Sobota, 28. 10. 2017, 3.54
7 let, 1 mesec
ANDRAŽ ZORKO, USTANOVITELJ IN PARTNER V DRUŽBI VALICON
Kučan je Pahorja napadel, ker osebno ne bi prenesel, da še kdo drug zmaga v prvem krogu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
31
Prvi krog predsedniških volitev so zaznamovale napačne napovedi večine analitikov javnega mnenja. "Zgrešile so zato, ker so jih delali na podlagi napačnih metodologij," poudarja Andraž Zorko iz družbe Valicon, ki je v dneh pred volitvami ugotavljala, da je drugi krog zelo verjeten.
Z Andražem Zorkom smo se pogovarjali o tem, zakaj bi lahko Borut Pahor ostal brez zmage v drugem krogu, kaj so mogoči aduti in slabosti Marjana Šarca, zakaj spopad Kučan-Janša vedno manj vpliva na politični prostor v Sloveniji, kakšni so volivci v Sloveniji in zakaj bo na prihodnjih državnozborskih volitvah gneča, kot je še ni bilo.
V nedeljo je doma ostalo skoraj milijon volivcev, največ v zgodovini prvih krogov predsedniških volitev. Zakaj?
Gre za večplastno vprašanje.
Prvič, Slovenija je mlada demokracija. Zanje je značilno, da imajo kratko tradicijo večstrankarskih volitev, če o tradiciji sploh lahko govorimo. Volilna udeležba v državah nekdanjega vzhodnega bloka je v trendu upadanja. Ko so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja te države dobile parlamentarno demokracijo, so ljudje z navdušenjem uresničevali svojo volilno pravico.
Drugič, sčasoma se je v teh državah zmanjševalo zaupanje ljudi v politični sistem in institucije. To je zadnjih šest let že neprestano na nizki ravni in se ne izboljšuje kljub trenutno zelo dobri gospodarski rasti. Očitno že starejše generacije v volitvah niso videle vzvoda za spremembe okoliščin, v katerih živijo, in to se je preneslo na mlajše generacije. Mladi imajo druge interese, danes jih politika ne nagovarja. Časnik Deutsche Welle je komentiral, da Slovenci očitno živimo dovolj dobro, da se mladi ne ukvarjajo s tem, kdo nas vodi.
In tretji razlog: vsi vemo, da ima predsedniška funkcija zelo omejena pooblastila, zaradi česar se ljudem ne zdi pomembna udeležba na volitvah. Trend upadanja volilne udeležbe smo zaznali že na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2014.
Težko bo doseči pripadnost mladih, dokler se ne bo pojavila kaka stranka ali politična opcija, ki jih bo znala nagovoriti.
Bi bila udeležba višja, če bi starostno mejo za volilno pravico znižali na 16 let?
Ni vzrok nizke udeležbe v številu mladih, ki imajo volilno pravico, temveč v tem, da ta skupina volivcev ne vidi volitev kot vzvoda za spremembe njihovega življenja. Če bi znižali starostno mejo, bi imeli volilno udeležbo takšno, kot je danes v starostni skupini med 18 in 20 let, torej le 40-odstotno.
Pri nas imamo le tri ali štiri stranke z zvestim deležem volivcev, ki ga je mogoče imenovati volilna baza. To so SDS, SD, DeSUS in NSi.
V nekaterih drugih evropskih državah so ravno mladi dosegli politične spremembe. Z njihovimi glasovi je v Grčiji prišla na oblast Siriza, v Španiji je v parlament prišlo levo gibanje Podemos, tudi na Madžarskem in Poljskem so mladi vedno bolj aktivni proti vladajočim, desnim strukturam. Zakaj tega ni v Sloveniji?
Očitno Instagram ni pravo orodje, da nagovoriš mlade. Borut Pahor je na tem družbenem omrežju dosegel visoko priljubljenost, in to na ravni estradne zvezde. Vendar tako hitro kot priljubljenost dobiš, jo tudi izgubiš. Priljubljenost ni enako pripadnosti in Pahor je ni znal pretvoriti v pripadnost. Težko bo doseči pripadnost mladih, dokler se ne bo pojavila kaka stranka ali politična opcija, ki jih bo znala nagovoriti. Deloma je to na zadnjih parlamentarnih volitvah uspelo Združeni levici. Naše analize po volitvah so pokazale, da so se v parlament uvrstili tudi z glasovi mladih, ki so takrat volili prvič ali ki so imeli takrat prvič volilno pravico.
Kako se je v zadnjih 27 letih spremenil odnos mladih do volitev. Se danes volitev udeležuje manj mladih kot na primer v devetdesetih letih?
Zagotovo se je volitev takrat udeleževalo več mladih, saj so bile volilne udeležbe bistveno višje. Če se je volitev udeleževalo 80-odstotkov volivcev, to pomeni, da je bila udeležba mladih na volitvah najmanj 60-odstotna. Danes se volitev udeleži 40 odstotkov mladih. Na dva predstavnika mladih, starih med 18 in 34 let, na volitvah odločajo trije glasovi starejših od 50 let, torej je razmerje, namesto da bi bilo 1:1, 2:3. Več kot polovica volivcev je starejših od 50 let.
Upadanje volilne udeležbe je tudi posledica nezanesljivih novih strank.
Kako je danes sploh mogoče nagovoriti ljudi, da gredo na volitve ali da so nekomu pripadni?
V teh okoliščinah zelo težko. Poskušalo se jih je mobilizirati z nekakšnim novim socializmom, ki ga promovira Združena levica. Drugi poskus je bil Pahor, njegovo pojavljanje na Instagramu, ki ni bilo uspešno. Če bi se pojavila kakšna opcija s programom, da bo poskrbela za razvoj države, iz katere se ne bo treba mladim izseljevati, je tudi vprašanje, ali ji bo uspelo, saj je načeto zaupanje. Vsi, ki so prišli na oblast v zadnjih desetih do petnajstih letih, niso nič od tega, kar so obljubili, tudi naredili.
Na dva predstavnika mladih, starih med 18 in 34 let, na volitvah odločajo trije glasovi starejših od 50 let, torej je razmerje, namesto da bi bilo 1:1, 2:3.
Ima slovenska demokracija zaradi tega težave?
Zagotovo jih bomo imeli, ko bomo parlament volili z udeležbo, nižjo od 50 odstotkov. V tem primeru bomo lahko zaskrbljeni. V Srbiji so imeli ustavno določbo, po kateri je bila za veljavnost volitev potrebna polovična udeležba, vendar so jo morali spremeniti, ker preprosto niso mogli več doseči take volilne udeležbe.
Prihodnje leto bomo volili nov parlament in teoretično se lahko zgodi, da bo na volitve prišlo manj kot 50 odstotkov volilnih upravičencev. Nekatere stranke so v preteklosti že uporabljale argument nelegitimnosti volitev.
Volitve bi bile nelegitimne, če bi ustava predpisovala najmanj 50-odstotno volilno udeležbo. Osnovno pravilo demokracije je, da se odloča na podlagi glasov večine. Če pa se niti polovica ne opredeli, koga želi imeti za predsednika vlade, potem to je kljub vsemu vprašanje legitimnosti. Zastavlja se vprašanje, čigave interese predstavlja, čigava vlada to sploh je.
Upadanje volilne udeležbe je tudi posledica nezanesljivih novih strank. Od leta 2008 smo bili priča novim političnim strankam oziroma, bolje rečeno, nekim novim volilnim projektom in noben ni preživel: ne Zares, ne Državljanska lista Gregorja Viranta, ne Pozitivna Slovenija in verjetno podobno usoda čaka Stranko modernega centra (SMC). Če se bo leta 2018 zgodil še en tak volilni projekt, se bo zagotovo postavilo vprašanje, zakaj bi mu zaupali bolj kot tem doslej. Med temi se omenja na primer Listo Marjana Šarca.
Ta ni od včeraj. Že nekaj let deluje v občini Kamnik.
Res je, vendar gre za projekt na lokalni ravni in takih je po Sloveniji kar nekaj.
Omenja se sicer, da bi Marjan Šarec in nekateri drugi njegovi županski kolegi oblikovali novo zvezo županov, ki bi skupaj nastopila na parlamentarnih volitvah. Zaradi pregovorne slovenske prepirljivosti in močnih županskih egov sicer dvomim o takem projektu.
Kako nove komunikacijske navade in tehnološka revolucija vplivajo na volitve?
Družbena omrežja so ojačevalec tega, kar si ljudje med seboj zaupajo. V devetdesetih letih so bili ljudje med kampanjo odvisni od televizijskih oglasov, oglasnih panojev in novic v časopisih, danes pa vse tisto, kar so se ljudje nekoč pogovarjali ob šankih, pride prek Facebooka do množic. Ta sporočila so popolnoma nenadzorovana.
Ob tem se seveda pojavlja množica tako imenovanih "fake newsov", ki se načrtno producirajo. Nedavno sem brskal po spletu in našel kar nekaj generatorjev, ki ti naredijo "fake news". Veliko časa bo potrebnega, da bodo ljudje ločili zrno od plevela. Največji učinek imajo namreč ravno novice, ki naj bi bile najbolj pretresljive, neverjetne, ki pritegnejo pozornost ljudi. Sicer pa smo v zgodnji fazi oziroma pradobi informacijske družbe. Ko se je pojavil splet, so vsi govorili, češ, zdaj bomo pa imeli demokracijo. Zdaj jo imamo, tako je videti.
Če se niti polovica ne opredeli, koga želi imeti za predsednika vlade, potem je to kljub vsemu vprašanje legitimnosti.
Torej imajo danes družabna omrežja pomembnejši vpliv na volivce kot televizijska soočenja kandidatov?
Absolutno.
Kakšno vlogo potem sploh še imamo mediji?
Družabna omrežja vplivajo na populacijo do 50 oziroma 60 let starosti, televizijo pa spremlja populacija, starejša od 50 let.
Bi elektronske volitve oziroma glasovanje na spletu rešilo težavo volilne udeležbe?
Po mojem mnenju bi bila volilna udeležba višja, sploh v primeru dežja. Nekaj odstotnih točk zagotovo.
Torej so vremenske razmere pomemben dejavnik za odhod na volišče?
Ni tako pomembno, kot se želi prikazati. Ne more vplivati na končni razplet volitev, zagotovo pa ima določen vpliv. Zadnji volilni dan je bil zelo deževen in sam poznam vsaj tri ljudi, ki zaradi tega niso šli na volišča.
Šarec je mobiliziral volilno telo, na kar kaže volilna udeležba na Gorenjskem, v Kamniku in Domžalah, kjer je bila celo najvišja v državi.
Imajo ob nepredvidljivosti volilnega telesa in vplivu družbenih omrežij na voljo volivcev predvolilne ankete sploh še smisel?
Absolutno, če jih izvajaš na pravi način. Imeti moraš ustrezno metodologijo in ko delaš volilne napovedi, veš, kaj pri tej napovedi upoštevaš in česa ne. Letos so se povsem po nepotrebnem objavljale zgrešene napovedi. Zgrešene so bile zato, ker so bile izdelane na podlagi napačnih metodologij. Letos sem na primer pogrešal objavo metodologij, nekateri so celo skrivali podatek, na kakšnem vzorcu so bile narejene.
Vzorec Episcentra, ki je volilno napoved opravil na RTV Slovenija, je bil dovolj velik, da se je lahko merila podpora Borutu Pahorju, absolutno pa premajhen (narejen je bil na vzorcu 700 anketirancev, op. a.), da bi lahko napovedala volilni rezultat kandidatov z nižjo podporo. Tako Ninamedia kot Episcenter sta imela napako v vzorcu. Ninamedia je precenjevala Pahorja in podcenjevala Šarca. Tega so v svojih napovedih vsi podcenjevali, tudi Mediana.
Zakaj?
Tudi Valicon je v predvolilnem obdobju izvajal meritve, vendar se nismo odločili za javno objavo. Naše ankete so precenjevale Šarca, podporo Pahorju smo ustrezno izmerili. Podporo Šarcu je težko izmeriti, ker je izrazito lokalno močan kandidat. Ankete, ki se izvajajo na nacionalni ravni, so narejene tako, da jih ob koncu utežiš po spolu, starosti, izobrazbi, regiji, naselju …
Tako ankete izvaja Valicon. In če jo izvajaš na majhnem vzorcu, tega pojava, ki se je zgodil v primeru Šarca, ankete ne zaznavajo ustrezno. Šarec je mobiliziral volilno telo, na kar kaže volilna udeležba na Gorenjskem, v Kamniku in Domžalah, kjer je bila celo najvišja v državi. Iz zadnjih volitev smo se veliko naučili in to bomo zagotovo upoštevali pri naslednjem merjenju. Treba je vedeti, da je Gorenjska po številu prebivalstva zelo močna in gosto poseljena regija, Kranj je vendarle četrto največje mesto v državi.
Se slovenski volivci res v zadnjem hipu odločajo, komu bodo dali svoj glas?
Ne samo slovenski.
Letos so se povsem po nepotrebnem objavljale zgrešene napovedi. Zgrešene so bile zato, ker so bile izdelane na podlagi napačnih metodologij.
Kaj pa telefonsko anketiranje? Je to stvar zgodovine?
Že nekaj časa ponavljam, da je s telefonskimi anketami konec. Že pred leti smo zaznali, da ne zajemajo populacije med 18 in 30 let, zato smo že zgodaj začeli vlagati v spletno anketiranje. Teh ljudi prek stacionarnega telefona preprosto ne moreš dobiti. Dokler jih imaš v vzorcu, četudi manjše število, ga lahko statistično obtežiš. Težava je, da jih s telefonskimi anketami sploh nimaš več v vzorcu. Danes ima veliko ljudi formalno priključek, ne pa tudi naprave. Večina preostalih telefon mogoče ima, a ga sploh ne uporablja.
Stranke poskušajo te dni na različne načine pozivati k udeležbi na volitvah: ali prek predstavnikov evropskih strank ali intelektualcev. Koliko danes pozivi nekdanjega predsednika republike Milana Kučana in intelektualcev sploh še mobilizirajo volivce ali nanje vplivajo?
Zmotno bi bilo interpretirati, da je ta poziv vplival na volitve le zato, ker Borut Pahor v nasprotju z napovedmi ni zmagal v prvem krogu.
Teza je, da sta mu to skupaj preprečila Janez Janša in Milan Kučan.
Neto vpliv njunih pozivov proti Pahorja je bil ničen. Nekatere volivce je to prepričalo, da niso glasovali za Pahorja, druge volivce, ki jim gresta oba v nos, še bolj motiviralo, da glasujejo zanj.
Kaj pa podpora konkretnih strank, ki nimajo več kandidata v drugem krogu? Jim lahko škodi ali koristi?
Bolj prvo. Imamo namreč opravka s političnim prostorom, kjer je zvestoba volivcev izjemno nizka. Če bi bili razvita parlamentarna demokracija s stoletno tradicijo, kjer se podpora posamezni stranki v družinah prenaša iz roda v rod, bi bilo drugače. V ZDA se natančno ve, katera država je "modra" (demokrati, op. a.) in katera "rdeča" (republikanci, op. a.).
Pri nas imamo le tri ali štiri stranke z zvestim deležem volivcev, ki ga je mogoče imenovati volilna baza. To so SDS, SD, DeSUS in NSi. Tudi njihove baze so v absolutnem številu majhne. Pri NSi in DeSUS govorimo o 50 tisoč volivcih, pri SD pa okrog 100 tisoč. SDS je na zadnjih državnozborskih volitvah dobila 200 tisoč glasov, Romana Tomc pa le še 100 tisoč. To lahko razumemo kot tisto minimalno vojsko volivcev, ki bo sledila povelju predsednika.
Skupaj torej govorimo o okoli 300 tisoč ljudeh. Poziv nekega predsednika stranke zato ne more imeti večjega vpliva.
O čem pa se bo odločalo na državnozborskih volitvah leta 2018?
Bojim se, da se bodo ponovile zgodbe iz let 2008 in 2011. Dokler bo na desnici glavni dejavnik Janez Janša, bodo obstajali tako imenovani "glasovi antijanša". SDS ima namreč med strankami izrazito najvišjo stopnjo odbojnosti, ki ustvarja te "anti" glasove.
Gre za dobrih 200 tisoč, recimo temu, levosredinskih volivcev, ki so bili sprva podporniki LDS, od propada te stranke pa se selijo od enega volilnega projekta k drugemu.
So ti še vedno pomemben dejavnik?
Dokler bo Janša v politiki, bo tako.
So glasovi proti Janši v resnici najmočnejši bazen pripadnosti volivcev?
Da. To so tako imenovani neiskreni ali taktični glasovi. Ti ljudje ne volijo zaradi pripadnosti ali programov, ampak le zato, da nekdo drug ne zmaga. To se je zgodilo leta 2008 in 2011. Leta 2014 za to ni bilo potrebe, ker je bil Janša v zaporu. Gre za dobrih 200 tisoč, recimo temu, levosredinskih volivcev, ki so bili sprva podporniki LDS, od propada te stranke pa se selijo od enega volilnega projekta k drugemu.
Leta 2008 so podprli SD, leta 2011 Zorana Jankovića, leta 2014 pa SMC. Vsi ti so dobili po 300 tisoč glasov. Naključij pri tem ni. Tudi zato je podpora SMC le nekaj mesecev po volitvah upadla na 10 odstotkov.
Povprečni levosredinski volivec torej ne pripada nobeni politični stranki?
Ne. To so zelo pragmatični volivci. Volijo tisto opcijo, ki jim zagotavlja status quo. Slovenija ima namreč zelo visok odstotek ljudi, ki so zaposleni v javnem sektorju.
Pa si naša država še lahko privošči takšen status quo v luči gospodarskega in socialnega razvoja?
Ljudje razmišljajo s stališča osebne koristi. Najprej razmislijo o tem, ali se jim bolj splača, da zmaga Janša ali kdo drug. Če imaš tolikšen delež ljudi, ki je zaposlen v javnem sektorju, obstaja še ogromno ljudi, ki so od tega ekonomsko odvisni. K temu prištejmo še podjetja, odvisna od državnih subvencij, koncesij in drugih podpor. Pridemo do številke, ki je nepremagljiva.
Druga močna skupina so upokojenci. Kdor bo napovedal, da bo rezal pokojnine ali govoril o kakšni radikalni pokojninski reformi, bo na volitvah pogorel. In te večine nihče ne bo nikoli premagal. Ne z vsebinskimi ne drugimi nagovori.
Dokler bo na desnici glavni dejavnik Janez Janša, bodo obstajali tako imenovani "glasovi antijanša".
Toda prebivalstvo se stara. Potrebujemo reforme tudi v zdravstvenem sistemu. Je s programom, ki bi napovedoval reforme na več področjih, sploh mogoče zmagati?
Ne. Dokler bo na desni strani Janša, bo na volitvah slavil tisti, ki bo na drugi strani prepričal teh 200 tisoč ljudi. Cerarja so izvolili, ker so želeli mir. Dobili so vlado, ki jim je prinesla status quo.
Kako lahko torej vrednostno opišemo povprečnega volivca? Kot socialdemokrata z liberalnimi vrednotami?
Politično gledano ga ni mogoče opredeliti. Sam govorim o krščanskih socialistih, kar je zanimivo, ker so stranke s temi imeni pri nas doživele brodolom. Če pogledamo referendum o družinskem zakoniku, je bilo moderno, napredno biti "za", a je vseeno padel.
Splav je v Sloveniji nedotakljiv. Nanj 70 odstotkov ljudi gleda kot na pravico, pridobljeno po drugi svetovni vojni. Toda hkrati ne želijo migrantov. Govorimo, da nas ne motijo homoseksualci, a nasprotujemo posvojitvam istospolnih. Tem so nasprotovali celo volivci SD. Starejši liberalci pri nas imajo zelo močne krščanske korenine. To je logično, ker gre za starodavno tradicijo.
Kaj potem ostane desnici? Gospodarstvo cveti, beguncev ni več, tako imenovane ideološke teme zanimajo vedno manj ljudi … Morda zdravstvo?
V sodobnem svetu resne teme niso več gonilo pripadnosti. Poudarek je na priljubljenosti in navdušenju nad osebo, ki zna preprosto govoriti o stvareh. Zaradi tega je v ZDA zmagal Donald Trump, ki je govoril prave stvari v pravem trenutku. Trump kot tak v Sloveniji ni mogoč, imeli pa smo nekaj približkov.
Recimo Zmaga Jelinčiča, ki je leta 2012 na predsedniških volitvah dobil 180 tisoč glasov. Naše meritve mu zelo dobro kažejo, mogoče je celo malo precenjen, ker so najbolj intenzivni spletni uporabniki v povprečju bolj desno usmerjeni kot večina populacije. Trenutno kaže, da bo Jelinčič prišel v parlament in da bo tam kar resen faktor.
Cerarja so izvolili, ker so želeli mir. Dobili so vlado, ki jim je prinesla status quo.
Bi bila SNS prva evroskeptična stranka v parlamentu?
Tega ne vemo, ker Jelinčič vedno govori, kar ljudje radi slišijo.
Zakaj v Sloveniji nimamo pomembne evroskeptične stranke? Pri tem smo v primerjavi z drugimi evropskimi državami skoraj izjema.
Res močne so bile v Veliki Britaniji in deloma na Nizozemskem. To je sorazmerno moči, ki jo ima Slovenija v EU. Vprašanje je, v kolikšni meri ljudje čutijo dobrobiti EU. V Angliji lažje prepričaš ljudi, da nam tujci jemljejo, zato ne živimo več tako dobro kot prej. Pri nas je to veliko težje ali sploh nemogoče.
Ali je pri nas mogoče mobilizirati od 10 do 15 odstotkov ljudi, ki bi volili ekstremno desnico?
Po svoje že SDS zaseda ta prostor. Nekatera njihova stališča sovpadajo s stališči desnih strank v Nemčiji in na Madžarskem.
Je bil Janšev pomik še bolj v desno strateška napaka?
To se bo videlo šele na volitvah. Volilno bazo SDS spremljam že od volitev leta 2004. Takrat so dobili 290 tisoč glasov. Štiri leta pozneje so rezultat še izboljšali, a vseeno izgubili. Takrat je Janša vodil zmerno desno politiko, ki je bila sprejemljiva tudi za velik del sredinskega volilnega telesa. Leta 2011 je še enkrat ponovil rezultat. 2014 pa je dobil le še 200 tisoč glasov, kar je lahko posledica tega, da je bil v zaporu. V resnici nihče ne ve, zakaj je 100 tisoč ljudi, ki so ga prej volili, takrat ostalo doma.
So bili razočarani?
Da. Mogoče je bil v njihovih očeh Janša malo prevečkrat na sodišču, čeprav so lahko slutili, da je v zaporu po krivem. Morda so se ga naveličali, ker so ugotovili, da ni zmagovalec. Dvoje volitev, leta 2008 in 2011, je izgubil v končnici zaradi nekaterih napačnih izjav.
Volivci torej ne nagrajujejo izmikanja pošti s sodišča?
Ne. Vsega je bilo že preveč. V medijih se Janša večkrat pojavlja kot tožnik ali nekdo, ki se izogiba vročevalcem, kot pa politik, ki daje modre izjave in predloge. Pojavlja se le na sodiščih, ob interpelacijah ali na Twitterju, kjer daje satirične pripombe. Vidi se mu, da je leta 1985 kandidiral za urednika Pavlihe (smeh, op. a.).
Ali za Janšo velja isto kot za Trumpa: da bi moral Twitter prepustiti sodelavcem?
(smeh, op. a.) Tega ne vem. Ne pozabite pa, da je Trump zmagal.
Če bi Pahor zmagal v prvem krogu, bi to pomenilo, da je zmagal brez Janševe pomoči in da sam Janša ni več pomemben dejavnik. Šlo je za čisto strateško odločitev. Kučan pa je Pahorja napadel zato, ker osebno ne bi prenesel, da še kdo drug zmaga v prvem krogu.
Tudi načrti s prijateljskimi strankami se mu očitno podirajo, saj so se prve volitve za Gibanje za otroke in družino (GOD) končale katastrofalno. Je sporočilo izida Angelce Likovič tudi v tem, da se poceni demagogija ne izplača?
… ali pa, da Angelca Liković vendarle ni tako priljubljena, kot je mislila. Zanimivo je, da je imela največjo podporo med najmlajšimi, v razredu od 18 do 24 let. Verjetno zaradi sodelovanja v resničnostih šovih, za nekatere pa je bilo glasovanje za Likovičevo morda tudi način, kako preostalim pokazati sredinski prst. Nadpovprečno so zanjo glasovali v urbanih okoljih. V našem vzorcu ni bilo niti enega starejšega od 50 let, ki bi glasoval zanjo.
Gibanja GOD ne bi podcenjeval. Predsednik stranke Aleš Primc je dober retorik, ki je na referendumu o družinskem zakoniku mobiliziral 360 tisoč volivcev. Če pa bodo posvečeni le eni temi, na primer splavu, ne bodo prišli v parlament.
Je njih težko zaznavati? Ali ljudje radi povedo, da bodo volili Primca?
On je verjetno slovenski primer tega, zaradi česar so volilne napovedi v ZDA zgrešile o Trumpu. Gre za fenomen socialno zaželenega odgovora, ko levičarji v anketah niso želeli priznavati, da bodo volili Trumpa le zato, ker ne marajo Hillary Clinton. To je mogoče tudi pri GOD. Bolj kot se bo o tej stranki pisalo norčavo in bolj kot bodo mediji poniževali njihove volivce, bolj bo rezultat v anketah podcenjen.
Veliko je odvisno od tega, kaj bo cilj GOD. Če bodo predstavili program obuditve širših krščanskih vrednot, lahko dobijo tudi 10 odstotkov, kar je verjetno njihov maksimalni doseg.
Se lahko SMC pobere po fiasku na predsedniških volitvah?
Ne smemo enačiti rezultata Maje Makovec Brenčič z rezultatom SMC. Kot že rečeno, ta stranka je bila v resnici volilni projekt. Čeprav ima v anketah trenutno slabše rezultate, je bil referendum o drugem tiru predvsem zmaga SMC. 220 tisoč ljudi je glasovalo "za", kar me je precej presenetilo. Leta 1996 je imela LDS 27-odstotno podporo na volitvah, a je leto dni pozneje njen predsedniški kandidat Bogomir Kovač dobil le dobre tri odstotke glasov. Nato pa je LDS leta 2000 volitve dobila z rekordnim številom glasov.
Veliko je odvisno od tega, kaj bo cilj Gibanja za otroke in družino. Če bodo predstavili program obuditve širših krščanskih vrednot, lahko dobijo tudi 10 odstotkov, kar je verjetno njihov maksimalni doseg.
Na dan prvega kroga predsedniških volitev ste napovedali, da bo v drugem krogu zmagal Borut Pahor s 63 odstotki glasov. Zakaj?
Izhajal sem iz takratnih podatkov. Če se v teh treh tednih ne bo zgodilo nič resnega, oba kandidata pa bosta ostala pri istih temah in vsebinah, ne vidim potenciala, da bi se to lahko spremenilo.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se zgodil preobrat?
Če bi Šarcu uspelo razširiti protipahorjevsko stališče in volivce prepričati, da je Pahor Janšev kandidat. Če Šarec vzbudi čustva "antijanša", lahko zmaga. Če bo desnica odkrito podprla Pahorja, se to lahko zgodi. Ob nizki volilni udeležbi se lahko stvari hitro obrnejo.
Ko je Janša na volilno nedeljo dejal, da ne bo podprl nobenega kandidata, je bilo videti, kot da gre za načrtno podporo Pahorju. Ali je to res?
Tega še ne vemo. Premalo časa je namreč minilo od trenutka, ko ga je javno napadel.
Med Pahorjem in Šarcem je veliko prehodov glasov iz tabora v tabor. S pomembno razliko: k Šarcu je prišlo več ljudi, ki so bili sprva za Pahorja, kot obratno.
Zakaj pa ga je sploh napadel?
Če bi Pahor zmagal v prvem krogu, bi to pomenilo, da je zmagal brez Janševe pomoči in da sam Janša ni več pomemben dejavnik. Šlo je za čisto strateško odločitev. Kučan pa je Pahorja napadel zato, ker osebno ne bi prenesel, da še kdo drug zmaga v prvem krogu.
Slovenija je torej še vedno ujetnica velikih egov na obeh straneh?
Da. Morda bi bilo zato bolje, če bi Pahor res zmagal v prvem krogu. (smeh, op. a.)
Koliko pa sta Janša in Kučan v resnici še pomembna dejavnika?
Vedno manj.
Ali je resnična teza, da Kučan tudi pri nekaterih levih volivcih zbuja odpor?
Kučan je bil vedno več kot le predstavnik levice. Zmagoval je z 800 tisoč glasovi. Moj občutek je, da se razmerje sil spreminja. Večni dvoboj Kučan-Janša počasi izgublja veljavo in energijo. Ko se je izkazalo, da je SMC bolj ekonomski kot resnično levi projekt, se je tako imenovana trda levica, ki je ostala brez lastne stranke, omejila na ožji krog podpornikov.
Desni mediji vlogo predstavnika trde levice pripisujejo Šarcu.
To so bolj igre. Prebivalce Slovenije v raziskavah s petimi trditvami opredelimo kot levo ali desno usmerjene. Če upoštevamo absolutne vrednosti, je njegovo volilno telo bolj levo. 60 odstotkov Šarčevih volivcev je bolj levo usmerjenih. Med njimi so izrazito starejši z rahlo levo inklinacijo. Govorimo o populaciji, ki v Sloveniji odloča volitve.
Pri Pahorju je razmerje približno pol-pol in blizu Šarcu. Najbolj levi so volivci Maje Makovec Brenčič, vsi preostali pa so bili bolj desno od Šarca in Pahorja.
Tudi sicer je v Sloveniji volilno telo bolj levo kot desno. Na predsedniških volitvah je kandidat desnice najdlje prišel leta 2002, ko je Barbara Brezigar dobila 45 odstotkov. Na parlamentarnih volitvah se je le leta 1996 in 2004 zgodilo, da je bil seštevek desnih strank večji od seštevka levih.
Bi moral Šarec zdaj agresivneje napasti Pahorja?
Še na soočenju na TV Slovenija zadnji četrtek pred volitvami je bil zelo agresiven. Na POP TV je bil že zelo drugačen. Ne vem, ali je šlo za načrtno spremembo. Res pa je, da je takrat začel pridobivati glasove "antipahor". Zdaj nastopa le še s tem, da je nov obraz, neodvisen in da je čas za spremembe. V dvobojih 1:1 bo imel več časa, v katerem bo moral povedati tudi več vsebinskih stvari. Teh je bilo do zdaj premalo.
Moj občutek je, da se razmerje sil spreminja. Večni dvoboj Kučan-Janša počasi izgublja veljavo in energijo.
Je Borut Pahor kandidat, ki obvlada vsebino?
Ne. Le toliko, da pove, o čem se ne more opredeliti.
O čem bi se sploh morali pogovarjati v kampanjah glede na omejene pristojnosti predsednika republike? Je pomembno vedeti, kako kandidati za to funkcijo razmišljajo o družbi? O tem nismo izvedeli skoraj ničesar.
Zagotovo bi se morali pogovarjati o tem, zakaj sploh imamo to funkcijo. Mogoči rešitvi sta dve: ali ji okrepimo pooblastila ali pa odločanje o predsedniku republike prenesemo v državni zbor. Ve se, da so pooblastila predsednika še danes omejena zaradi Milana Kučana. Te dediščine se še nihče ni lotil.
Morda je zdaj čas, na kar kaže tudi vedno nižja udeležba. Po danes znanih izhodiščih (pogovarjali smo se v sredo, op. a.) se bo drugega kroga udeležilo 38 odstotkov volilnih upravičencev.
Se tudi v drugih krogih dogaja, da si ljudje, ki so volili zmagovalca, premislijo in obratno?
Zagotovo. Sploh zato, ker je med Pahorjem in Šarcem veliko prehodov glasov iz tabora v tabor. S pomembno razliko: k Šarcu je prišlo več ljudi, ki so bili sprva za Pahorja, kot obratno. Šarec lahko torej nekaj pridobi s tem, da prepriča Pahorjeve volivce iz prvega kroga, naj si premislijo.
Če mu bo uspelo s tem, da redno hodi v cerkev, tudi volivce zmerne desnice prepričati, da je bolj njihov kandidat kot Pahor, je mogoče vse. Sploh, če se bodo o obeh pojavile kakšne negativne podrobnosti.
Kaj na primer?
Denar. Če je nekdo v preteklosti preveč zaslužil, četudi zakonito, lahko to kandidata odnese. To dokazujeta primera Franceta Arharja in Gregorja Viranta. Morda so lahko prelomne tudi kakšne druge, recimo temu "estradne" podrobnosti, fotografije ali kaj tretjega.
Kampanjo je Pahor spet vodil na specifičen način. Leta 2012 je opravljal različna dela, s tem pa tudi nekakšno pokoro po zelo slabem vodenju vlade v letih 2009-2011. Zdaj hodi po Sloveniji. Dopuščate tezo, da so se ljudje njegovega populizma in vseprisotnosti vendarle naveličali, celo utrudili?
To mnenje v resnici deli ozek krog ljudi, predvsem tisti, ki malo bolj podrobno spremljate politiko. Večina ljudi misli drugače, saj v tem primeru ne bi letos v prvem krogu dosegel več glasov kot leta 2012. Takrat je v drugem krogu zmagal z glasovi Milana Zvera, 60 tisoč volivcev Danila Türka pa je ostalo doma. Če bo v drugem krogu pobral tri četrtine glasov Romane Tomc, bo pri 420 tisoč glasovih, kar mu zadošča za zmago.
Menite, da je Janša zavestno žrtvoval Romano Tomc? Vtis je, da je osebo s precejšnjim političnim potencialom zapravil z zavlačevanjem pred vstopom v kampanjo.
Žrtvovati je mogoče malo pretežka beseda. Ona v resnici ni s kampanjo ničesar izgubila. Izšla je celo kot napol zmagovalka, saj se je odrezala precej bolje od napovedi. Svoj rezultat je v zadnjih dneh kot edina zagotovo popravila.
Liberalci radi govorijo o resnih temah, danes pa se voli na podlagi kratkih in všečnih izjav.
Bi lahko Romana Tomc SDS popeljala do zmage na volitvah?
Dobila je 100 tisoč glasov. Seveda tudi po pozivu Janše, naj jo volijo. Vprašanje je, kdo od njiju lahko bolje nagovori preostalih 100 tisoč glasov. Ocenjujem, da bo šla spet na evropske volitve in da ji je Janša v zameno za kandidaturo za predsednico obljubil prvo mesto na listi. V Evropskem parlamentu se namreč Tomčeva zelo dobro počuti.
Koga bi v dilemi SDS ali NSi podprla Cerkev, ki je še vedno pomemben dejavnik?
Na prvi pogled se zdi, da je prva izbira Cerkve še vedno SDS. Romana Tomc je na veliko obiskovala župnije. Ne vem, ali Cerkev zaupa NSi, da bo tudi v prihodnje podpirala njen obstoječi močan in privilegirani status. V NSi so namreč nakazali prenovo in odmik od tradicionalnih struktur. Pripravljeni so se pogovarjati z vsemi, zaradi česar so manj predvidljivi in za cerkev bolj tvegani.
Kaj se je zgodilo z Ljudmilo Novak, ki je veljala za resno kandidatko za uvrstitev v drugi krog?
Še vedno menim, da je ona edina, ki bi lahko v drugem krogu zelo resno ogrozila Pahorja. Na prvi pogled je poraženka, ker so v NSi računali na vsaj tretje mesto. Toda hkrati je Novakova dobila več glasov kot njena stranka na zadnjih državnozborskih volitvah. Tudi razliko do SDS so na teh volitvah precej zmanjšali. Očitno pa postaja, da NSi ne more poseči zunaj svojega bazena 50 tisoč glasov.
Zakaj ne? V gospodarstvu njihov program ocenjujejo kot najboljšega …
… s čimer pa nagovarjajo razmeroma ozek krog volivcev. Po tej plati so tipična meščansko-liberalna stranka.
V Sloveniji se bodo torej klavrno končali vsi poizkusi ustanovitve novih liberalnih strank.
Velikega dosega ne bodo imele. Liberalci radi govorijo o resnih temah, danes pa se voli na podlagi kratkih in všečnih izjav. Tudi vedno glasnejših svaril, da prihaja nova gospodarska kriza, nihče ne bo želel slišati.
Kako smo za površinskost in trivializacijo politike krivi mediji?
Vprašanje je, kdo komu sledi: mediji politikom ali obratno. Odgovornost je enaka vplivu medijev.
Se lahko predsednik SD Dejan Židan že danes okliče za mandatarja?
Še zdaleč ne. SD rating raste že nekaj časa, od zime 2015, v zadnjem času zato, ker stojijo ob boku zmagovalca. A državnozborske volitve so predaleč, da bi ta trend zdržal izključno zaradi Pahorja. Če bo razlika med SD in SMC pred volitvami občutnejša, bo v tabor SD prestopilo še več volivcev SMC, ki bodo želeli preprečiti zmago Janeza Janše. Za prelivanje glasov na drugem mestu potrebuješ stranko, ki je dovolj blizu prvouvrščene in dovolj daleč od tretjeuvrščene. Res pa je, da bo prihodnje leto na volitvah gneča takšna, kot je še ni bilo.
Če bo razlika med SD in SMC pred volitvami občutnejša, bo v tabor SD prestopilo še več volivcev SMC, ki bodo želeli preprečiti zmago Janeza Janše.
Na levi in na desni?
V tem trenutku vam lahko naštejem 15 strank, ki bodo kandidirale na volitvah. Iz poraženih struj na levici lahko nastane kakšna nova stranka. Prihaja Bojan Dobovšek z Dobro državo, na nacionalno raven pa Lista Marjana Šarca. Nikakor ne gre podceniti Alenke Bratušek, ki se z vidika njene stranke oglaša v pravih trenutkih. Vrača se Jelinčičev SNS, ki želi biti v vladi z Janšo.
Na desnici imamo GOD, Andreja Čuša in Novo ljudsko stranko. Napoveduje se liberalna stranka Prstan, mogoče bo kandidiral celo Bojan Požar. Volivci bodo imeli težko delo, še bolj pa mi.
31