Za pet evropskih vnukov ga bolj skrbi kot za devet ameriških #intervju

Gospodarski kazalniki kažejo, da je evropsko, predvsem nemško gospodarstvo zajela ohladitev, pesimizem se krepi.
Kar se dogaja, je učinek enega samega predsednika Donalda Trumpa, ki pa je na žalost predsednik najmočnejše gospodarske sile na svetu, ZDA. Presodil je, da Ameriko tako rekoč izkoriščajo Kitajci in tudi Evropejci, ki izvažajo v ZDA pod relativno ugodnimi pogoji, boljšimi od pogojev, pod katerimi oni izvažajo v Evropo. In Trump namerava te razlike vsaj izravnati. 

Na srečo se je najprej spravil na Kitajce, zdaj pa se je že začelo tudi s carinami na evropske izdelke. Prvi sveženj je vreden slabih sedem milijard evrov, a če bo poskušal Trump res izravnati razmerje, to za evropska podjetja pomeni od tri do štiri odstotke dodatnih dajatev. Na to se morajo pripraviti. 

Količinsko se evropski izvoz ne bo bistveno zmanjšal, saj Trumpov namen ni prekinitev gospodarskih tokov, temveč izravnava dobičkonosnosti. Torej bomo s prodajo v ZDA manj zaslužili. 

"Trump je presodil, da Ameriko tako rekoč izkoriščajo Kitajci in tudi Evropejci, ki izvažajo v ZDA pod relativno ugodnimi pogoji, boljšimi od pogojev, pod katerimi oni izvažajo v Evropo. In Trump namerava te razlike vsaj izravnati."  Foto: Ana Kovač

Medtem ko evropsko, predvsem nemško gospodarstvo že čuti posledice, ZDA trgovinska vojna ni preveč prizadela.
V Nemčiji oziroma Evropi se delno niža rast, v ZDA pa vsaj za zdaj še ni padla in je stabilna pri okrog dveh odstotkih. Razlog je v tem, da je ameriško gospodarstvo izredno zaprto in zunanje dogajanje ne vpliva toliko nanj. ZDA izvozijo le 10 ali 12 odstotkov BDP, Nemčija okrog 45 odstotkov, Slovenija blizu 80 odstotkov.

Pri ZDA moramo sicer ločiti dve stvari: imajo deficit pri uvozu in izvozu produktov (več uvozijo, kot izvozijo, op. a. ), a presežek pri storitvah. ZDA so močne pri finančnih in bančnih storitvah, to pogosto podcenjujemo. Ta podjetja poslujejo po vsem svetu, dobički pa se stekajo v ZDA. Tam plačajo davke in pospešujejo rast. Do zdaj so se ob to obregnili le Kitajci, kamor ameriška podjetja, kot je na primer Google, ne morejo neovirano prodreti. Evropa pa tega za zdaj še ni naredila. 

"Trump sledi gospodarski logiki. S stališča ZDA so taki ukrepi logični," Kraljič pove o protekcionističnih ukrepih predsednika ZDA. Foto: Reuters

Trumpu ukrepov, s katerimi ščiti lastno gospodarstvo, ne gre zameriti, pravite.
S stališča ZDA so taki ukrepi logični.

Pravzaprav bi moral naš predsednik vlade Marjan Šarec delati enako kot Trump, a drugi ima več vzvodov, zato je za Šarca naloga dosti težja. Najti mora optimalne ukrepe za majhno gospodarsko okolje.

Kakšen pa se vam zdi odziv Evrope?
Zaradi odvisnosti od ameriškega trga je v podrejenem položaju. Manjka koherentna strategija Evrope, še vedno smo razdeljeni na proizvodno močne Nemce, Britance, ki so osredotočeni na finančno industrijo, Francoze, ki so tam nekje vmes. Ni skupne strategije, kaj predstavljajo evropske države, kakšni so njihovi odnosi z ZDA in Kitajsko kot velikima trgoma. 

Recimo aktualni primer: Trump zahteva, da bi morale vse evropske države plačati dva odstotka v obrambne namene. Nemčija prispeva okrog 1,2 odstotka, povečanje na dva odstotka zanje pomeni 40 ali 50 milijard več. Zakaj bi dali toliko denarja za obrambo? Pred kom? Kdo jih bo napadel? Sami poziv upravičujejo s tem, da plačajo štiri odstotke, a kdo jih sili?

Se pravi, Američani poskušajo izsiljevati nekatere evropske države, ki si ne upajo reči ne. Evropa pa nima jasnega stališča, da bi odločno rekla ne in povedala, da je toliko denarja za obrambo dovolj. 

Na drugi strani pa se Evropa z Nemčijo na čelu zadnje čase kar trudi pripreti vrata kitajskemu kapitalu.
Nemci so na to postali pozorni z nakupom nekaterih nemških podjetij, na primer proizvajalcev robotov Kuka. Začeli so razmišljati, ali je pametno spustiti Kitajce v lastništvo. Dejstvo je, da bodo tudi Kitajci morali začeti sprejemati tuje investicije pod bolj ugodnimi pogoji. 

Trump je pravzaprav začel dobro razpravo, saj poskuša pritisniti na Kitajsko, da bodo začeli bolj odpirati gospodarstvo in bodo bolj odprti za tuje investicije ter lastništvo. Amerika je edina sila, ki jih lahko pripravi do tega. 

Kje je v tej zgodbi Turčija?
Turčijo smo po mojem mnenju izgubili. Imeli smo priložnost, ko je bila Turčija tolerantna, nereligiozna država, najbolj evropska od vseh mohamedanskih držav. A po tem, ko smo jo dve desetletji vlekli za nos, je na čelo prišel Recep Tayyip Erdoğan, ki državo vodi v drugo smer.

To bomo po mojem mnenju težko popravili. Mi Evropejci smo s svojo kratkoročno politiko podpirali rast muslimanskega sentimenta v Turčiji in iz relativno nevtralne države naredili skorajda sovražnika. Rusi so ravnali drugače in imajo danes po mojem mnenju boljše odnose s Turki kot Evropa.

Na predavanju ste dejali, da imate pet vnukov v ZDA in devet v Evropi in da vas za druge bolj skrbi. Zakaj?
Tako je. ZDA kot ogromna gospodarska sila bodo rasle dalje, so neodvisne. Trenutno jih dohiteva le Kitajska, a na drugačen način. Vzvod kitajske moči je država, ameriške pa podjetja. Trump podpira rast gospodarstva ZDA tako, da poskuša upočasniti Kitajsko in Evropo ter izkoristiti svojo vojaško silo v interesu ZDA. Kitajska ima prav tako svoje interese, le Evropa jih nima, zato me bolj skrbi za moje vnuke v Evropi.

V tem položaju, ko ZDA in Kitajska kot velesili iščeta kompromis, mora Evropa zagotoviti, da bo tako močna, da postane tretji pol. Sicer bo še naprej visela med ZDA in Kitajsko, posledično pa bo še naprej padala.

Mislim, da bi zato Evropa morala imeti drugačen odnos do Rusije in Ukrajine. Ne pozabimo, gre za trg z 250 milijoni prebivalcev, ki še niso v Evropski uniji, so pa Evropejci. Če bi se EU povečala s 500 na 750 milijonov, bi nas bilo še vedno pol manj kot Kitajcev, a več kot Američanov. Vsekakor bi bili gospodarska velesila.

"Pravzaprav bi moral naš predsednik vlade Marjan Šarec delati enako kot Trump, a drugi ima več vzvodov, zato je za Šarca naloga dosti težja. Najti mora optimalne ukrepe za majhno gospodarsko okolje." Foto: STA/Reuters

Kje je v tej gospodarski vojni velesil za prevlado mesto Sloveniji? Naša politika se polarizira: nekateri pravijo, da preveč rinemo k Rusom, drugi, da rinemo k ZDA.
Mislim, da bi naša vlada in podjetja morala organizirati konferenco ter oblikovati dolgoročno proizvodno in izvozno oziroma gospodarsko strategijo. Kje smo, kaj smo, kaj lahko naredimo, da realno ocenimo svoje sposobnosti, podpremo izvoznike in da jim čim bolj pomagamo h konkurenčnosti v svetovnem, ne le evropskem merilu. Že pred desetletjem sem predlagal, da začnemo tripartitni pogovor vlade, gospodarstva in sindikatov, ki bi ga poimenovali Triglav, a nisem potem nikoli nič slišal o tem.

Slovenija ima nekatere gospodarske prednosti, govorim o farmacevtski industriji, seveda tudi avtomobilski. Te bi povlekle voz, za njimi pa bi se pojavile nove panoge, ki bi se usmerile v izvoz.

Pritegniti je treba tudi univerze in pogledati, ali dovolj vlagamo v razvoj. Mislim, da se delež giblje pri od 1,5 do dva odstotka BDP, kar je premalo. Ker smo tako majhni, bi morali vložek vsaj podvojiti.

Vi ste po upokojitvi še delali v Veliki Britaniji, zdaj z ženo živita v Nemčiji. Kakšno je danes tam razpoloženje?

Slovensko dnevno dogajanje še kaj spremljate?
V Angliji o Sloveniji nikoli nič ne slišite, prav tako ne v Nemčiji. Kar slišim, ko govorim s prijatelji in sorodniki. Že dve desetletji pa spremljam - pa ne le za Slovenijo - gibanje konkurenčnosti posameznih držav. Glede tega sem, priznam, zaskrbljen za Slovenijo, ki je svojo konkurenčnost iz časov po razpadu Jugoslavije zapravila. Takrat je bila najbolj konkurenčna od vsega komunističnega bloka.

Po osamosvojitvi smo preusmerili gospodarstvo, prišli v Evropsko unijo (EU), v Nato, vse to do leta 2004. Po tem pa sem imel občutek, da smo se ravnali kot Francozi, ki poznajo izraz: "On est arrivés." Prispeli smo. Od takrat nismo naredili naslednjega koraka, kako v novem, globalnem okolju postati konkurenčni.

Danes nas prehitevajo Čehi, Estonci in tako naprej. To me žalosti. Čudim se, da nobena naša vlada do zdaj ni razumela pomena konkurenčnosti.

"Janez Janša je konec leta 2008 govoril, da bo Slovenija postala svetilnik Evrope in da bo imela triodstotno rast BDP, leto kasneje pa smo padli za devet odstotkov. Tako nismo bili svetilnik, ampak lanterna nekje v ozadju. Kako je mogel neki premier tako napačno presoditi, kaj se bo zgodilo v prihajajočem letu?" Foto: STA ,

Kdaj smo začeli zaostajati? 
Začelo se je s prvo vlado Janeza Janše, ki je takrat dobro vodil Slovenijo. A konec leta 2008 je govoril, da bo Slovenija postala svetilnik Evrope in da bo imela triodstotno rast BDP, leto kasneje pa smo padli za devet odstotkov. Tako nismo bili svetilnik, ampak lanterna nekje v ozadju. Kako je mogel neki premier tako napačno oceniti, kaj se bo zgodilo v prihajajočem letu? To pomeni, da ni razumel gospodarstva.

Sami veste, kako smo potem padli in koliko časa je trajalo, da smo izšli iz krize. Spomnim se prvega pogovora z Borutom Pahorjem, ko je bil predsednik vlade. Nekaj gospodarstvenikov nas je januarja 2009 povabil na posvet in dejal, da ne bomo imeli triodstotne rasti, ampak šestodstotni padec.

Če želimo to preprečiti, moramo sprejeti vrsto ukrepov, je dejal in nas nato vprašal, ali naj ugriznemo v to kislo jabolko. Vsi so ga gledali, ko me je pogledal, sem mu dejal, naj kot premier ugrizne, dokler je jabolko kislo, saj bo kasneje gnilo. Pa ni. Kasneje smo padli za devet odstotkov. Raje je imel gnilo kot kislo jabolko.

Če se prestavimo v današnji položaj. Se vam zdi, da smo se v prejšnji krizi kaj naučili, smo se v letih gospodarske rasti pripravili na nove turbulence?
Upam, da smo. Kolikor imam stika s podjetji, mislim, da so razumela nauk in se okrepila. Tu je razumevanje, sprašujem pa se, ali je tudi na ravni vlade. Ali tem podjetjem ponuja dovolj podpore?

Spomnim se, da so me enkrat, že leta nazaj, povabili, da bi postal gospodarski minister. A sem malo poizvedel in ugotovil, da je 15 ministrstev in da bi se moral, če bi želel dobro delati, pogajati s šestimi različnimi ministri. Takrat sem predsedniku vlade dejal, da ne potrebuje 15 ministrstev, ampak šest. Dejal je, da je to dobra ideja, a da število lahko skrčijo šele po volitvah. Naši pogovori so se končali, vlada pa je po volitvah namesto krčenja ustanovila še eno ministrstvo več. 

Vas so sicer večkrat omenjali kot kandidata za tehničnega mandatarja in druge pomembne funkcije.
Enkrat me je neka stranka, katera, ne bom povedal, vrgla iz nadzornega sveta nekega slovenskega podjetja. Čez nekaj mesecev pa so prišli do mene, ali bi kandidiral za predsednika z njihovo podporo. Vprašal sem jih, kako bodo Slovencem razložili, da nisem kvalificiran za nadzorni svet, sem pa za predsednika države. 

In kaj so odgovorili? 
Niso, jaz pa nisem predsednik. 

Na začetku krize, januarja 2009, je takratnemu premierju Borutu Pahorju dejal, naj kot premier ugrizne v kislo jabolko reform, saj bo jabolko kasneje gnilo. "Pa ni. Kasneje smo padli za devet odstotkov. Raje je imel gnilo kot kislo jabolko." Foto: Reuters

Pogovorov pa je bilo vsaj po medijskih objavah več, vaše ime je krožilo praktično pred vsakimi volitvami.
Bili so pogovori, a mislim, da nisem bil pravi kandidat. Sam namreč nisem član nobene stranke, kar je mnogim trn v peti. Če sem kaj rekel, so bili mogoče malce užaljeni. Nisem bil član mreže, ki obstaja v Sloveniji.

Kaj pa bi danes priporočili predsedniku vlade glede na to, da kriza prihaja?
Naj skliče gospodarstvenike, ekonomiste, sindikate in naj naredijo koncept razvoja države.

Moja žena je Nizozemka, tudi sam sem postal Nizozemec. Ko so pred leti zašli v krizo, so se srečali in v dveh dneh dorekli, kam želijo. Čeprav imajo prav tako pester nabor političnih strank, znajo razmišljati v dobro države. Tega pri nas nisem zasledil. Delujemo v slogu: "Jaz sem iz Poljanske doline, oni je iz Selške, zato z njim ne bom govoril."