeli od mene spremno besedo o Lojzetu Kovačiču, Gregorju Strniši, sem to napravil. Če za Daneta niso želeli česa takega, nisem. Verjetno pa je glavni razlog ta, da je o Danetu Zajcu veliko pisal Taras Kermauner.

Daneta Zajca, svojega bratranca, ste učili matematiko. Tako je. Matematiko, za katero ni bil posebno zainteresiran, sem ga učil pri njih doma na Štajerskem.

Zanimivo se bere tudi tisti del v knjigi, kjer pišete, da ste bili priložnostni inštruktor matematike tudi mlademu Božu Dimniku. Ha, ha. Ne morem se zagotovo spomniti, ali sem matematiko učil Boža Dimnika ali njegovo sestro, ko so Dimnikovi živeli blizu nas, potem ko so njihovega očeta zaprli in so se morali izseliti iz vile na Golovcu. Enega od obeh sem zagotovo učil in mogoče sem iz preprostega razloga, da je Božo Dimnik bolj znan, za tistega inštruiranca postavil prav njega. Ampak mogoče je, da je res bil on. Saj lahko zanika.

Ali ste bili vi tako dober matematik ali sta bila Dimnik in Zajc toliko slabša? Vaše področje je bilo vendarle bolj humanistika. (smeh) Bil sem kar dober matematik, ampak nikakor ne navdušen. Poznamo učence, dijake, ki gojijo matematiko in jo imajo v malem prstu. Bil sem še kar dober matematik in sem pri maturi z odliko opravil končno nalogo, ki je bila takrat kar zahtevna. Da bi bil odličen matematik, pa nikakor.

Pišete o javnih in manj znanih osebah, ampak ali ste se pri tem morda spraševali, kje je meja, do kod poseči v osebno ali intimno nekoga drugega. Vi ste avtor, imeli ste možnost izbire, do kod boste v zgodbe spustili bralca. Te intime je v moji knjigi kar precej, ko govorim o domačih, družinskih odnosih, o majhnih, drobnih dogodkih, nič znanih na zunaj. In tudi o teh znancih in prijateljih včasih zarišem kakšen položaj, kakšen dogodek, ki je precej zaseben, da ne rečem celo delikaten. Ampak odločati se o tem, kaj boš ljudem povedal in česa ne, je seveda težko. V glavnem sem se odločal z estetskega stališča. Kaj je zanimivo, živopisno, kaj nazorno postaviti, kaj je lahko kontrast s kakšnim drugim dogodkom, tako da sem iz spominskega gradiva, ki bi ga lahko še razširil, izbral nekatere dogodke, pripetljaje, ki so spadali v ta okvir, čisto literarno.

Izbiral sem dogodke, ki sem jih lahko povezoval z drugimi, to je bistveno. Če sem govoril o Tarasu Kermaunerju, sem ga postavil v kontekst, ki je bil zanimiv. Če govorim o Cirilu Zlobcu kot študentu in o njegovi mladi družini, sem to izbral zato, ker sem ga tako lahko postavil v kontekst določenega ambienta. Ne nazadnje me zanima zlasti ambient, v katerem se je nekaj zgodilo in v katerem sem nekaj doživel.

Iz detajlov in opisov, ki jih navajate v knjigi, je razvidno, da imate izredno dober spomin. Nikoli tudi niste pisali dnevnika ali si delali zapiskov. Imam dober vizualni spomin. Včasih se nisem mogel spomniti kakšnih imen, ker mi kot dečku niso bila znana, a sem zato ohranil vizualne vtise. Kje sem, s kom sem nekje, kako govorim s kom ... To so drobci, ki pa jih je bilo treba povezati v celoto ali v večje dogodke. Knjiga je zgrajena iz prvinskih vtisov, predelanih tako, verjetno tudi malce literarno, po postopkih, ki jih uporabiš, če pišeš in si napol pisatelj. Pisal sem zelo spontano, imel sem samo splošen načrt, da bom v knjigi obujal tiste spomine, ki zadevajo zasebne odnose z ljudmi, družinske in prijateljske, zato še ne bom posegal v javno dogajanje, zlasti v kulturno in politično. Ti spomini so res bolj notranja, zasebna plat preteklega življenja.

Strast do literature ste pri sebi odkrili že zgodaj, a literature nikoli niste ustvarjali, temveč ste o njej pisali. Kako to, da ste se odločili za avtobiografijo? Ideja za mojo avtobiografijo je bila pravzaprav zamisel urednika Mitje Čandra. Zakaj sem se odločil, da jo res tudi napišem, niti ne vem. Verjetno iz zaveze uredniku. Hkrati sem to razumel kot svojo dolžnost. Ali sem s tem prelomil svojo nekdanjo odločitev, da se ne bom šel literature, v kateri se človek preveč samoljubno kaže in razgalja, je vprašanje. Ali sem se v avtobiografiji kakor koli pokazal v tem smislu?

Umetniško ustvarjanje je samoljubje, ki vam ni blizu, ste zapisali. Menite, da ste to zdaj v svojem pisanju prelomili? Mislim, da ne, saj sebe navsezadnje postavljam v središče teh dogodkov vedno s kančkom skepse. S poudarkom, da tega nisem vedel, da o tem dvomim, kot da sem po naravi skromen, kar tudi sem. Seveda je vprašanje, ali že poudarjanje tega ni samoljubje. A menim, da vprašanje avtobiografije ni v tem, kaj poveš, temveč predvsem v tem, kaj zamolčiš. A mislim, da nisem zavestno zamolčal nič takšnega, kar bi bilo za bralca lahko zanimivo.